"Mesto je bilo najbolj napredno v rudniški tehnologiji pa tudi kulturno je bilo neprimerno bolj razvito od Ljubljane," se je pohvalil. Gospod Ogrič pozna zgodovino Idrije v dno duše. Štiriindvajset let je prebil v njenih nedrjih. Upokojeni rudar je v jamo živosrebrovega rudnika, ki se je v petsto letih obstoja raztegnil v sedemsto kilometrov rovov globoko pod mestom, vstopil kot mlad vajenec. Ko je delo končeval, je napredoval do najvišje stopnje, ki jo rudar lahko doseže. "Vozil sem jamsko lokomotivo," je rekel. Poleg tega je igral saksofon in klarinet v idrijski rudarski godbi, odkar je upokojen, pa izdeluje makete specifičnih rudniških objektov, znamenite kamšti in gozdarskih klavž, s katerimi so v rudnik spravljali les. Vsa idrijska dediščina, s katero Ogrič živi, se je v soboto na zasedanju Unesca v Sankt Peterburgu umestila na najprestižnejši seznam univerzalne dediščine človeštva. "V Idriji bomo imeli slavje," je rekel stari rudar.
Začenja se delo
"Ne zavedamo se še povsem dobro, kako velik dosežek je to," je bil v telefonskem pogovoru iz Sankt Peterburga takoj po glasovanju navdušen tudi idrijski podžupan in rudniški geolog Bojan Režun, eden od dolgoletnih pripravljalcev kandidature. "Zavedamo pa se tega, da bo vpis na seznam za nas pomenil še več dela. Predvsem bomo morali čim prej imenovati upravljalca, ki bo po Unescovih pravilih skrbel za negovanje idrijske živosrebrove dediščine." Poleg tega bodo v Idriji ustanovili tudi raziskovalni center za živo srebro. Za te dejavnosti bo formalno poslej morala skrbeti država, dediščino pa bodo upravljali na občinski ravni. Ker je bila Idrija na seznam svetovne dediščine vpisana v skupni nominaciji s španskim rudnikom živega srebra Almadenom, se bo treba usklajevati tudi s Španci, je spomnil Režun.
"Obe nahajališči predstavljata dva največja živosrebrova rudnika na svetu, ki sta delovala še do nedavna," je Unesco zapisal v obrazložitvi vpisa. "Idrijska dediščina vsebuje nahajališča živega srebra, rudarsko infrastrukturo pa tudi prebivališča rudarjev. Oba kraja pričata o trgovini med Evropo in Ameriko, ki je trajala več stoletij." Idrija je bila poleg Almadena glavni svetovni vir živega srebra, ki so ga v Ameriki uporabljali v kemičnih procesih za pridelovanje zlata in srebra. Tehnološki, intelektualni in tudi finančni vzpon Idrije je bil v 16. stoletju tako silovit, da je habsburška monarhija rudnik podržavila, mestu pa podelila posebne pravice. Tja so z vseh koncev Evrope prihajali rudokopi, naravoslovci in zaradi posebne strupenosti te rude tudi zdravniki. V Idriji se je prva protestantska šola odprla leta 1580, za rudarje - takratne izobražence, saj je rudarska služba zahtevala relativno visoko stopnjo znanja - so postavili tudi gledališče, ki velja za najstarejšo gledališko stavbo na Slovenskem. Znanstvena odkritja o živem srebru so zapisovali v knjige in jih razpečevali po vsem svetu. Na jugu Združenih držav Amerike leži rudarsko mesto, ki se po Idriji imenuje New Idria.
Napovedi novih vpisov
"Vpis na seznam svetovne dediščine nas bo ponovno spodbudil k mednarodnemu sodelovanju," je v soboto, dobro uro po glasovanju, dejala direktorica idrijskega muzeja Ivana Leskovec. "Naši partnerji so Almaden pa tudi Mehika in Peru (kjer prav tako leži zgodovinsko pomemben rudnik živega srebra, op.p.). Doslej smo se z živosrebrovo dediščino ukvarjali na lokalni ravni, zdaj pa jo bomo morali predstaviti v svetovnem kontekstu." Leskovčeva v Idriji poslej pričakuje več obiskovalcev. Unescov znak svetovne dediščine je sam po sebi magnet, ob tem pa idrijski muzej računa tudi na prihod gostov, ki se posebej zanimajo za tehnično dediščino. Lokalni poslanec v državnem zboru Samo Bevk, ki je tudi član slovenske nacionalne komisije za Unesco, je državo že pozval, naj uresniči zavezo iz leta 2009, da bo izdelala program celovitega upravljanja kulturne in naravne dediščine v Idriji ter ustanovila center za upravljanje dediščine živega srebra. Vlaganje v Idrijo je v takojšnjem javnem nastopu obljubil tudi pristojni minister Žiga Turk.
Trenutna vlada - v primerjavi z drugimi njenimi ravnanji - v Unescu ne vidi težav. Članarina za letošnje leto, 277.257 evrov, je plačana že od januarja, komisija za Unesco pa, v nasprotju z več kot sto drugimi državnimi komisijami, ni bila ukinjena. Sodelovanje v Unescu je za večino držav prestižnega pomena - tudi zaradi političnih vzvodov, ki jih je tam mogoče potegniti. Poleg zaskrbljenosti nad ogroženostjo svetovne dediščine v Maliju zaradi vojne so v petek, kot smo že poročali, na seznam svetovne kulturne dediščine vpisali tudi cerkev Kristusovega rojstva v Betlehemu. Vpisali pa je niso pod Izrael, temveč pod Palestino, ki jo Unesco od lani priznava za samostojno državo. Politično lobiranje je sicer na Unescovih letnih zasedanjih stalnica in v minulih letih je bila v nenavadnih okoliščinah dvakrat zavrnjena tudi nominacija Idrije. "Tokrat se je imenovanje izteklo brez zapletov," je iz mesta belih noči sporočil Režun.
Pri nas so bili na seznam naravne in kulturne svetovne dediščine doslej že vpisani Škocjanske jame ter prazgodovinska kolišča na Ljubljanskem barju, na uradnem "čakalnem seznamu" so že vrsto let partizanska bolnišnica Franja, slovenski Kras ter bohinjske pastirske planine. Minister Turk pa je v navalu sreče po vpisu Idrije napovedal še kandidaturo škofjeloškega pasijona in dediščine arhitekta Plečnika.
