Po pričakovanju je največ medijske pozornosti pobrala Merlene Ottey, ki venomer na velikih tekmah pokaže svojo profesionalnost in je dostopna vsakomur. Že pred prvenstvom se je o njej veliko pisalo po vseh največjih športnih evropskih časnikih, francoski L'Equipe je imel denimo v tedenskem magazinu o njej štiristransko reportažo iz Ljubljane.

Po videnem je bila Merlene Ottey v Helsinkih celo večja zvezda od najhitrejšega Evropejca, Francoza Cristopha Lemetra. "Milijontič" je temnopolta Slovenka odgovarjala na vprašanja o svojih letih, ciljih in ambicijah ter večkrat ponovila svoj pogled na življenje, ki ga izreče pogosto in ki ga je vsakokrat lepo slišati: "Ni pomembno, koliko si star, pomembno je, kako živiš. V življenju moraš imeti visoke cilje in trdo delati, da jih izpolniš."

Sonja Roman je končala svoj nastop v kvalifikacijah teka na 1500 m, potem ko je tekla v počasnejši kvalifikacijski skupini, od koder so v finale napredovale le najhitrejše štiri tekmovalke. Med tekom je delovala izgubljeno in nesamozavestno. Toda glede na to, da zaradi poškodb dve leti ni tekmovala na stezi, drugačnega teka niti ni bilo pričakovati.

"Preveč nepotrebne energije sem izgubila s prerivanjem v skupini, tako da mi je v zadnjem krogu zmanjkalo moči. Noge so bile pretežke, da bi se lahko priključila najhitrejšim. Vsekakor pa se tudi pozna dveletna odsotnost od tekmovanj, tako da imam nekatere pomanjkljivosti, ki se jih zavedam," je po svojem nastopu povedala Sonja Roman. "Ko smo videli čase v prvi kvalifikacijski skupini, sem si seveda želela hitrejšega teka. Pričakovala sem, da bo šla kakšna tekmovalka naprej, a ni šla, tako da smo bile na koncu precej počasnejše od prve skupine. Tako pač je. Naslednjič bom pa sama v hitrejši skupini. Nisem razočarana. V Helsinkih sem dala od sebe maksimum, to bom storila tudi v Londonu. Nisem človek, ki bi na veliki tekmi zgolj tekmoval, ker ima normo. Sedaj me čakajo tako imenovani fini treningi, ko se bom bolj posvečala hitrosti in menjavam ritma," je nadaljevala Prekmurka ter ponosno zaključila: "Tudi če bi se sezona zame zaključila ta čas, bi bila uspešna. Na prste ene roke je mogoče prešteti ljudi, ki so po vseh pripetljajih sploh verjeli vame. Še sama sem dvomila vase, kljub temu da sem ves čas dobro trenirala."

Nastop ženske štafete je bil neznanka. Projekt štafet, ki ga vodi Srdjan Djordjević, je doživljal turbulentna obdobja, poleg tega po odpovedi Sabine Veit ni bilo v reprezentanci nobene sprinterke z individualno normo. Zato je s časom 44,28 ženska štafeta pozitivno presenetila in končala kot enajsta v Evropi. Na olimpijske igre so se kot zadnje s 16. časom uvrstile Švicarke, ki so dosegle državni rekord (43,51, slovenski je štiri desetinke slabši). Novinar švicarske tiskovne agencije nam je povedal, da sprinterke, ki so v svetu sprinta anonimne, dosegajo posamične rezultate med 11,6 in 11,8, a skupaj trenirajo vsaj enkrat na teden. Z uvrstitvijo na OI so dosegle vrhunec kariere, švicarska pot do uspeha pa bi morala biti v prihodnosti vzor slovenski štafeti.

"Zelo sem zadovoljna, vzdušje je bilo fenomenalno. Zaradi pozornosti, ki smo je bile deležne zaradi Merlene Ottey, sem dobila kurjo polt. Ko sem slišala, kakšen aplavz je doživela ob predstavitvi, sem bila še bolj motivirana in sem startala še hitreje," je evforično povedala prva članica štafete Alja Sitar, ki je predala palico Sari Strajnar: "Dosegle smo najboljši rezultat doslej, zato smo lahko zadovoljne. Mislim, da so bile tudi predaje uspešne, a bi se dalo še kaj popraviti. Vsekakor bom osebno še nadaljevala s projektom štafete, saj je odlično izhodišče za vse, ki še nismo sposobne same doseči posamične norme za veliko tekmovanje. Kar zadeva posamične tekme, sem v tej sezoni zaostala za osebnimi pričakovanji. A imam pozitivne misli za naprej."

Slovenska štafeta je po razporeditvi šefa Djordjevića tekmovala po sistemu od najmlajše do najstarejše, tako da je Sara Strajnar predala štafetno palico Kristini Žumer: "Glede na to, da je manjkala Sabina, smo dosegle dober čas. Osebno sem dala vse od sebe, med tekom pa me je celo zagrabil krč. Štafetni dosežki se ne zgodijo čez noč. Potrebnih je veliko let truda. Trenutno imamo dobro generacijo mladink. Prepričana sem, da jim bo dala članska štafeta dodaten motiv. Torej ni razloga, da Slovenija ne bi imela v prihodnosti še boljše štafete." Svoj pogled je sklenila Merlene Ottey: "Glede na to, da nobena izmed članic štafete ni imela izpolnjene norme za posamičen nastop, na papirju nismo bile tako dobre. Toda pokazale smo dober nastop in smo lahko ponosne. Ta čas pa še nismo tako dobre, da bi se uvrstile v finale."