Lani je bila muzika izvrstna, programska zasnova osvežena. Letos je doživela majhno nadgradnjo s fino tematsko rdečo nitjo - predstavitvijo nove trobente in trobentačev v jazzu in improviziranih godbah. In v Križanke se je vrnilo občinstvo. Ne v trumah, a po napol polnem in prijaznem petku je bilo v soboto poletno gledališče prijetno polno. Na vroč poletni večer se je ustvaril mali družabni vrvež, kakršnega že nekaj časa ni bilo, pa še glasbeni nabor je bil za različne okuse. Videti je bilo sicer nenavadno amorfno publiko, kar za Ljubljano ni nobeno zagotovilo, da se jazz vrača na pota stare slave - a o tem, kakšna ta je, bi se dalo razpravljati.

Trdnejše zagotovilo, da še obstaja pristna poslušalska žilica, je bil obisk brezplačnega sobotnega popoldanskega koncerta v klubu CD, kamor je kljub neznosni pripeki prišlo uživat v pregnanih vragolijah dveh mladih ameriških trobentarjev in dveh bobnarjev različnih generacij kakšnih sto pregretih glav. Mednarodna premiera festivalske sestave Trumpet and Drums, v kateri so muzicirali Peter Evans, Nate Wooley, Jim Black in Paul Lytton, je dala vse, kar si poželi improvizacijsko srce: vrhunsko muziciranje, improvizacijske luknje, nesporazume, iskanje skupnih koordinat in smeri igranja, inštrumentalno briljanco, sodobno zvočno senzibilnost in osupljivo hitrost reagiranja na pobude drugega, mnoštvo referenc, ki so se prikradle v igro in bile odstavljene ali preoblikovane, zlasti pa nepopustljivo držo in slušno koncentracijo, zaradi katerih je dobra kolektivna improvizacija tako spektakularna.

Nasploh so matinejski in večerni koncerti v ves čas dobro obiskanem klubu - kakor vsa zadnja leta - dajali poseben ton in festivalsko barvitost. Brez sence dvoma so podarili tudi najboljši koncert festivala. Bil je kar prvi v četrtkovem programu. Zaradi godbe, kakršno sta igrala ameriški jazzovski veteran, čudoviti posebnež (a ne samotar) in izjemno topla osebnost, saksofonist in trobentar Joe McPhee ter norveški kontrabasist Ingebrigt Haker Flaten, se človek vedno znova zaljubi v jazz, improvizacijo in igrano moderno glasbo nasploh. Če kaj manjka v sodobnem (komponiranem in improviziranem) jazzu, je to posebna emocionalna kakovost v njegovih abstraktnih in bolj formalnih konturah. McPhee jo ima. Izraža in neguje jo skozi izjemen zven. Neortodoksno vodi in ustvarja melodije, ki lahko postanejo vodilne teme ali zgolj bežna zvočna skica, premore sofisticirano spiritualnost črnske ameriške kulture in glasbeno-socialni občutek za soigralca. Flaten mu je izjemno sledil in ga diskretno spodbujal, markiral tonska območja. To je bilo popolno odpiranje glasbenega sveta. Bogata skopost igre na žepni trobenti je bila prelep kontrast gostejši ataki na altsaksofonu. Od kvarteta Ornetta Colemana pred osmimi leti na ljubljanskem festivalu ni bilo slišali tako vznemirljivega "tradicionalno novega" muziciranja. McPheejev solo recital naslednji dan v okrogli dvorani CD ne bi mogel biti bolj različen in podoben hkrati. Predstavil je dve etudi, raziskavi "soničnih elementov" na žepni trobenti in altsaksofonu (posvetili Donu Cherryju in Ornettu Colemanu) z burno domišljijo, počasnim, premišljenim grajenjem in oblikovanjem tona, obdelavo njegovih nians. Ta igra je pravo nasprotje odličnih mladih trobentarjev (Evansa, Wooleyja, tudi Libanonca Ibrahima Maaloufa), ki prekipevajo s hitrostjo, tehnično perfekcijo in tisoč in enim načinom izvabljanja zvoka, a jim pri tem na trenutke manjkajo ravno ta tehtna življenjska umirjenost, fokus in definiran zamah.

Združitev sil tule že kar lepo udomačenega skandinavskega alter-freejazz-tria The Thing (Mats Gustafsson, Haker Flaten, Paal Nilssen-Love) s pevko Neneh Cherry je bila nekaj časa dobro varovana skrivnost. Ob izidu albuma The Cherry Thing z alterrockovskim zrnom, priredbami močnih komadov, je bilo takoj jasno, da se obeta mali prevrat, ki ga ta glasbeni svet hudo potrebuje; nekaj spektakla, ki ga ponuja pojava Neneh Cherry (radi pozabljamo na njena mlada leta v sijajnih robnih kreativnih bendih), in direktnost The Thing. Oblikovanje zvoka jim ni šlo ravno na roko, toda bend je bil zadosti srborit in zajedljivo darkerski, da so šli komadi Suicide, Dona Cherryja in "rapoetry" MF Dooma skozi do vznika surovo odrezavega Dirt kultnih The Stooges.

Ibrahim Maalouf je v Križankah odigral v okviru pričakovanega, njegov fuzijski bend je dober takrat, ko ga ne zamorijo razvlečeni soli. Znana pevka Dee Dee Bridgewater se je pokazala v vsej vihravi, sofisticirani in bolj lascivni maniri, ki jo je pospremil eden sočnejših bluesovskih "honking" solov na saksofonu. Kitarist John Scofield ostaja magnet za kitarske občudovalce, vedno igra na visoki ravni, sproti navdušuje s potezo in razvleče dobre trenutke.

Ostane še vidni delež "domače" tvornosti. Na veliko veselje ta ni bila domačijska, ampak poudarjeno mednarodna. Gledati saksofonista Jureta Pukla s kvartetom Abstract Society, ki obvladuje veliki oder Križank in s sodobno tkano godbo ter kompozicijsko smelostjo vodi svoj postbopovski bend, je bila prijetna izkušnja. Kljub temu da je bil slabše ozvočen. Če namesto cenjenega ameriškega pianista Vijaya Iverja za klavir sede mladostno drzna Kaja Draksler in z občutkom balansira med impulzivno in zadržano igro s trojico, je to lahko že poslušalska skušnjava. Oba "domača" sta prav v vsem zasidrana v trenutnih mednarodnih koordinatah jazzovskega sveta in glasbenih trendov (tvegajmo navigacijo, malo stran od osrednjega toka). Drakslerjeva je odigrala tudi sobotno opoldansko matinejo, solo recital, ki so ga snemali za znano mednarodno založbo novega jazza. Toliko o domačiji in mednarodnem prostoru. Ljubljanski jazz letos ni samo preživel. Bil je živ.