Koordinator projekta in obenem igralec mandoline Mark Jeanty je pojasnil, da godba povečini servira avtorsko glasbo, vendar se izogiba tradicionalnim skladbam za orkester; raje zaidejo v bluesovske vode ali k severnoameriškim ritmom.

Nekonvencionalni orkester, ki ga vodi poskočen dirigent, njegov nastop pa bogati tudi nekaj plesalcev, povečini poigrava na uličnih festivalih pa tudi na manjših dogodkih na prostem. "Vseeno nam je, četudi nam prisluhne le trideset ljudi, pomembno je le, da skupaj z gledalci ustvarimo ulično zabavo," je filozofijo godbe predstavil Jeanty. Obenem upa, da se bodo njegovi skupini med nastopom v Ljubljani, Mariboru, Novi Gorici in Rušah pridružili tudi kakšni lokalni glasbeniki in drugi artisti.

Po čem se godba De Propere Fanfare razlikuje od klasičnih orkestrov?

De Propere Fanfare je eden izmed projektov Bij' De Vieze Gasten, ki v Gentu goji nekakšno skupnostno umetnost, kar pomeni, da se delovanja gledaliških skupin, urjenja plesnih veščin ali igranja v godbi udeležujejo ljudje iz soseščine oziroma bližine, torej amaterski prostovoljci. Ko gre za godbo, se vanjo preprosto vključujejo posamezniki, ki imajo radi glasbo in uživajo ob igranju na različne inštrumente. Pridruži se nam lahko tako rekoč vsak inštrument, saj vedno najdemo rešitev, da tudi tiste manj znane vključimo v godbo. Trenutno premoremo okoli petnajst različnih glasbil, od pihal in trobil, violine, kitare, mandoline, flavte, ksilofona, kontrabasa in električnega basa do ukulel.

Torej to pomeni, da se vam lahko pridruži praktično vsak glasbenik?

Načeloma so pogoji le znanje igranja določenega glasbila, pripravljenost stopiti se s skupino ali med drugim pomagati pri organizacijskih zadevah, toda trenutno je zanimanje ogromno, zaradi česar smo morali oblikovati čakalni seznam. A čeprav imamo opraviti z amaterji, poskušamo doseči določeno profesionalno raven, saj okoli osemdeset članov zasedbe deluje pod vodstvom treh profesionalcev, in sicer enega iz glasbene smeri, drugi je ulični igralec, tretji pa priučen koreograf. V bendu je namreč tudi kakšnih deset plesalcev, ko pa se dogajanje razživi, se tako in tako vsi pozibavajo.

Ko pravite vsi, imate najbrž v mislih tudi občinstvo?

Da, v drugem delu vsake predstave občinstvo povabimo, da sodeluje bodisi s petjem bodisi s plesom. V roke jim damo enostavne pripomočke, kot so denimo brisače. Ideja je pač, da se ob koncu predstave ves trg zabava, pleše in poje.

Omenili ste brisače, na nekem internetnem posnetku pa sem opazila tudi koreografijo z metlami. Zakaj dajete tolikšen pomen pripomočkom za čiščenje?

Ime naše skupine Bij' De Vieze Gasten v prevodu pomeni Pri umazanih gostih, zato naši plesalci sebe imenujejo "plesalci čistilci", ki med koreografijo uporabljajo različne pripomočke za čiščenje hiše. Tako skušajo na neki način očistiti mesto, v katero pridejo. Bolj ali manj gre seveda za šalo. (smeh)

No, nas ne moti, če nam nekoliko očistite mesta, v katerih boste nastopili. A če dava šalo na stran, kaj lahko občinstvo Ane Desetnice pričakuje od vašega nastopa?

Na Ani Desetnici bomo priredili edinstven performans, saj gre za posebno priložnost. V Slovenijo bomo kot nekakšen bonus namreč pripeljali še fanfare in našo skupino uličnega gledališča, ki bo vključila nekaj artističnega šova. Za nameček bo sodelovala še britanska skupina artistov na kolesih, s katero smo pred leti že sodelovali. Ta pripravlja tudi točko z zastavami in petjem, ki se bo lepo prilegla naši predstavi. Za nekaj minut pa bo z intervencijo vpadla tudi zasedba Koek koek.

Samo vaša zasedba šteje okoli 80 članov, ko se vam bodo na Ani Desetnici pridružile še druge skupine, bo število nastopajočih zares ogromno. Najbrž je na ulici precej težavno koordinirati tako številno skupino.

Skupaj igramo že osem let in imamo za seboj več kot dvesto nastopov, zato vsak član zase ve, kam se mora v nekem trenutku postaviti. Nimamo vodje, ki bi vsem ukazoval, niti vaj iz discipline, saj bi to pomenilo, da smo vojaški orkester. Pravzaprav smo vsi odgovorni za vse, saj skupaj odločamo tudi, kje in kaj bomo igrali.

To pomeni, da vsak sam poskrbi tudi za svoj pisan kostum?

Tako je. Ne nosimo enotnih uniform, temveč raznobarvna oblačila, ki si jih mora vsakdo priskrbeti sam. Pri tem so edine zapovedi: uporabljaj domišljijo, nosi pokrivalo in kombiniraj pisane barve. Večina kupuje kostume na tržnici ali v trgovinah z oblačili iz druge roke, nato pa nekateri člani zasedbe s šivanjem dodatnih okraskov poskrbijo, da kostumi postanejo še bolj posebni in unikatni.