Tisti del o oblasti se nanaša na peticijo vodstvu in predvsem takratnemu ministru za kulturo proti ukinitvi GILŠ. Ker je pokuril preveč denarja. Petdeset ljudi, devet mesecev, dvanajst produkcij. Mentorji prav gotovo bornih honorarjev že nekaj mesecev niso dobivali. Kot pravi Metka v pismu, vozili smo se z mercedesom, nismo imeli pa niti za fička.

Takšen entuziazem je v časih vulgarnega kapitalizma res suho zlato. Darilo, kakršno se ne more zgoditi več kot enkrat in ne sme... Ne verjet v deus ex machine, GILŠ in podobne zadeve morajo imeti v sebi preživetveno moč. Ne more biti v rokah ministra ali tajnika ali kaj vem koga in tudi ni. Ne pripisovat toliko moči ljudem na oblasti, oni morajo sami vedet, kje kaj je in koliko je vredno. In tudi vejo, če hočejo. Vse ostalo je igra med močjo in željo. Skratka, GILŠ je prišel do točke, ko ne more biti več odvisen od muhavosti gostitelja. Ne da se ne da potrpet, da se. A samospoštovanje ima prednost, ob ljubezni je predpogoj za kar koli v življenju. Ne mislim samo nase, ampak na GILŠ v celoti. Takih zgodb je na tone in vas prosim, da niste zaradi tega nič žalostni ali pa nesrečni. Nekaj bo čisto gotovo, pa kakšen drug GILŠ, ali pa že kaj. Jaz recimo sem neprimerno bolj radovedna, čemu sem dala prostor, kot sem žalostna zaradi tega, kar odhaja.

Pismo sem vzela s facebooka, kjer se v zadnjem času sestajamo nekdanji gilševci. Ganljivo in pronicljivo. Kot Metka. Vsak teden smo poleg urnika dobili še Metkino pismo. V modri kuverti. Srčna pisma, polna besed, ki so podžigale razigranost, kurile naše umske, umetniške in emotivne encime. Spomnim se, da sem komaj čakala, da bo vikend, da bo GILŠ. Pester predmetnik GILŠ je namreč na začetku potekal med vikendi. Naš entuziazem, Metkina pronicljivost in mentorji pa so bili čudežna in eksplozivna kombinacija in kmalu se je GILŠ dogajal vsak dan. Metka je znala izbrati prave ljudi, ne vem, če je kdaj argumentirala, zakaj je koga izbrala, glavno je, da je znala. Mimogrede je povedala, da je treba v vse, kar delamo, vložiti ogromno dela, da se na koncu zdi, kot da se je zgodilo samo od sebe. GILŠ je bil šola, kjer smo vsi plesali, igrali, pisali, režirali, skladali, delali scenografije... GILŠ je bil najboljša možna iniciacija, bil je moja najljubša šola. Resda so moja študentska leta trajala dolgo, no, niso se še končala, toda GILŠ je bil tisti, ki mi je odprl svet, me posrkal v vrtinec vsega ustvarjalnega in me zaznamoval. Spoznala in naučila sem se več kot na vseh ostalih pravih šolah. Bili smo solidarni, ne spomnim se, da bi kdaj čutila napetost, imela občutek, da ne zmorem, da nisem dovolj dobra, zanimiva, da komu kaj zavidam.

Nisem si nikoli želela postati, biti igralka, ampak na GILŠ sem bila. Marija Vogelnik nas je neumorno, ob ritmu dveh lesenih palic, vrtela v krogih, osmicah. Da smo vedeli, od koga izvira, kar je počela Mary Wigman, pa Isadora Duncan in naša Meta Vidmar. Barbara Hieng Samobor je za vsakega od nas izbrala odlomek iz klasične dramatike, napisan kakor da na našo kožo. Brane Završan nas je v črno oblečene navdušil za film Brazil, vse smo naredili sami, enega scenskega elementa ni bilo, bili smo liki, scenografija, zvoki, naravni pojavi. Vedno budno in kritično oko Simona Karduma je iz nas naredilo kritike, mislece, teatrologe. Vsi, imenovani in ostali, so bili izvrstni mentorji. Pedagogi v pravem pomenu besede. Ne spomnim se, da bi kdaj kateri izmed njih iz nas delal svoje male klone. Nas režiral, govoril, kako se kaj dela, bili so tam, nas gledali, poslušali, spraševali in nam pomagali, da smo prve nerodne ali ne povsem domišljene ideje premleli, spremenili, oblikovali in pripeljali do konca. Niso nas prepoznavali po stilu mentorjev, metodi igranja, temveč po tem, da smo gilševci. Resda je GILŠ nastal tudi iz upora proti togi gledališki akademiji, toda nas ni gnal upor, temveč želja po ustvarjanju. Niso nas izdelovali namensko, usmerjeno, v enega izmed mnogih umetniških profilov, da bi postali režiserji, igralke, kritiki. Temveč v ustvarjalna, samostojna bitja, ki znajo in zmorejo soustvarjati in delati z drugimi. Resda GILŠ ni bil formalno akademija ali fakulteta, z diplomo si nismo zagotovili služb. Nam pa je naša izkaznica, rumena in papirnata, omogočila, da smo zastonj gledali predstave in stali v dolgi vrsti pred kinoteko za brezplačne vstopnice. Skupaj smo kuhali, žurali, se odpirali, brali, študirali, razpravljali, vadili, snovali in se kalili.

Metka v pismu pravi, da je radovedna, čemu je dala prostor. Gilševci s(m)o na odrih gledališč, v procesih gledaliških, plesnih predstav, na filmu in za njim, v medijih, naši mentorji so direktorji, koreografi, igralci, skladatelji, povsod smo. Tako preprosto je to, ko se pravi ljudje zberejo ob pravem času na pravem mestu. Pardon, ko nas je Metka tako ali drugače izbrala in povezala. Noben politik si nas ni izmislil, nas načrtoval, dal v letne in nacionalne strategije, ni bilo takih in drugačnih lobiranj, okrožnic in učnih načrtov, nihče ni dobil plakete za uspehe in višje plače. Nismo bili del normativov, bili smo in ostali ustvarjalno gibanje.