V delo ga vpenjajo dnevni zapleti - zdravstvena nega, razpis za HPV, nakup zdravil iz krvi... - in dolgoročno načrtovanje zdravstvene politike, ki (tudi) zaradi prazne zdravstvene blagajne in bližajočega se prostega pretoka bolnikov (leta 2014) zahteva korenite spremembe. Kako bo to uresničil, še ni čisto jasno. Njegov slog pogosto bega, saj je kot človek socialno občutljiv, kot minister pa sledi ekonomskemu diktatu vlade.

Evropa drvi v socialno revolucijo. Politika in kapital delujeta po utečenih tirnicah, tudi pri zdravstvu, kjer se na krizo odzivata predvsem s krčenjem denarja za njegovo delovanje in rezanjem pravic. Katere interesne skupine, domače in tuje, morate prepričevati, da skrb za boljši zdravstveni sistem ni samo stvar ministra za zdravje?

Rezanje socialnih pravic je zgrešeno, še posebej občutljivo pa je področje zdravstva. Tudi interventni varčevalni ukrepi ne bi bili potrebni, če zdravstvena blagajna ne bi bila v tako hudi krizi. Rdeče številke niso samo odraz splošne krize v gospodarstvu. Težave zdravstvene blagajne so povzročili številni vdori, od plačnega sistema do plačevanja specializacij, ki so proračunska obveznost. Blagajna bi se lahko do konca leta zlomila, zato smo morali temeljito poseči v stroške. Tu so se začeli pritiski: ko na primer znižujemo cene zdravil, ni zadovoljna farmacevtska industrija, pri nižanju cen medicinsko-tehničnih pripomočkov pa pritiskajo dobavitelji in lekarne. Izvajalci zdravstvenih storitev ob nižjih cenah govorijo o slabši oskrbi bolnikov. Pravo mero je težko najti in zavedam se, da sto milijonov evrov ne moreš prihraniti na neboleč način. Vseeno pa menim, da smo si zdaj pridobili čas, da pripravimo dolgoročne ukrepe.

Boste za zdravstvo poskrbeli tudi z dodatnimi prilivi in povečanjem deleža BDP zanj?

Za zdravstvo namenimo okoli 9,3 odstotka in nismo med slabšimi v Evropi. Večji problem je, da so absolutni zneski manjši kot v bogatejših državah, cene za aparature in zdravila pa enake. Seveda si želimo povečati proračun za zdravstvo, a z dvigom prispevnih stopenj ne smemo obremenjevati gospodarstva. Zato smo primorani še naprej iskati notranje rezerve, na primer na področju javnih naročil, organizacije in načina dela.

Že ob začetku vašega mandata se je dalo razbrati, da boste nadaljevali vsaj z delom sprememb, ki jih je zastavil vaš predhodnik Dorijan Marušič. Z uvajanjem novosti je imel, enako kot pred njim že Borut Miklavčič, težave prav znotraj vlade. V Nemčiji se je rdeče-zelena vladna koalicija z opozicijo, zavarovalnicami in zdravniki leta 2003 za zdravstveno reformo dogovorila v komaj dveh tednih. Je pri nas mogoče karkoli tako hitro rešiti?

Nekaj smo že storili z zakonom o uravnoteženju javnih financ. V bodoče bo treba jasno določiti razmerje med obveznim in dodatnim zavarovanjem. Zmanjšati bomo morali delež, ki ga za zdravstvo plačujemo iz lastnih žepov, saj smo pri tem, žal, nad povprečjem EU. Zato bi si želel čim več denarja za zdravstvo prenesti iz dopolnilnega v obvezno zavarovanje. Tako bi več pravic zagotavljali na solidaren način, tisti z višjimi prihodki bi plačali več, tisti z nižjimi pa manj. O tem moramo prepričati tudi druge resorje v vladi. Če to ne bo uspelo, bo treba omejiti košarico pravic in del pravic prenesti v dodatna zavarovanja.

Več možnosti je, kako nadomestiti denar, ki bo zmanjkal ob ukinitvi sedanjega dopolnilnega zavarovanja. H kateri se nagibate?

Lahko se odločimo za izenačitev prispevnih stopenj, tudi za širitev prispevnih osnov na avtorske pogodbe, nagrade, sejnine... To bi v zdravstvo prineslo dodatnih nekaj sto milijonov evrov, košarice pravic tako ne bi bilo treba spreminjati. Razprava bo pri izenačitvi prispevnih stopenj burna, saj gre za skupine, ki danes plačujejo manj kot drugi, na primer kmetje in upokojenci. Seveda nižanje pokojnin ne pride v poštev, ali bomo s tem lahko obremenili proračun, pa ni dorečeno.

Nižanju pokojnin nasprotuje DeSUS, minister za finance pa obremenjevanju proračuna. Torej, bo koalicija znova glavna ovira pri zdravstveni reformi?

V zadnjih desetih letih je bilo veliko predlogov reform, ki pa jih koalicije niso sprejele. Zato bo tokrat potreben dogovor znotraj vlade. Koalicijska pogodba je pri zdravstvu zastavljena dokaj široko. Preden se bomo za kaj odločili, pa potrebujemo predvsem več izračunov. Z ministroma za finance ter pravosodje in javno upravo smo že večkrat sedeli skupaj, saj se številna področja našega dela prekrivajo. Za zdaj se še usklajujemo, če nam to ne bo uspelo, pa je jasno, da tudi v zdravstvu ne bomo vpeljali nujnih sprememb, kar bi bilo slabo.

Zavarovalničarji predlagajo različico nizozemskega modela z obveznim pogodbenim zavarovanjem. To bi živelo ob obveznem zavarovanju in nadomestilo sedanjega dopolnilnega. Menda v vladi razmišljate tudi o tej možnosti?

Nizozemski model z obveznimi dodatnimi zavarovanji je zanimiv, zato ga preučujemo kot eno od možnosti. Njegova dobra stran je, da bi z njim lahko ubili dve muhi na en mah. Vanj bi lahko vključili tudi financiranje dolgotrajne oskrbe, ki jo je nujno treba urediti. Res pa bi nizozemski model v primerjavi z ostalimi predlogi pomenil radikalno spremembo.

Doslej se je velikokrat zataknilo pri dogovarjanju med zdravstvenim in socialnim ministrstvom. Ste se uskladili glede financiranja domov za starejše, kjer se pojavljajo hude težave?

Na vladi smo ravnokar uredili financiranje domov v Notranjih Goricah in Kranjski Gori. Ne vidim ovir, da z ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve ne bi pripravili tudi dolgoročnejše rešitve za dolgotrajno oskrbo. Smiselno je, da bi to priključili k prispevkom za zdravstveno zavarovanje, na primer tako, da bi nekoliko povečali obveznosti delojemalcev.

Bodo nenujni prevozi, zobne proteze in zdraviliško zdravljenje, ki jih danes skoraj v celoti pokrije dopolnilno zavarovanje, še del pravic iz obveznega zavarovanja?

Košarica pravic bo eden težjih zalogajev reforme. Če bi nenujne prevoze in zobozdravstvo v celoti prepustili novim dodatnim zavarovanjem, tak sistem zavarovanja ne bi vzdržal. Bliže mi je že omenjeni nizozemski model, kjer so v obvezno pogodbeno zavarovanje na primer vključili zdravila. Osebno sem sicer zagovornik košarice pravic, kakršna je danes. Težko je kot manj potrebno izločiti katerokoli pravico, vprašanje pa je tudi, ali je njihovo krčenje zares potrebno. Vsoto denarja za zdravstvo bo določila prispevna stopnja, za katero se bomo dogovorili, šele potem pa bomo lahko ugotavljali, za kaj ga je dovolj.

Zaradi zdaj že večletnega krčenja prihodkov ima hude finančne težave vrsta bolnišnic in zdravstvenih domov. Pred kratkim smo lahko opazovali odpuščanje nezdravstvenih delavcev v slovenjgraški splošni bolnišnici, ki jih bodo nadomestili z najemanjem storitev pri zunanjih izvajalcih. Je "outsourcing" javnih zavodov pri čiščenju, kuhanju in pranju res cenejši?

Na koncu je zagotovo dražji, a so direktorji pri takšnih odločitvah avtonomni. Najemanje zunanjih izvajalcev je lahko le izhod v sili, na primer pri potrebi po večjih investicijah. Bistveno boljša rešitev je povezovanje služb med javnimi zavodi. Zakaj ne bi bolnišnice skupaj organizirale čiščenja in pranja? Verjamem tudi, da je v marsikateri bolnišnici preveč nezdravstvenih delavcev.

Najbrž pa je težava tudi v financiranju bolnišnic?

Slovenjgraška bolnišnica obravnava v dnevnih ambulantah več bolnikov kot nekatere druge bolnišnice, a za racionalno ravnanje ne dobi dovolj finančnih spodbud. Poskrbeti bomo morali, da bo denar sledil bolniku, saj danes financiramo bolnišnične zidove in postelje. Bolnišnice, ki so bolj uspešne in kamor bolniki radi prihajajo, so danes za to finančno kaznovane, saj denar bolnikom ne sledi. Tako kot športniki tekmujejo za najboljše rezultate, bi se morali tudi v zdravstvu truditi za čim večjo učinkovitost in kakovost dela. Tudi bolnišnice bodo morale med seboj začeti tekmovati za bolnike.

Spodbude, da bi delali bolje in več, ne dobijo niti zaposleni. Boste ukinili uravnilovko?

Plačni sistem je nestimulativen, razlike v učinkovitosti med enim in drugim zaposlenim pa znašajo tudi preko 50 odstotkov. Prav bi bilo, da bi bili zdravniki plačani po opravljenem delu. Prvi korak k temu bo uvedba normativov, koliko dela naj opravi zdravnik.

Boste sledili predlogu zdravniških organizacij, po katerem je večina zdravnikov preobremenjena, ali boste pripravili svoj predlog?

Predlagani normativi so dobro izhodišče za tiste, ki jih lahko kasneje sprejmemo.

Zdravniški sindikat Fides se je že lotil priprav na odpiranje kolektivne pogodbe. Katere ugodnosti, ki so si jih sindikati izborili v minulih letih, boste omejili?

Če odpremo kolektivno pogodbo, bo treba doreči, komu priznati težje pogoje dela in s tem višje dohodke in daljše dopuste. Radiolog, ki pretežno opravlja ultrazvoke, po moji oceni ni upravičen do 15 dodatnih dni dopusta, ki jih ima danes. Verjamem pa, da dodatni dopust pripada zdravniku, ki pod rentgenom na primer vsak dan vstavlja "stente" (razširjevalce, op.p.) v srčne žile.

Se strinjate z izstopom zdravnikov iz javnega sektorja?

Vsekakor je to želja večine zdravnikov. Izstop bi bil smiseln, a bi to vplivalo na sedanji plačni sistem. Zadnjo besedo, ki ni odvisna le od mene, bo imela vlada.

Virantov dvig plač je zelo obremenil zdravstveno blagajno. Ob tem pa tudi blagajni pogosto očitajo neracionalno deljenje denarja. Boste z novo zakonodajo, kot ste že namignili, omejili njeno moč?

Naloga zdravstvene blagajne je, da kupuje storitve, in ne, da vodi zdravstveno politiko. Postaviti bo treba tudi jasno vodilo, kaj pomeni učinkovito kupovanje zdravstvenih storitev. Naloga politike pa je, da določi prioritete pri financiranju zdravstva.

Prav pri kupovanju storitev se je hudo zapletlo. Pri zadnjem nacionalnem razpisu, kjer je blagajna programe delila najcenejšim ponudnikom, niso upoštevali odločitve, naj programe dobijo le izvajalci, ki so opravili vsaj 50 posegov letno. Zato so večje bolnišnice izgubljale operacije in preglede.

Drobljenje programov je bilo zgrešeno, prav tako tudi dodeljevanje programov le na osnovi najnižje cene. Poleg tega so bili v privilegiranem položaju zasebni izvajalci. Pri prihodnjih razpisih bomo vse to bolje dorekli in ob tem postavili varovalke, ki bodo zagotavljale ustrezno kakovost dela.

Razpis je opozoril še na dejstvo, da na ministrstvu za zdravje nimate pregleda nad tem, kje, kako in s katerimi zaposlenimi delajo koncesionarji.

Dodelati bomo morali zakonodajo in natančneje določiti pogoje, pod katerimi lahko nekdo kandidira za programe v zdravstvu. O urejanju koncesij se že dogovarjamo z ministrstvom za pravosodje in javno upravo, saj koncesionarji niso le v zdravstvu.

Na ministrstvu imate nekaj deset prošenj za nove koncesije in njihove širitve. Koliko ste jih že rešili?

Nekaj sem jih že podelil, na primer na področju ortodontije in ob upokojitvi prejšnjega koncesionarja. Vrata za koncesije pri meni niso široko odprta, zavedam pa se, da se ob obstoječi zakonodaji očitkom o pristranskosti ne bom mogel izogniti. Ne nasprotujem podelitvi ali širitvi koncesij, za katere so sredstva zagotovljena v zdravstveni blagajni in s katerimi se bodo skrajšale čakalne dobe. Pri tem dosledno upoštevam stališče zavoda za zdravstveno zavarovanje.

Zakaj, menite, so se vaši predhodniki, tudi tik pred vašim prihodom, odločali mimo zmožnosti zdravstvene blagajne?

Težko rečem. Ne vem, koliko so jih na ta način podelili v mandatih bivših ministrov. Prej smo govorili o pritiskih, lobijih, interesnih skupinah... Ne smemo si zatiskati oči, želje po koncesijah so prisotne v precejšnji meri.

Zdravstveno nego ste spravili na okope. Najprej v zdravstveni svet niste imenovali njihove predstavnice, zatem ste ukinili licenciranje srednjih medicinskih sester. Kaj bo nadomestilo njihovo dosedanje izobraževanje?

Licenca enostavno ne pomeni dovoljenja za izobraževanje. Pred leti je bilo izobraževanje povezano z napredovanjem v višje plačne razrede. Pred kratkim sem imenoval strateški svet za zdravstveno nego. Njegov predsednik, po dopolnjenem pravilniku o zdravstvenem svetu, postane član zdravstvenega sveta. Prva naloga strateškega sveta je, da predstavi primerljive sisteme v državah EU, potem se bomo lahko odločili za boljši in cenejši sistem izobraževanja. Licenciranje srednjih medicinskih sester je bilo pri nas uvedeno šele leta 2007, že pred tem pa jim je zbornica začela temeljito zmanjševati strokovne pristojnosti. Po mnenju Zbornice zdravstvene nege so srednje medicinske sestre postale le pomočnice višjih in ne sodelavke. Za to, da paciente hranijo, negujejo, umivajo, pa zbornica zahteva licenciranje. Nisem se še odločil, ali bomo licenciranje ukinili ali ne, čeprav po podatkih, ki jih imam, poklic srednjih medicinskih sester v EU ni reguliran. Vem pa, da bo licenciranje, če ga ohranimo, potekalo povsem drugače.

Boste zanj poskrbeli v okviru ministrstva za zdravje?

V tem trenutku zagotovo, saj Zbornici zdravstvene nege ne nameravam podeliti javnega pooblastila. V Veliki Britaniji sestre približno polovico zahtevanih obveznosti za licenco dosežejo z izobraževanjem v ustanovi, kjer so zaposlene, kar je precej cenejši sistem. Naše izobraževanje je drago za posameznike in javno zdravstvo. Nenazadnje dopušča možnost korupcije, saj izobraževanja plačuje tudi farmacevtska industrija, ki ima pri tem lahko svoj interes.

Zdravniki se prav tako izobražujejo na račun farmacevtske industrije.

Tudi tega ne podpiram. Izobraževanje vseh zaposlenih bi moralo postati predvsem interes zdravstvenih ustanov. Če ne bodo zagotovile kakovosti, jim bolniki ne bodo zaupali in ne bodo hodili k njim.

Toda, gospod minister, spomnite se tragičnih primerov smrti pred urgencami in drugih napak, ki so imele skupno točko: zaposlene s srednješolsko izobrazbo, brez izkušenj oziroma brez dodatnega usposabljanja.

Napaka je bila, da so nujne bolnike sprejemale srednje medicinske sestre. O tem, kateri bolnik je nujen primer in kateri naj ima prednost pri obravnavi, mora odločati višje izobraženi delavec z več izkušnjami.

Bolnišnice raje zaposlujejo srednje medicinske sestre, ker so cenejše.

Motite se, ravno obratno je. Ker so vse pristojnosti srednjim medicinskim sestram vzeli, zaposlujejo predvsem višje medicinske sestre. To zdravstveni sistem draži, predvsem pa takšna politika zaposlovanja ni povsod potrebna. Nobenega razloga ni, da bi zahtevali visokošolsko izobrazbo na primer za nastavljanje infuzije. To znajo srednje medicinske sestre narediti strokovno in dobro. Zdravstvena nega pri nas z izobraževanjem sili v napačno smer. Smiselno bi bilo, da bi magistrske in doktorske naloge usmerjali v strokovna področja, ne pa v organizacijo dela. V tujini se sestre specializirajo na primer za anestezijo, intenzivno nego... Zdravstvena nega je napredovala, a ustvarjanje pomočnic, ki bodo delale namesto tebe, je skregano s pametjo.

Če se je minister Dušan Keber zapisal v slab spomin zdravnikom, ste se vi že kar na začetku mandata medicinskim sestram.

Mislim, da ne, saj dobivam pisma in klice podpore. Prek tisoč sester se izreka proti odločitvam Zbornice, ki se jim zdijo krivične. Če predsednica Zbornice izjavi, da so srednje medicinske sestre nevarne za bolnika, je to najmanj nenavadno, saj jih ona že vrsto let izobražuje. Konflikt imam samo z vodstvom Zbornice zdravstvene nege. Ne zanemarjam tega področja, kot mi skušajo naprtiti. Njegovo vlogo sem poudaril z ustanovitvijo strateškega sveta, ki bo v prid zdravstveni negi. Nekaj ljudi na Zbornici pa je res izgubilo kompas.

Iz prave smeri marsikdaj zaide tudi zdravniška zbornica. Saj veste, primer Nekrep, odločanje o specializacijah...

Nadzori so pokazali, da je zdravniška zbornica delala napake, ker je imela napačna pravila. Če se ne bomo mogli dogovoriti za drugačen način dela, bodo težave. Verjamem, da bo zdravniška zbornica, ki je prepoznala anomalije svojega delovanja, te tudi odpravila. Nadzore bodo morali opravljati drugače, v bodoče pa bo imelo večje pristojnosti na tem področju tudi ministrstvo za zdravje. Ministrstvo ima trenutno samo možnost upravnega nadzora, s katerim preverja zakonitost, ne pa tudi strokovnosti dela. Prav pri primeru Nekrep se je izkazala nemoč ministrstva ter nedoslednost in nedorečenost dela zbornice. Če si želimo zaupanja bolnikov in javnosti, bodo morali biti nadzori opravljeni pregledno in pravočasno.

Nedavno je bila zdravnica obsojena na zaporno kazen, v zadnjem času so nekaj zdravnikom izrekli tudi pogojne kazni. V nekaterih državah se sodnim postopkom zoper zdravnike izogibajo, dobro pa imajo urejeno priznavanje odškodnin bolnikom. Se z zapornimi kaznimi za najhujše primere malomarnosti strinjate?

Ne vidim velike dileme. Zdravniki moramo biti obravnavani kot vsi državljani. Če je nedvomno dokazano, da je zdravnik kršil zakon, pri izrekanju kazni ne sme biti izjema. Slab signal bi bil, če bi bilo drugače. Je pa res, da je včasih težko razločiti med zapletom in napako. Pri nekom je vneta rana lahko zaplet brez hujših posledic. Za napako bi jo lahko šteli, če bi ugotovili, da se takšni dogodki pri določenem zdravniku pogosto ponavljajo.

Po statistiki naj bi se napaka zgodila pri vsakem desetem postopku zdravljenja. Se je vam kot urologu kdaj pripetila?

Napaka? Zagotovo! K sreči so v večini primerov majhne in le redke usodne. Pri tako številnih obravnavah bi bilo smešno trditi, da napak v zdravstvu ni. Na ministrstvu bomo spodbujali obravnavo napak v zdravstvenih ustanovah. Ne zato, da bi zaposlene križali, pač pa da bi z organizacijo dela število napak zmanjšali. Žal se v bolnišnicah tega še premalo zavedajo.

Spodbijali ste minimalne cene samoplačniških storitev, ki jih je določila zdravniška zbornica. Ne bi bilo treba cen zamejiti navzgor?

Pravilnika o zdravniški tarifi nista močno vplivala na cene, določanje najvišje ali najnižje cene pa po mojem ne bi imelo nobenega pravega učinka. Tudi če bi imeli najvišje določene cene, bi jih bilo težko nadzorovati. Važno je, da se natančno določi metodologija za oblikovanje cen samoplačniških storitev, v največji meri pa jih bo oblikoval sam trg. Že danes veliko ljudi hodi k zobozdravnikom v druge države, ker so cenejši. Ob prostem pretoku bolnikov čez dve leti bodo lahko na tuje odhajali tudi za druga zdravljenja. V interesu slovenskih zdravnikov in zobozdravnikov bo, da bodo zaračunavali manj.

V zadnjih tednih se je pokazalo, da cene precej po svoje oblikujejo tudi lekarne. Bo Lekarno Ljubljana še naprej vodil ekonomist Marko Jaklič?

Ta odločitev ni v moji pristojnosti, sprejeli so jo na Mestni občini Ljubljana. So pa gotovo nepravilnosti, ki smo jih ugotovili v Lekarni Ljubljana, tiste, zaradi katerih bomo morali uvesti varovalke. Ločiti bomo morali, kaj so zdravila in kaj galenski preparati. V interesu javnega zdravja ni, da se proda čim več zdravil, ampak ravno nasprotno. Lekarniška zbornica to ureja s kodeksom, ki ne predvideva, da bi bil lahko direktor lekarne kdo drug kot farmacevt. Ker pa to še ni urejeno z zakonom, prav absurdno, v Lekarni Ljubljana ni bilo mogoče ukrepati.

Tudi Gorenjske in nekatere druge lekarne so zahtevale doplačevanje lističev za merjenje krvnega sladkorja, plenic... S tem so samoiniciativno učinke interventne zakonodaje skušale prevaliti na bolnike.

Po mojih informacijah se to danes ne dogaja več. Res pa je, da so nekatere lekarne, ko smo znižali cene zdravilom in medicinsko-tehničnim pripomočkom, izkoristile svoj položaj.

Prav zdaj spremljamo zaplete v zvezi z naročilom cepiva proti HPV. Čeprav gre samo za pol milijona evrov, je farmacevtski industriji to naročilo pomembno, saj bosta slovenska izbor in cena cepiva referenca za države na jugovzhodu in vzhodu Evrope. Kakšno naročanje podpirate?

Obe cepivi, ki tekmujeta na razpisu, ščitita pred rakom materničnega vratu. Pomembna je strokovna odločitev, ali je problem genitalnih bradavic, ki je dodana vrednost štirivalentnega cepiva, pri nas pomemben javnozdravstveni problem. Če je, lahko razpis takšno strokovno odločitev visoko vrednoti, sicer pa je razpis lahko diskriminatoren do proizvajalca dvovalentnega cepiva.

Pri prvem razpisu je proizvajalec dvovalentnega cepiva zavestno zastavil višjo ceno in se zatem pritožil. Državna revizijska komisija mu je vseeno ugodila, pritožil pa se je tudi pri ponovljenem razpisu.

Brez dvoma so špekulirali. Mislim, da je bil prvi razpis, narejen po danskem modelu, dober. Zakon o javnih naročilih pa na vseh področjih povzroča težave, saj se ponudniki lahko pritožujejo in pritožujejo.

Za bistveno večje zneske gre pri zdravilih iz krvi, saj na primer samo v UKC Ljubljana za eno samo zdravilo na leto porabijo več kot milijon evrov. Kako daleč ste z nadzorom Zavoda za transfuzijsko medicino (ZTM)?

V enem mesecu bo upravni nadzor zaključen. Zavedamo se, da je to področje še posebej občutljivo, ker gre za prostovoljno krvodajalstvo, in upam, da nepravilnosti ni bilo. Počakati moram na poročilo o nadzoru.

Ste pa potrdili, da je ZTM zahteval višje cene kot drugi proizvajalci zdravil iz krvi.

Določilo, da je ZTM soglasodajalec za uvoz konkurenčnih zdravil iz krvi, je bilo smiselno, ko je bil nadzor nad temi zdravili bistveno slabši. Danes to določilo služi samo omejevanju konkurence, je neživljenjsko in ga bomo morali odpraviti. ZTM je na ta račun zaračunaval višje cene javnozdravstvenim zavodom in s tem bomo prekinili.

UKC Ljubljana zaradi nasprotovanja ZTM sedaj ne more do cenejših zdravil. Bo nov pravilnik, s katerim boste razrešili zagato, pripravljen hitro, v prihodnjih dneh?

Ne bo šlo tako hitro, ker mu nekateri oporekajo. Sklicujejo se na določilo o samozadostnosti Slovenije pri preskrbi s krvjo. To je treba po moji oceni spoštovati samo pri neposrednem zagotavljanju krvi, ne pa tudi pri industrijsko predelanih zdravilih iz krvi. Tudi druge evropske države pri zdravilih iz krvi nimajo omejitev.

Kaj preostane bolnišnici?

Ta hip nič drugega, kot da plača zdravila ZTM. Sicer mislim, da je ZTM že znižal cene.

Bo ob pomanjkanju denarja v prihodnjih letih še mogoče uvajati novosti v zdravstveni sistem tako hitro kot na primer cepljenje proti HPV?

Prepričan sem, da bomo lahko. Vodilo je pozitivni učinek na javno zdravje.

Uvajanje novosti je velikokrat povezano s terciarno dejavnostjo, ki so ji varčevalni ukrepi odnesli dobršen del denarja.

Reševali smo kolaps zdravstvene blagajne. Zaradi ukrepov, ki smo jih sprejeli, bo imela zdravstvena blagajna prihodnje leto več denarja, zato bomo lahko zagotavljali tudi izvajanje novih metod zdravljenja v okviru terciarne dejavnosti.

Slovenci hodimo k zdravniku dvakrat pogosteje kot drugi Evropejci. Smo preveliki potrošniki zdravstvenih storitev?

Mislim, da ne. Po mojih podatkih smo zelo blizu evropskega povprečja. Sem pa prepričan, da bi morali, poleg vseh pravic, ki jih imamo in jih včasih tudi izkoriščamo, še bolj skrbeti za lastno zdravje.

So trošarine na sladke pijače spodbuda za bolj zdravo življenje?

To je smiseln ukrep in ga podpiram, a si želim, da bi nabrani denar lahko porabili za preventivo in promocijo zdravega načina življenja. O tem, kolikšen delež denarja se bo vrnil v zdravstveno blagajno, se bomo morali dogovoriti z ministrom za finance.

Nameravate pravila zaostriti tudi pri pitju alkohola na javnih krajih?

To je gotovo dober predlog, ki ga podpiram. Rešitev je treba preveriti v javni razpravi in pri tem upoštevati izkušnje, ki so si jih z izvajanjem ukrepa že pridobile nekatere države.

Na Inštitutu za poslovno evalvacijo so pred dvema letoma objavili apokaliptično napoved, da se bo zdravstveni sistem zrušil kmalu po letu 2013, najkasneje pa do leta 2020. Jim verjamete?

Verjamem, da do tega ne bo prišlo, če bomo izvajali predlagane ukrepe za finančno vzdržnost in tiste za promocijo zdravega načina življenja. Bolj kot demografska struktura me trenutno skrbi direktiva o prostem pretoku pacientov.

So bolnišnice premalo pripravljene na leto 2014?

Bojim se, da res. Poznam gospoda, ki je pred kratkim v Avstriji opravil magnetno resonanco, dobil izvid v slovenščini, storitev pa je bila cenejša kot pri nas. Vzvodi za prilagajanje so v financiranju dejavnosti, tekmovalnosti, nagrajevanju zaposlenih, a ukrepati bomo morali zelo hitro, sicer bomo v težavah.

Kljub temu da ste bili župan in svetovalec koprskega župana, ste ves čas delali kot urolog. Še vedno niste zapustili svojih bolnikov?

Tudi sedaj iščem možnost, kako bi delal v ambulanti. Rad delam z ljudmi.

Pa saj imate v politiki opravka s pacienti...

... s težjimi. (smeh)