Preživeli z Utoye, ki pričajo za tožilstvo, svoje zgodbe zdaj pripovedujejo že dneve in tedne. Eden izmed njih je opisal, kako je preživel tako, da se je skril za skalo v vodi. Dekle z več strelnimi ranami je napadalec, misleč, da je mrtva, pustil ležati skupaj s trupli enajstih drugih žrtev. Bila je edina preživela v svoji skupini. Tretja žrtev je pripovedovala, kako se je spustila po spolzki pečini in se rešila v vodo. Še eno, osemnajstletno dekle se je skrilo za klavir v sejni dvorani. Skupila je več ran, vendar je preživela. Najboljša prijateljica ji je umrla v naročju.

Dogodki na Utoyi so bili neizrekljivo kruti, hujši od naše najhujše nočne more. In vendar storilec povsem hladno posluša izjave prič, njegov blagi nasmešek ne izdaja nobenih čustev niti razumevanja tega, kar je storil. O njegovem umu, ki je tako racionalno in konsistentno načrtoval in izpeljal zločine 22. julija, pa se kljub temu zdi nezmožen doumeti, kaj pomeni smrt sočloveka, bomo nekoč prebirali strokovne razprave.

Medtem se v javnih in zasebnih krogih nadaljuje razprava o Breiviku, čeprav morda res ni več prva tema priložnostnih srečanj. Danes zjutraj sem se dobil na kavi s starejšim politikom, in čeprav je bil razlog za najino srečanje povsem drug, je po kakšne pol ure pogovor neizbežno nanesel na teroristični napad in njegove posledice za norveško družbo. Podobno na družabnih večerjah običajno napoči trenutek, morda med glavno jedjo in sladico, ko nekdo mimogrede omeni Breivika in 22. julij, in kot bi bili začarani, se celotno omizje zaplete v živahen pogovor o dogodkih lanskega poletja. Za Norveško je bil to dogodek izrednega pomena, ki ga ne smemo nikoli pozabiti oziroma si dopustiti, da bi pozabili.

Kljub temu bi se bilo morda primerno vprašati, kaj bo ostalo od tega dogodka, ko se bo prah polegel in bo terorist trajno za zapahi. Storilca bomo morda kmalu pozabili - kdo se še spomni imen storilcev, ki so zagrešili šolske poboje? -, toda kakšen pomen bo pripisan temu terorističnemu dejanju? Kajti nobena stvar nima pomena sama po sebi in mnogi si bodo hoteli prisvojiti tragično dediščino 22. julija ter jo uporabiti v svoj prid. Laburistično stranko, ki je bila pravzaprav tarča napadov, nasprotniki seveda obtožujejo, da nesrečni dogodek izkorišča v politične namene. Tisti, ki v grobem delijo Breivikovo prepričanje, da Evropa podlega obleganju agresivnih muslimanov, se - predvidljivo - zaklinjajo "saj smo vam rekli" in hkrati sebe prikazujejo kot žrtve, češ da postaja nemogoče povedati "resnico o islamu". Spet tretji bi spominske slovesnosti ob obletnici dogodkov izkoristili za to, da posvarijo pred sanjami o etnični in kulturni čistosti.

Ob takšnem razkolu v družbi se zdi skrb zbujajoče, da politični kontekst terorističnih napadov - globoko sovraštvo do socialne demokracije, feminističnih politik, multikulturalizma in islamske imigracije - še zdaleč ni tema vsakodnevnega medijskega poročanja o sojenju. Komentatorji se, nasprotno, osredotočajo na človeške plati zgodbe: na muke, ki so jih prestali preživeli, in njihovo občudovanja vredno mirno, lucidno vedenje ob soočenju s človekom, ki je povzročil toliko gorja; na predirna vprašanja odvetnikov, tako tožilstva kot obrambe; in na srh vzbujajoče obnašanje samega terorista, ki izkoristi vsako priložnost za podajanje političnih izjav, namesto da bi odkrito priznal svoje zločine.

Kakor se zdi nenavadno, ima Breivik po svoje prav. Svoje občinstvo skuša prepričati, da je desničarski terorist, motiviran z mržnjo do sodobnega sveta. Vendar ga nihče ne jemlje resno. Raje kot da bi pred seboj videli hladnokrvnega množičnega morilca in paranoidnega islamofoba, ga obravnavajo kot pacienta s psihiatričnega oddelka. Standardni odgovor na njegove politično obarvane ugovore, ki jim ne uteče prekinitev iz sodniške klopi, je, da ne more biti pri zdravi pameti: samo poglejte, kako naklada o izdajstvu države, kulturni samoobrambi in prihodnosti bele rase, medtem ko se zagovarja zaradi podtaknjene bombe v vladnem poslopju in pokola v mladinskem taboru. Mnenja psihiatrov o njegovi prištevnosti in odgovornosti za lastna dejanja so deljena, toda Breivikova podoba, kakršno slikajo mediji, vse bolj napeljuje na to, da ga ne moremo več šteti za predstavnika človeštva.

Oba pogleda nosita v sebi zrno resnice. Očitno Breivik ni ponotranjil tistih temeljnih človeških občutenj, ki večini izmed nas omogočajo, da razumemo, da so tam zunaj drugi ljudje, ljudje, ki niso jaz. Hkrati pa je bil Breivikov teroristični napad natančno to, za kar ga predstavlja, torej politično motiviran napad na sodobno Norveško.

Če Breivik ne bo obsojen kot politični terorist, ki ga poganjajo sanje o etnični in kulturni čistosti, bo Norveška zapravila še eno priložnost, da opravi s temno platjo svoje nacionalistične preteklosti. Kot v mnogih evropskih državah, sploh v pasu držav med Rusijo in Nemčijo, od Norveške do Balkana, je ksenofobni impulz sestavni del naše nacionalistične dediščine. 22. julij je priložnost, da norveško domoljubje očistimo tega madeža, ki si je tako zelo navzkriž s fluidno modernostjo, mobilnostjo in hibridnostjo sodobnega sveta, kakor je v enaki meri tudi zapuščina klasičnega modernega evropskega nacionalizma. Če bo Breivik pristal v rokah psihiatrov, bo ta priložnost izgubljena in žalne slovesnosti 22. julija se bodo iztekle le kot še eno v nizu dobronamernih, a v končni fazi praznih, samopašnih praznovanj miru, ki jih znamo Norvežani tako imenitno organizirati.

Perspektive in refleksije (Življenje na dotik), EPK Maribor 2012