Vendar so lahko naslednji dogodki obudili tudi pozitivne občutke v sicer premalo prevetrenem likovnem prostoru. In to kar na relaciji Ljubljana-Pariz. Najprej je bil to obisk kustosa Silvaina Lecombra iz razstavišča Petit Palais, ki se je v Narodni galeriji razgledal po naši likovni dediščini od konca 19. do začetnih desetletij preteklega stoletja, in sicer zaradi našega gostovanja aprila 2013 v Parizu, za kar ima zasluge zadnji obisk takratne ministrice Širčeve na povabilo francoske vlade.

Dalje je to gostovanje slovenskega "nomada" iz Pariza Klavdija Slubana z njegovimi fotografijami z Bližnjega vzhoda v dveh ljubljanskih galerijah. Med tema ima prav Galerija Fotografija zasluge, da so (po triletnem predstavljanju izbranih slovenskih fotografov na sejmu Paris Photo) v pomembni pariški zasebni fotogaleriji VU 28. junija odprli pregled kar štiridesetih izbranih del Borisa Gaberščika, ki bo odprt vse do 8. septembra.

Naj ob taki ali drugačni evforičnosti kot uvod v sprehod in seveda razmislek po največjem umetnostnem sejmu v Baslu, letos že triinštiridesetem, opozorim na za slovenske razmere simptomatičen pojav, ki se je odrazil v glamuroznem junijskem nastopu absolventke ljubljanske ALU Kaje Mihajlović v Galeriji Alkatraz. Opozorila je na vse tiste pojave, ki so pri nas povezani s prodajo lastnih umetnin: izpostaviti sebe na osebni in medijski ravni, zagotoviti obisk medijskih in drugačnih zvezd, sponzorjev na razstavni otvoritvi, medtem ko so sama umetniška dela in njihova kakovost še najmanj pomembni. Žal drugače tudi ne more biti v prostoru, ki nima umetnostnega trga in kjer pristojni državni organ za kulturo ne stopi v dialog z organom, ki je pristojen za finance (in to obvezno na vladni ravni!), da bi se ustvarili pogoji za obstoj trga in vzpostavilo poslovno zaupanje v kvalificirane zasebne galerije. Ne pa da se še naprej zagotavlja zgolj minimalno socialno vzdrževanje v okviru slovenske jezikovne posebnosti - samozaposlenosti. Navedbe mladih oblikovalcev (Petra Grujičič: Umetnica in menedžerka v eni osebi, Delo, 12. junija 2012), da jim na akademiji niso dali podlage za preživetje v smislu menedžeriranja, samo dokazujejo, kam sta mlade pripeljali nevzpostavitev trga in neudeležba na pomembnih tujih sejmih.

Če bi hotel nekako simbolično označiti šestdnevno dogajanje v Baslu, ki v svojih štiridesetih muzejih še kako pomembno vpliva na vzgojo in usmerjanje zlasti domačih obiskovalcev (tudi zbirateljev umetnin), bi zapisal, da gre za pravo vrenje med umetniškimi generacijami. Seveda vse to preko razstavljenih del, ki niso na voljo samo na glavnem sejmu Art Basel z okoli tristo izbranimi galerijami z vsega sveta, pač pa še na drugih štirih vzporednih sejmih, specializiranih predvsem po generacijskih izborih in dialogih med galeristi, kustosi in umetniki.

Na sejmu Volta, ki je združeval 81 galerij, je ljubljanski ŠKUC predstavil Saša Sedlačka, Igorja Grubića (iz Zagreba, tudi udeleženca mednarodne razstave Manifesta v Genku) in Albana Mujo (Kosovo). Selekcijo večinoma prodornih mladih umetnikov, katerih alternativne poglede na sodobno umetnost sicer zastopajo tudi galeristi v drugem nadstropju glavnega sejma. Tu najdemo tudi berlinsko-ljubljansko Galerijo Gregor Podnar z letošnjim Župančičevim nagrajencem Tobiasom Putrihom; z Marjetico Potrč sta edina iz Slovenije.

Vse to vrenje, kjer so v uradnem številu 60.000 zajeti razstavljalci in obiskovalci vseh vrst (zbiralci, kuratorji, vodje muzejev ipd.), bi lahko opredelili z zanimivima naslovoma iz posebne sejemske izdaje The Art Newspaper: "Umetnost preteklosti daje lekcijo današnjemu času" in "Kuratorji iščejo na Vzhodu, Art Basel pa se ozira v ZDA". V ožjem kontekstu prve ugotovitve bi lahko navedli nekaj primerjalnih cen razstavljenih del. Sliko Marka Rothka iz leta 1954 so ponujali za 78 milijonov dolarjev, avtorja, ki je pretekli mesec na avkciji v New Yorku dosegel ceno 86,9 milijona; dela sodobnikov Franka Stelle za 1,9 milijona, črno-beli sitotisk Jacksona Pollocka za 1,2 milijona, Warholove risbe za "skromnih" 25.000 do 60.000 dolarjev; Morandijeve slike so ponujali za milijon, sliko Ota Dixa za 485.000 evrov, enako tudi relief člana skupine Zero Güntherja Ueckerja (leta 1999 je razstavljal v ljubljanski Mestni galeriji). Med mlajšimi sodobniki omenimo Murakamija (800.000 evrov) in sliko Rudolfa Stingla Neimenovana (Paula), ki naj bi jo za 3 milijone evrov kupil francoski zbiralec Pinault.

Drugi naslov apostrofira vrsto razstav, kot so Dokumenta, Manifesta, pariški Trienale in kijevski bienale, pravzaprav njihove neameriške kuratorje: medtem ko je 23,2 odstotka umetnikov na Art Baslu iz ZDA, jih je na omenjenih štirih razstavah med 550 razstavljalci samo 9 odstotkov. Vzrok za tako razmerje tiči v dejstvu, da se zbiralci ne zanimajo dovolj za dela, nastala po letu 1990, kuratorji pa se zagovarjajo, da iščejo predvsem dela, ki so odraz kulturnega, ekonomskega, dramatičnega družbenega razvoja, ki jih v ZDA manjka. Jih bo zarodil najnovejši čas?