Ta navedba je le ena v seriji mnogih bolj ali manj enakih navedb bodisi predstavnikov države bodisi predstavnikov delodajalcev. Seveda sledi temu naslednje vprašanje: ali je to res? Ali je za nekonkurenčnost slovenskega gospodarstva kriva rigidna delovna zakonodaja? Oziroma, če stopimo korak nazaj - kaj sploh pomeni "rigidna" delovna zakonodaja?

V iskanju odgovorov na ta vprašanja nam bodo za začetek pomagale besede dr. Katarine Kresal Šoltes z Inštituta za delo na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, ki je v zadnji številki revije Delavci in delodajalci zapisala, da vlada ne bi smela prezreti številnih domačih in tujih strokovnjakov delovnega prava in Mednarodne organizacije dela (MOD), ki argumentirano zavračajo takšne ocene. Raziskave namreč potrjujejo, da sta zniževanje zakonskega varstva pred odpovedjo in skrajševanje povprečnega časa opravljanja službe v pozitivni korelaciji zlasti za kategorijo mlajših delavcev, kar pomeni, da bi sprememba zakonodaje v smeri večje fleksibilnosti prizadela zlasti mlade in še posebej njihov začasni, prekerni položaj na trgu dela.

In kakor je mogoče videti iz tekočih podatkov slovenskega trga dela, je ta prekernost že kar pošteno sistemska. Kako si drugače razlagati podatek, da je bilo v štiriletnem obdobju 2007-2011 med 1,013.850 prostimi delovnimi mesti kar 790.745 delovnih mest za določen čas? Posledično je tudi največ prijav v evidenco registrirano brezposelnih oseb na Zavodu RS za zaposlovanje (ZRSZ) posledica izteka pogodbe za določen čas. Po zadnjih podatkih ZRSZ za maj 2012 se je na ZRSZ na novo prijavilo 6476 brezposelnih oseb, od tega zaradi izteka delovnega razmerja za določen 3102, torej skoraj polovica.

Ob rob teh podatkov dr. Kresal Šoltes opozarja, da slovenska delovna zakonodaja že zdaj omogoča visoko stopnjo fleksibilnega zaposlovanja in široko uporabo začasnih zaposlitev v praksi. Spet logično vprašanje - od kod torej tako vztrajno ponavljanje mantre o "rigidnem trgu dela" kot izhodiščnem problemu nekonkurenčnosti (slovenskega) gospodarstva?

Merilni inštrumenti mednarodnih institucij

Odgovor se skriva v politični moči mednarodnih inštitucij, ki jim je s pomočjo ustreznih metodoloških orodij uspelo izdatno vplivati na izhodišča sprememb delovnopravne zakonodaje v kar nekaj državah EU. Če smo bolj natančni - govorimo o organizaciji OECD, katere metodološko orodje merjenja stroškovne učinkovitosti delovnopravne zakonodaje se imenuje indeks EPL (Employment Protection Legislation). Govorimo tudi o indeksu EWI (Employing Workers Indicator) Svetovne banke. Sicer obstaja še kar nekaj takšnih merilnih inštrumentov "rigidnosti" trga dela, vendar se bomo na tem mestu osredotočili le na omenjeni metodologiji.

Na ravni OECD se z indeksom EPL meri postopke in stroške v zvezi z individualnimi in kolektivnimi odpusti delavcev in postopke v zvezi z začasnim zaposlovanjem, kamor sodijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas in pogodbe z agencijami za začasno zaposlovanje. Izračunana vrednost za posamezno državo je lahko v razponu od 0 (najmanj rigidna zakonodaja) do 6 (najbolj restriktivna zakonodaja) (Kresal Šoltes, 2012). Sam EPL-indeks sestavlja 21 področij merjenja varstva zaposlitve po sklopih: individualna odpoved delavca z redno zaposlitvijo, dodatni stroški za kolektivne odpuste delavcev, ureditev začasnih pogodb, ureditev v zvezi z ustanovitvijo in delovanjem agencij za začasno delo (prav tam; 190).

Kaj nam pokažejo rezultati merjenja EPL za leto 2008? Povprečna vrednost EPL v državah OECD je bila 2,2, medtem ko je za Slovenijo ta vrednost 2,76, kar jo sicer uvršča bližje zgornji polovici lestvice, zagotovo pa ne k vrhu. Je pa zanimivo, da ima glede na indeks EPL Kitajska bolj rigiden trg dela kot Slovenija, saj je njen EPL indikator 2,80. Presojo o tem, koliko se ta domnevna rigidnost trga dela potem dejansko udejanji, prepuščam bralcu…

Naslednji indikator je indikator zaposlovanja delavcev (EWI) Svetovne banke. Indeks EWI je sicer zaradi revizije njegove metodologije umaknjen iz izračuna lestvice konkurenčnosti držav od Doing Business 2010 dalje, vendar pa se podatki v okviru EWI še vedno zbirajo in objavljajo v posebni prilogi Doing Business. Svetovna banka meri v okviru indikatorja EWI zlasti vpliv delovnopravne ureditve na najemanje in odpuščanje delavcev ter rigidnosti delovnega časa, pri čemer ima štiri podvrste indikatorjev - indeks težavnosti zaposlovanja oziroma najemanja delavcev, rigidnost delovnega časa, indeks težavnosti odpuščanja delavcev ter stroški odpuščanja (prav tam; 190, 191).

Vendar pa pri indikatorju EWI kar nekaj stvari zelo bode v oči. Prvič je tukaj stališče MOD, ki je v dokumentu iz novembra 2007 z naslovom World Bank doing Business report: the employing workers indicator zapisala, da je EWI-indikator šibek (poor) indikator investicijske klime in učinkovitosti trga dela z namenom promocije zaposlovanja in dostojnega dela. Isti dokument dalje zapiše, da so pri EWI-indikatorju resne metodološke in tehnične omejitve. Oblikovanje indikatorja in sistema točkovanja namreč napeljuje na to, da naj bi zniževanje varnosti zaposlenih in zviševanje njihove fleksibilnosti vedno pomenilo najboljšo možnost. EWI-indikator tako sploh ne upošteva dejstva, da mora obstajati potreba po ravnotežju institucij trga dela, ki bodo tako podjetjem kot delavcem zagotovile pravo kombinacijo varnosti in fleksibilnosti.

Drugič je tukaj dejstvo, na katerega opozarja tudi dr. Kresal Šoltes, in sicer da ne obstaja pomembna korelacija med indeksom konkurenčnosti države (Ease of doing business rank) in indeksom zaposlovanja delavcev (EWI). Tako je Norveška, ki je po zadnjih podatkih na 44. mestu po indeksu rigidnosti zaposlovanja, pristala skupno na 6. mestu, Finska, ki je na 41. mestu po indeksu rigidnosti zaposlovanja, pa je pristala na skupnem 11. mestu. In tako naprej. Tretjič pa je tukaj dejstvo, da se med državami, ki so najboljši "poslovni reformatorji" v posameznih letih, znajdejo precej zanimive države s še bolj zanimivi razlogi za takšno "priznanje". Tako se je med zmagovalci poslovnih reform v obdobju 2010/2011 znašla Moldavija, med drugim zato, ker je znižala višino socialnih prispevkov za delodajalce. Na tej lestvici pa se je v letu 2012 tudi znašel Burundi, ker v tej državi obveznost plačevanja socialnih prispevkov ni več mesečna, temveč četrtletna.

Da med zniževanjem višine socialnih prispevkov in številom zaposlenih ni ravno neposredne korelacije, pa lahko vidimo kar na primeru Slovenije. Leta 1996, ko se je stopnja delodajalske prispevne stopnje za pokojninsko in invalidsko zavarovanje prepolovila, je bilo število registriranih brezposelnih 119.799. Leta 1997, ko je že veljala prepolovljena prispevna stopnja delodajalcev za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, je število brezposelnih naraslo na 125.189, leta 1998 pa na 126.080 (ZRSZ, 2012). V dveh letih po prepolovitvi delodajalskih prispevkov za PIZ je število registrirano brezposelnih torej naraslo za 6281 oseb.

Supermarket oblik delovnih razmerij

Preveliko zatekanje reform trga dela v takšne in drugačne merilne inštrumente takšnih in drugačnih mednarodnih institucij že ima realen učinek. Zdi se namreč, da se delodajalci do različnih formalnopravnih oblik delovnih razmerij vedejo kot potrošniki, ki v supermarketu različnih oblik dela najraje izbirajo stroškovno najbolj poceni oblike, saj jim ob pogledu nanje kar zasijejo oči. A kakor opozarja dr. Barbara Kresal s Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani, je dojemanje delovnega prava kot "kataloga prostovoljnih obveznosti" popolnoma napačna predpostavka. Delodajalec ne more kar tako izbirati, ali bo osebo zaposlil za določen ali za nedoločen čas. Iz obstoječe delovne zakonodaje namreč izhaja, da je pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas pravilo, pogodba o zaposlitvi za določen čas pa izjema, ki je dopustna le pod predpisanimi pogoji in le v določenih primerih.

Nekateri kot razlog za obsežno zaposlovanje za določen čas v Sloveniji navajajo preširoko varstvo delavcev, zaposlenih za nedoločen čas, zlasti močno varstvo pred odpovedjo, kar naj bi delodajalce odvračalo od sklepanja pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas in naj bi se zato raje odločali za zaposlitev za določen čas. Vendar pa dr. Kresal opozarja, da takšen argument že po naravi stvari ne more imeti nobene teže - v skladu s 54. členom zakona o delovnih razmerjih se namreč šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena izven dopustnih primerov in v nasprotju z veljavnimi pravili in omejitvami (Kresal, 2012: 256).

Nasprotno stroškovno-numeričnemu pogledu na delovnopravni okvir trga dela pa vse več strokovnjakov opozarja na veliko omejenost takšnega pogleda, ki iz perspektive trga dela izključuje kar nekaj izjemno pomembnih spremenljivk. Simon Sturm tako v tekstu Labour market regimes and unemployment in OECD countries (Sturm, IMK, 2011) opozarja, da obstaja na trgu dela kar nekaj različnih režimov trga dela (labour market regimes). Sklicujoč se na raziskavo Eichorsta in ostalih (2010) namreč zapiše, da v anglosaksonskem svetu dajejo večji poudarek zunanji in manjši poudarek notranji fleksibilnosti, medtem ko je pri tako imenovanih korporativističnih ekonomijah nordijskih držav in centralne Evrope ravno obratno.

Podobno je pri vključevanju sindikatov in (de)regulaciji trga dela. Medtem ko si liberalne ekonomije prizadevajo za izključevanje sindikatov iz določanj stroškov dela, so ti v korporativističnih državah močno vpeti v pogajanja o višini stroškov dela. Nenazadnje pa Estevez-Abe in ostali (prav tam; 5) podobno zapišejo, da je v primeru visoke varnosti zaposlenosti, še posebej v korporativističnih državah centralne EU in nordijskih državah, zavzetost delavcev v investiranje v lastno znanje večja. Torej lahko zgolj pogled na zunanjo, numerično fleksibilnost, ki vedno tako zelo zanima različne merilne inštrumente mednarodnih institucij, le deloma razloži različne stopnje brezposelnosti v različnih državah. Sturm je prav v tej točki zelo jasen, saj pravi, da deregulacija trga dela v korporativističnih državah lahko povzroči znižanje kakovosti odnosov med socialnimi partnerji ter znižanje vključevanja zaposlenih v interno fleksibilnost.

Kako pomembno je v analizo učinkov delovnopravne zakonodaje vključiti tudi spremenljivko upoštevanja različnih režimov trga dela oziroma konkretno kakovost socialnega dialoga, pa nam zelo konkretno pokažejo besede iz teksta Unemployment in OECD (Amable in Mayhew, 2011), kjer avtorja ugotavljata, da so v državah z višjo stopnjo delovnopravnega varstva imeli nižji dvig brezposelnosti v času krize. Avtorja podobno ugotavljata, da imajo države z višjo pokritostjo delavcev s kolektivnimi pogodbami nižje stopnje brezposelnosti (v: Degryse, Pochet, ETUI, 2012).

Kdo je torej tukaj rigiden? Vladni predstavniki, ki se v argumentaciji o reformi trga dela vedno znova zatekajo k istim luknjičastim metodološkim orodjem, ali pač avtorji, ki opozarjajo, da je področje trga dela veliko več kot le sijoči supermarket cenovno različnih oblik dela? V idealnem svetu bi bilo to vprašanje retorično. Ker pa takšnega sveta ni, lahko vsaj upamo, da si bodo politični odločevalci upali skočiti iz varnih zavetij kratic EPL, EWI in odpreti pogled malce širši perspektivi trga dela.

Goran Lukič, Zveza svobodnih sindikatov Slovenije