Da komad plava in leti nad širnimi polji žita na vroč dan, ko vročina nekaj stran kravžlja Dneper ali Don v male valovčke. Uf, kakšen privilegij je bržkone to, da si lahko član takšnega zbora. Da imaš ustrezen glas, ki ga lahko prispevaš. Napisal jo je Mykhailo Verbytsky. Človek iz 19. stoletja. Spomnil sem se poslanca Iva Hvalice, ki mi je nekoč povedal, da je največje stopnje vznesenosti dosegal tako, da si je na mali kasetar v kleti navijal Zdravljico. Povsem verjetno. Himne so droga. Treba bi jih bilo prepovedati.

Adem Ljajić je nogometaš iz Sandžaka. Sandžak je muslimanska enklava v Srbiji oziroma Črni gori. Razdeljena je med dve državi. Siniša Mihajlović, srbski selektor s poudarjenim čutom za nacionalno, je ob nastopu kot osnovni predpogoj za igranje v reprezentanci postavil, da mora vsak reprezentant znati tekst himne. In jo tudi peti. Tako v srbski nogometni reprezentanci osnovni predpogoj za igranje niti ni več znanje nogometa, temveč domoljubnost. Kajti zgodila se je prva tekma. Ljajić je bil v prvi enajsterici, na stadionu so spustili srbski Bože pravde, kamera je šla čez obraze igralcev in ga zasačila, kako ne poje himne. Niti švercal se ni. Zgolj blago sklonjenega pogleda je stiskal usta. Lahko bi podkupil kamermana, da ga ne snema. Ni se spomnil ali pa se mu ni dalo. Oče mu je v telefonskem pogovoru pred tekmo svetoval, da poskusi nekako izsimulirati situacijo. Lahko bi zgolj odpiral usta. Kot Clinton, ki je kadil marihuano, a je ni inhaliral. Njap. Mladenič je deklarirano molčal. "Zaradi samospoštovanja," je pojasnil. Da mu v Novem Pazarju ne bo mogel nihče zatežiti, da je pel srbsko himno. Sledil je odpust. Ljajić ne bo več igral za Srbijo. Takoj so se javili navijači iz BiH. Češ, prav mu je, ko pa ne igra za njih. Če bi igral za BiH, bi bil odrešen težav. Bosanska himna namreč nima besedila. Samo tako je lahko občebosanska. Podobno kot bosanske registrske tablice na avtomobilih ne premorejo regionalnih oznak.

Težave s petjem himne je opaziti tudi drugje. Nogomet in evropsko prvenstvo, ki še traja, je super poligon za opazovanje tega pojava. V nemalo reprezentancah so igralci sprti na etničnih osnovah. Francozi in Nizozemci, dve stari kolonialni državi, v katerih ekipah igrajo mnogi potomci priseljencev iz kolonij, sta najbolj značilna primera. Zdrahe z ulic predmestij se pač prenesejo na igrišče. Za razliko od Nemcev, ki teh težav nimajo. Ti ne problematizirajo tega, da Podolski, Özil, Khedira in še kdo pač ne pojejo himne. Morda zato, ker jim gre nogomet solidno od nog, pa himna ni tako pomembna. Pri njih torej očitno ni zaživela teza, da lahko navijač računa samo na igralca, ki je sposoben odpeti himno.

Če si ogledate posnetek francoskih reprezentantov med letošnjim petjem himne, boste lahko opazili, da jo vsi vsaj mrmrajo. Tudi Alžirec Benzema. Blago nelagodno zaripel v obraz, kot človek, ki počne nekaj, s čimer si ni povsem na jasnem, pa vendar. Morda je šlo tudi v tem primeru za ukaz. No, če preučite ravnanje Nizozemcev, boste videli, da belopolti igralci pojejo, temnopolti pa ne. Bržkone spet iz "samospoštovanja". A petje himne nima zveze s kvaliteto storitve. V tem primeru z nogometom.

No, če se evropske države glede na težave s himnami približujejo BiH, ni druge rešitve, kot da prevzamejo tudi njihov koncept. Himno brez teksta. Zgolj za violino. Kot sem preveril na nekem posnetku borbe ukrajinskega boksarja Klička, moja najnovejša ljubljenka, torej ukrajinska himna, povsem dobro zveni tudi inštrumentalno. Sicer te poukrajini kanček manj od vokalne različice, vendar pa njena lepota tudi zgolj pri violini ne ostane neopažena.

V slovenskem primeru je sploh možna spektakularna kombinacija. Selektor Stojanović odsolira Zdravljico na kitari na sredini terena, inštrument odda roadyju in že sede na trenersko klop. V duhu splošnovarčevalnih ukrepov. Šparanje in vse daljša himna, bi lahko povzeli značilnost zadnjih dogajanj pri nas. Reven in ponosen. Težka kombinacija.

To, da je nedavna državna proslava navrgla dve aferi, torej praporščake ter izvajanje Zdravljice s preveč teksta, in da sta obe aferici celo vsebinsko povezani, je težko slučajnost. A dognati razloge za mešetarjenje s tako težko artilerijo ni enostavno. Kot možno se ponuja marsikaj. Morda se je premier Janša odločil za diferenciacijo, kot bi temu dejal pokojni Slobo. Po principu "Spri in vladaj". Pa saj že vlada?! Janez Janša je na proslavi v vsakem primeru izvedel dva manevra. Z zabave je pregnal zvezdo, obenem pa s pomočjo domnevnega spodrsljajčka z izvajanjem integralne verzije Zdravljice na njej zagotovil prisotnost supersponzorja boga, ki biva v drugi kitici. Ideja supersponzorja je sicer privlačna, saj bi nemara vsi imeli kakšnega generalnega pokrovitelja, vendar pa je nemala težava v tem, da za marsikaterega državljana dokazi o obstoju dotičnega ne veljajo. Pa tudi bogoljubje se ne prekriva nujno s patriotizmom.

Podobnost med selektorjema Janezom Janšo in Sinišo Mihajlovićem obstaja. Oba zapovedujeta patriotizem.