Dragutin Dežman.
Komu je neznano moje razglašeno ime? Novine so ga raznesle po nemškem in po slovanskem svetu. Nemškutarji ga blagoslavljajo, Slovenci z njim preklinjajo ter njih matere otroke z njim strašijo. Tujec, kader pride v Ljubljano, vselej najprvo vpraša: kje je Dežman? in še le potem se ozira po druzih imenitnostih staroslavnega mesta. A to dvomno slavo sem drago kupil. Vredno je torej, da nekoliko izpregovorim o tem tako glasovitem imenu, ki ga je najprvo bil proslavil rajni moj strijc, bogat in pošten ljubljansk trgovec, s katerega novci še zdaj lehko diham jaz ter mnogo druzih, ki nikakor nijso moje politične vere.
Nekteri ime Dežman proizvajajo iz besede "deža", kübel; a s tem bi me radi samo dražili zaradi nemškega cilindra, brez katerega je svobodoljubnik moje vrste podoben devici brez nedolžnosti; drugi učé, da je porojeno iz slovenske besede "dež" in iz nemške "mann (mož)"; vendar tudi to nij res. Stari moj prijatelj Trstenjak, ki živega ne morem videti, trdil je nekdaj, da izvira iz besede: "degmati se", prepirati se, staroslovenski: "degba", prepir; a tudi to mi je samo hudobno podtikal in tako meriti hotel na mnoge prepire, ki sem jih uže imel z njim samim in z drugimi.(...)
A bili so nekdaj drugačni časi, kateri so uže minoli. Moje mlado srce je navdušeno gorelo za mladi slovanski rod. Germanstvo me nij bilo še tako omamilo, kakor me je zdaj, ko pred njegovim, okrog cilindra opletenim, omotnim makom v molitvi klečim.
Takrat nijsem strastno zatiral vsega, kar je slovansko, nego mej narodnjaki sem bil prvi narodnjak, mej navdušenci prvi navdušenec. Moje mlado srce je znalo tudi ljubiti, ne samo sovražiti. V razburnem 1848. letu sem dr. Bleiveisa na Dunaji vzdigoval jaz na svoje rame, in v Ljubljano prišedši sem po ogleh nabijal politične slovenske razglase svojega peresa. V novine "Slovenijo" sem bil poslal goreč spis : "slava Slavjanom"; delal sem celo slovenske pesni, izmej katerih mi je najbolj žal za tisto o "prokletih grabljah", ki so me uže tolikokrat iz nje po ustih udarile. Rajši bi dal, sam ne vem kaj, samo da bi je nikoli ne bil spisal. Uredoval sem časi tudi celo "Novice", katere so mi zdaj tako gnjusne, ako je dr. Bleiveis kam potoval. V prvem deželnem zboru sem bil še mej narodnjaki, s katerimi sem bil takrat šel tudi na Dunaj v državni zbor. Tamkaj sem od sebe pehnil svojega zatiranega brata, katerega sem šel tlačitelju pomagat tlačiti. Najbolj me je srdilo to, ko sem videl, kaki ljudje so v mojej domovini jéli po konci dvigovati glave. Ker jih nijsem mogel podreti, opómenel sem se Cezarja, ki je rekel, da bi v malej vasici bil rajši prvi nego v Rimu drugi, a jaz sem mej germanskimi velikaši celo rajši zadnji, nego v Ljubljani drugi ali tretji. Zatega delj se je zgodilo po nemškem prigovoru, da izpod omivanega otroka nijsem izpodcédil samo vode, nego strani sem vrgel otroka in vodo.(...) Torej me slepi narodnjaki tako črté, da so me uže o belem dnevi in v mraku s pestmi in kamenjem na ulicah napadali.(...) Vendar navzlic vsem težavam in preglavicam stanoviten ostanem do konca dnij v tolikej ljubezni do svoje ljubice Germanije, v kolikoršnem sovraštvu do svoje matere Slovenije. Zaničujem ga, kdor me psuje, da sem iznevérnik.
Pavliha, Zabavljivo-šaljiv list, 30. junija 1870
Dr. Dragutin Dežman, pozneje Karl Deschmann, v letih 1871-1873 tudi ljubljanski župan, je bil rojen Idrijčan, študiral je pravo na Dunaju. Kot prvi ravnatelj Kranjskega deželnega muzeja (zdaj Narodni muzej), ki ga je vodil do smrti, se je temeljito poučil tudi v arheologiji in naravoslovju. A je bil kljub strokovnosti in kulturni razgledanosti najbolj znan - danes bi dejali razvpit - kot politik. Marca 1861 je bil v Idriji izvoljen za deželnega poslanca, deželni zbor pa ga je izvolil v dunajski parlament, kjer je bil eden od petih poslancev, ki so v monarhiji zastopali slovenske interese. Z govorom 27. junija 1861 (v katerem je javno prelomil s slovenstvom in kmalu postal vodja nemške ustavoverne stranke na Kranjskem) je nastal t.i. "Dežmanov problem", kot je to opisal Ivan Prijatelj. Nanj so se spravili vsi tedanji slovenski časopisi, tudi Pavliha, dobival je številna anonimna grozilna pisma, zoper njega je bilo v naslednjih letih napisanih obilo hudih besed. V očeh Slovencev je postal prototip narodnega izdajalca.
Viri: dLib; Slovenska kronika XIX. stoletja, Nova revija, 2003 (Primož Kočar, dr. Janez Cvirn); Enciklopedija Slovenije, Mladinska knjiga, 1988
