Med drugimi je bil član komisije je tudi Slovenec Peter Kraljič, direktor svetovalne agencije McKinsey&Company. Komisijo je vodil tedanji vodja kadrovske službe in član uprave koncerna Volkswagen Peter Hartz. Njegovo ime, ki od tedaj "krasi" reforme od rimske številke I do IV, je daljšega trajanja kot njegova poklicna kariera, leta 2007 je bil obsojen zaradi poneverbe.

Komisija, ki je avgusta 2002 javnosti predstavila rezultate svojega dela ter izdelala tako imenovani Hartzov koncept, je tedaj začela preurejati socialni sistem in trg dela. Danes pogled na desetletno obdobje pokaže, da nobena reforma doslej ni tako močno pretresla nemške družbe, kot so to storile omenjene reforme. Bile so del Agende 2010, načrta, ki si ga je vlada kanclerja Gerharda Schröderja zastavila s koalicijskim partnerjem B'90/Zeleni ter s podporo opozicijskih konservativnih strank s ciljem, da dvigne gospodarsko rast in zniža število brezposelnih.

Marca 2003 je Schröder spregovoril pred poslanci bundestaga in poudaril, da bodo spremembe potekale na treh ravneh: v gospodarstvu, sistemu socialne varnosti in položaju Nemčije na svetovnem trgu. Ukrepi so vključevali znižanje davkov, obsežno zmanjšanje pravic iz zdravstvenega zavarovanja, zmanjšanje pravic v pokojninskem sistemu in pri nadomestilih za brezposelnost. V tem so bili ukrepi socialdemokratskega kanclerja v veliki meri podobni tistim, ki sta jih v Združenih državah Amerike in Veliki Britaniji pred tem sprejela konservativca Ronald Reagan in Margaret Thatcher.

Zato ni nič čudnega, da je kanclerka Angela Merkel v nastopnem govoru svojega prvega mandata novembra leta 2005 dejala nekaj neobičajnega: "Kanclerju Schröderju se želim osebno zahvaliti za to, da je z Agendo 2010 pogumno in odločno odprl vrata in naše socialne sisteme prilagodil novim časom." In zato tudi ni nič nenavadnega, da je Schröder s svojo napovedjo o znižanju socialnih transferjev naletel na hud odpor tudi v lastni stranki, ki ga je zlomil z grožnjo, da bo odstopil s kanclerskega položaja, če ne bodo podprli njegovega programa.

Notranji puč v stranki je spodletel, Schröder je za svoj program v stranki dobil 80-odstotno podporo, v koaliciji je bila ta še višja, 90-odstotna. Politiki, industrialci, sindikati, mediji in prebivalstvo Agendo 2010, še posebej zakon Hartz IV upravičeno ocenjujejo kot največji poseg v nemški sistem socialne varnosti po drugi svetovni vojni. Agenda 2010 je spremenila republiko, je zapisal nemški tednik Spiegel, še danes se Nemci prepirajo o koristnosti reforme in o tem, kaj je mogoče od brezposelnih pričakovati.

Štirje Hartzi stisnili brezposelne za vrat

Vlada je predlagane ukrepe sprejela v štirih fazah in jih uveljavila v letih od 2003 do 2005. Že istega leta je evropsko sodišče omejevanje zaščite pred odpustitvijo za 52 let stare delojemalce razglasilo kot neskladno z evropsko zakonodajo, nemško ustavno sodišče je kasneje kot neustavna razglasilo še dva sprejeta zakona Hartzovih reform.

Prvi zakon ali Hartz I je olajšal nove oblike dela, spodbujal nadaljnje poklicno usposabljanje in uvedel tako imenovani izobraževalni kupon. Hkrati je zakon olajšal posredovanje agencijskih delavcev, za katerega agencije sicer še vedno potrebujejo dovoljenje zvezne agencije za delo, vendar delavce lahko zaposlujejo le za čas, ko imajo ti zagotovljeno delo, podjetja pa lahko takšnim delavcem vedno znova odpovedo in jih zatem znova zaposlijo za določen čas. Takšen način najemanja delavca lahko traja tudi dlje kot 24 mesecev.

Po drugi strani zakonodajalec zahteva, da agencijski delavci delajo v enakih delovnih pogojih kot redno zaposleni, imajo enake pravice glede dopusta, regresa in drugih dodatnih izplačil ter dobivajo enako plačilo za enakovredno delo kot redno zaposleni. To pravilo dopušča le dve izjemi, v prvih šestih tednih takšnega dela agencijski delavec dobiva plačo v višini nadomestila za brezposelne in v posebnih tarifnih pogodbah se delodajalci in delojemalci lahko dogovorijo za odmik od načela enaka plača za enako delo.

Drugi zakon ali Hartz II je urejal področje tako imenovanih minizaposlitev ali zaposlitev s skrajšanim delovnim časom. Kot takšne veljajo zaposlitve, ki zagotavljajo dohodek v višini 400 evrov na mesec, tudi če delavec dela več kot 15 ur na teden. V tem primeru za zdravstveno zavarovanje plača pavšal v višini 11 odstotkov bruto dohodka in davek v višini 2 odstotkov od bruto dohodka. Zakon hkrati ureja tudi denarno spodbudo za brezposelne, ki postanejo samostojni podjetniki.

Tretji zakon, ki je začel veljati januarja 2004, je prestrukturiral in preuredil zvezni urad za delo in zvezno agencijo za delo, četrti, ki je stopil v veljavo s prvim januarjem 2005, pa je imel daleč najbolj daljnosežne posledice. Zakon, ki je sprva omejeval izplačilo nadomestila za brezposelnost na največ 24 mesecev, so leta 2006 še zaostrili in čas izplačevanja nadomestila za brezposelnost znižali na 18 mesecev. Leta 2007 je vlada sprejela zakon, po katerem to ne velja za tiste, ki so izgubili delo in so že dopolnili 58 let. Ti prejemajo nadomestilo za brezposelne največ 24 mesecev.

Tisti, ki jim je potekla pravica do nadomestila za brezposelne, dobijo pomoč za brezposelne, ki so jo združili s prejšnjo socialno pomočjo. Osnova za izračun pomoči za brezposelne ni tako kot pri nadomestilu plača nekdaj zaposlenega, temveč potrebe, ki jih izračunajo na osnovi cen življenjskih potrebščin. Pri določanju, kdo je upravičen do te pomoči in kdo ne, se upoštevajo tudi premoženje in prihranki brezposelnega kot tudi najožjih sorodnikov.

Kljub temu da je bila pomoč za brezposelne sprva nekaj višja kot socialna pomoč, se je kasneje izkazalo, da so prej socialno najbolj šibki upravičenci od države prejeli več, saj jim je ta pomagala še z enkratnimi pomočmi, na primer ob začetku šolskega leta, za božič itd.

Ena najbolj pomembnih sprememb sprejete zakonodaje pa je bila tudi ta, da je brezposelne praviloma zavezala k temu, da sprejmejo tudi slabše plačano delo, kot bi jim ga zagotavljala njihova izobrazba, saj so jim v nasprotnem primeru zmanjšali pomoč.

Manj brezposelnih, a nehumana in brutalna družba

Reforme, ki jih je spodbudila Hartzova komisija, so spremenile zavest Nemcev, je deset let po sprejetju prvih, analiziral nemški časopis Die Zeit. Odkar po nekaj več kot letu dni brezposelnosti vsakemu grozi zdrs v revščino ne glede na to, koliko je prej zaslužil, je socialni padec postal povsem realna nevarnost za obsežen del družbe. Naenkrat so se Nemci morali soočiti z eksistenčnimi strahovi, ki jih prej niso poznali.

Takšen učinek so si pobudniki reform pravzaprav želeli, trdi namestnik direktorja Inštituta za raziskovanje trga dela Ulrich Walwei: "Strah pred Hartzom IV, kot v ljudskem jeziku imenujejo pomoč za brezposelne, je pri marsikom povečal pripravljenost, da sprejme tudi slabše plačano delo, kot ga je opravljal doslej."

Ocene o tem, ali so reforme socialdemokratskega kanclerja Schröderja dosegle svoje cilje in zmanjšale brezposelnost, so v Nemčiji zelo različne. Medtem ko za ene predstavljajo program, ki je pahnil v revščino široke sloje nemške družbe, drugi v njih vidijo pomemben prispevek k temu, da se je število brezposelnih v zadnjih letih vendarle zmanjšalo. Če je bilo leta 2005 v Nemčiji brez zaposlitve še 5 milijonov ljudi, je danes brezposelnih 2 milijona manj.

Strokovnjaki ocenjujejo, da so sprejete reforme pripomogle k padcu stopnje brezposelnosti, hkrati so znižale odstotek tistih, ki so brezposelni več let. To je zmanjšalo tudi potrebna sredstva za brezposelne, če je bil prispevek za zavarovanje v primeru brezposelnosti še pred nekaj leti 6,5-odstoten, danes znaša le še 3 odstotke. Toda ob tem ne gre spregledati negativnih posledic reform. Po podatkih Inštituta za delo in kvalifikacijo je število tistih, ki prejemajo najnižje dohodke, poraslo s 14 na 22 odstotkov, vsaka druga zaposlitev je za določen čas, močno narašča tudi obseg agencijskega dela ter zaposlitev s skrajšanim delovnim časom in minizaposlitev.

Politolog Christoph Butterwege zato za časopis Die Zeit ocenjuje, da je nemška družba zaradi Hartzovih reform postala bolj nehumana, nesocialna in brutalna. Sociolog Klaus Dörre pa je Hartzove reforme preprosto označil za "zelo uspešen program za minimiranje stroškov za delodajalce in nižanje osebnih dohodkov", ki je povzročil, da delež tistih, ki v Nemčiji zaslužijo najmanj, narašča najhitreje v Evropi.

Še bolj poguben je podatek, da le vsak osmi iz zaposlitve z najnižjimi dohodki ali agencijskega dela zmore prehod v normalno delovno razmerje. Nekoliko poenostavljeno bi torej lahko rekli, da ima sicer danes delo več Nemcev, vendar so zanj slabše plačani in živijo v povsem negotovih razmerah, ko ne vedo, ali ne bodo že jutri pristali v revščini.