Na osnovi odločb ustavnega sodišča, ki je postavilo temelje za razkrivanje in odpravo kršitev, se je ob predstavljanju zgodb in opozarjanju na potrebo po popravi krivic javno mnenje počasi začelo obračati v drugo smer. Za ponazoritev: če je še pred nekaj leti držalo, da je moderno biti proti, je zdaj v trendu biti za. Medtem ko si v družbi včasih raje molčal, če si se strinjal s popravo krivic, je danes bolje molčati, če v svoji neinformiranosti še vedno verjameš v portret izbrisanega kot špekulanta, ki si je sam kriv za svoj položaj.

Sodba velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice bo k obračanju javnega mnenja v smer podpore popravi krivic še dodatno pripomogla. Pomeni namreč pomembno in težko pričakovano zmago človekovih pravic kot vrednot, zapisanih v temelje slovenske državnosti. Pomeni jasen stop znak nevzdržnemu stanju, ko oblasti in javnost kljub popolnoma razjasnjenemu dejanskemu stanju kršitve človekovih pravic še vedno zanikajo, prelagajo odgovornost na žrtve, stigmatizirajo njih in njihove zagovornike, relativizirajo kršitve ("ni bilo izbrisa, ampak je bil prenos") ter se sklicujejo na navodila ("samo izvajali smo zakon!"), državni proračun in davkoplačevalce.

Vse to so elementi izogibanja odgovornosti, prisotni v skupnostih, ki imajo težave s soočanjem s preteklostjo. Slovenija žal ni nobena izjema. Podobne procese je mogoče opazovati v številnih drugih državah z izkušnjo množičnih kršitev človekovih pravic, kjer je zanikanje in opravičevanje zločinov ter poveličevanje ljudi, ki so jih zagrešili, še vedno vseprisotno. Procesi, ki spremljajo izbris, imajo iste značilnosti.

Na tej točki je sodba že sedaj povzročila premik. Le redko doslej je bilo med odzivi na različne dogodke v povezavi z izbrisanimi mogoče zaslediti toliko omemb odgovornih za izbris, kot jih je zaslediti te dni. Javni diskurz se je spremenil. Zanikanja in opravičevanja kršitev ter stigmatiziranja izbrisanih je manj, v odzivih pa se ljudje sprašujejo, ali ne bi bil čas, da o tem resno povprašamo storilce. Doslej so ti lahko mirno negovali svoje cvetoče kariere in še naprej zasedali pomembne položaje, sodelovanje pri izbrisu pa jih pri tem ni prav nič oviralo. Širša javnost in tudi oblast sta doslej vse to tolerirali, ker ju posledice izbrisa še niso udarile po žepu, torej tam, kjer sploh še kaj občutita. Bo odslej drugače?

Bo država ohranila nadzor nad situacijo?

Izrek sodbe Evropskega sodišča je jasen: v enem letu je treba pripraviti mehanizem za priznanje odškodnin. V praksi to zahteva pripravo metodologije za odmero odškodnin ter hkrati vzpostavitev odškodninskega sklada. V metodologiji bo treba opredeliti različne dejavnike za izračun posameznih odškodnin, kot so na primer število dni življenja brez statusa; znesek upravnih in sodnih taks, plačanih zaradi ponovnega urejanja statusa; število družinskih članov; posledice bolezni in poškodb, nezdravljenih zaradi nedostopnosti zdravstvenega zavarovanja. Obstajajo tudi možnosti rent ali obročnega odplačevanja, ali pa druge možnosti ukrepov za popravo krivic, kot so denimo štipendije za otroke izbrisanih ali prednost pri dostopu do neprofitnih stanovanj. V vsakem primeru pa je zaradi zagotavljanja ustreznosti in legitimnosti metodologije v proces njene priprave treba vključiti tako pritožnike kot druge predstavnike žrtev.

Če se bo država tega vprašanja lotila konstruktivno in dobronamerno, bo ohranila nadzor nad situacijo. V nasprotnem primeru (če sodbe v tem delu ne bo izvršila ali če jo bo izvršila neustrezno), bo o odškodnini za materialno škodo odločalo Evropsko sodišče, pot do njega pa bo odprta vsem izbrisanim. Sedaj je znova na potezi država, ki si je s sodbo nakopala precejšnjo sramoto, hkrati pa dobila novo priložnost, da sama reši vprašanje, ki je pred njo odprto že dvajset let. Prepuščanje reševanja notranjih problemov državam v čim večji meri je tudi sicer osnovno načelo delovanja Evropskega sodišča za človekove pravice.

Naloga o vzpostavitvi mehanizma za izplačilo odškodnin je posledica dejstva, da gre za pilotno sodbo. Ta je izdana takrat, ko sodišče ugotovi, da primer, ki je predmet odločanja, izhaja iz sistemskega problema v toženi državi in da so pritožniki predstavniki množice ljudi v podobnem položaju. V takšnih primerih sodišče izda pilotno sodbo, s katero državi naloži odpravo sistemske pomanjkljivosti, ki botruje kršitvam pravic.

Poleg tega, da sodba nalaga državi vzpostavitev odškodninske sheme, pa ima tudi nekatere takojšnje konkretne učinke za pritožnike. Vendar ne za vse, temveč le za šest tistih, ki so s pritožbo pred sodiščem uspeli. Sodišče je na osnovi njihovih pritožb ugotovilo kršitev treh členov evropske konvencije o varstvu človekovih pravic: država je z izbrisom, ki je pomenil odvzem pravnega statusa, nedopustno posegla v zasebno in družinsko življenje pritožnikov, varovano z 8. členom konvencije. Ker ni zagotovila primernih in učinkovitih pravnih sredstev, ki bi jih pritožniki lahko uporabili, da bi zavarovali svoje pravice in ponovno pridobili odvzeti status, je kršila 13. člen konvencije. Posebnega pomena pa je ugotovitev, da so bila navedena dejanja izvršena z motivom diskriminacije zaradi narodnostne pripadnosti, prepovedane s 4. členom konvencije, kar ugotovljenim kršitvam daje posebno težo. Zaradi navedenih kršitev je sodišče šestim pritožnikom priznalo presenetljivo visoko odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi dolgotrajnega trpljenja, ki jim ga je država povzročila z izbrisom. Odločanje o odškodnini za premoženjsko škodo je sodišče zadržalo za čas treh mesecev, ko bo o odškodnini ponovno odločalo.

Grenak priokus ob zmagi izbrisanih

V popolnoma drugačnem položaju pa so štirje pritožniki, katerih zahtevki so bili zavrženi. V čem se je njihov položaj tako razlikoval od tistih šestih, ki so s pritožbo uspeli? Prva dva od štirih sta imela "srečo", da jima je bilo dovoljenje za stalno prebivanje izdano že leta 2006, leta 2009 pa še dopolnilni odločbi. Ker sta imela leta 2010, torej v času odločanja sodišča na prvi stopnji, edina med desetimi pritožniki dovoljenje za stalno prebivanje, je senat ugotovil, da ne izpolnjujeta več pogojev za status žrtve, in njuno pritožbo zavrgel. Veliki senat te odločitve zaradi postopkovnih preprek ni mogel spremeniti, je pa jasno zapisal, da se z njo ne strinja, in v obravnavi ohranil prispevke šestih, ki so v vmesnem času prav tako dobili dovoljenje za prebivanje. Zato pa je zavrgel zahtevke dveh pritožnikov, ki za dovoljenje za prebivanje nista zaprosila, saj, tako sodišče, nikoli nista na noben način izkazala volje prebivati v Sloveniji in uporabila potrebnih pravnih poti za ureditev svojega statusa. Sodišče njunega argumenta, naj jima država status povrne tako, kot jima ga je odvzela - po uradni dolžnosti -, ni upoštevalo.

Zavrženje zahtevkov štirih pritožnikov je predmet diskusij. Točki izreka sodbe, ki se nanašata na zavrženje zahtevkov štirih pritožnikov, sta namreč edini, o katerih odločitev ni bila sprejeta soglasno, temveč s preglasovanjem. Da bi sodišče moralo upoštevati tudi zahtevka pritožnikov, ki nista vložila prošnje za stalno prebivanje, je menilo kar osem sodnikov, devet pa jih je bilo proti; le en glas je umanjkal, da bi tudi onadva prejela odškodnino za nematerialno škodo. Preglasovani sodniki so v ločenem mnenju opozorili, da ni primerno odločiti, da izbrisani niso imeli na voljo pravnih sredstev, ki bi bila primerna in učinkovita, in ugotoviti kršitve 13. člena konvencije, nato pa od dveh pritožnikov pričakovati, da sta ta pravna sredstva uporabila.

Ta del sodbe zmagi izbrisanih daje grenak priokus. Težko je razložiti človeku, ki je prehodil isto težavno pot, da ga sodišče v pravnem smislu ne šteje več za žrtev. Izbrisana oseba, ki je status dobila štiri leta prej, pred tem pa je bila še vedno izbrisana petnajst let, dejansko seveda ni nič manj žrtev kot oseba, ki je bila izbrisana osemnajst let, kot tudi ni nič manj žrtev oseba, ki še vedno nima statusa. Ostaja le upanje, da bo sodba, ki štirim pritožnikom ni prinesla pravičnosti, postala temelj pravičnosti za izbrisane nasploh.