Prav zato sem najprej cinično pripomnil, da takle "čas" takrat najverjetneje ne bi bil mogoč, a sta skoraj soglasno odgovorila, da duranovci medijev nikoli niso zavrnili, če za to res niso imeli tehtnega razloga. In vrnili smo se v obdobje Tommy's Pop Showa in revije Bravo; zlasti ko sem iz naftalina potegnil dva posterja v "mint" kondiciji iz njihove imperialne faze (1981-85), se je začelo zbadanje, kako so bili videti nekoč in kako so videti danes. Razlike res ni velike, le fotografiranju med pogovorom se - zaradi slabih izkušenj - raje izognejo. "Na odru sva oba bolj ali manj pri miru, tako da bo dovolj kodak trenutkov," je spravljivo dejal Roger. Zato pa sta si fanta vzela čas, da smo se sprehodili skozi nekatere poudarke njihove več kot trideset let trajajoče kariere, od skromnih klubskih začetkov do aktualnega povratnika All You Need Is Now, s katerim so znova zavzeli zvočni teritorij, kot so ga nekoč opredelili. Simon LeBon se je tokrat izognil odgovorom, nisi pa mogel preslišati njegovega petja in dovtipov v zaodrju, še najbolj se je vase potegnil John Taylor, ki se je umaknil in ga do koncerta ni bilo na spregled. In ne boste verjeli, duranovci najverjetneje v živo nikdar niso zveneli bolje, kot zvenijo danes. Imperij je vrnil udarec!

Kako si danes, z zares varne razdalje, razlagate vso histerijo izpred tridesetih let?

Nick: Lahko rečem, da smo imeli zelo pestro življenje, večinoma naporno. Na zunaj se zdi, da bendi uživajo v vsem kričanju okoli sebe, a še zdaleč ni tako. Vprašajte Beatle. Vsi vemo, zakaj so prenehali igrati v živo. Duran Duran si tega sicer nismo mogli privoščiti, ker je bila velika razlika v dojemanju časa. A če se danes ozrem nazaj, je za nami dinamično potovanje, kjer so bili trenutki, ko smo obvladovali vrhove lestvic, in trenutki, ki so bili izjemni po umetniški, a ne tako uspešni po komercialni plati. Naj se ne sliši prevzetno, ker ne mislim tako, vendar smo si izborili status, da smo si takšne - manj komercialne - izlete lahko privoščili. Za vsem, kar smo ustvarili, stojimo.

Roger: Ničesar ne obžalujemo, vse koncerte, ki smo jih odigrali, smo odigrali z veseljem. In to šteje. Nismo občutili nobene prezasičenosti, četudi dretja okoli sebe nismo mogli izklopiti. Na vso stvar bi pogledal drugače: to, naše, občinstvo je bilo zelo lojalno, in zato smo jim zelo hvaležni. Bili so naše vezivo v trenutkih, ko so se notranje vezi nekoliko razrahljale. Nismo bili edini, katerih koncerti so bili prekričani iz prvih vrst, vendar so nastopi imeli tudi umetniški in vizualni naboj. John Taylor je nekoč dejal, da če je bilo dovolj dobro za Beatle, je lahko tudi za nas!

Vseeno imamo opraviti s sindromom premnogih umetnikov - dokler jih nihče ne povoha, bi naredili vse za vsaj nekaj minut slave, a ko se stvar obrne, jim kmalu začne presedati. In potem se znajdejo v precepu med ustvarjalnim in popularnim. Poudarjajo, da jih nihče na razume, se izogibajo vsem in vsakomur…

Nick: Na vso stvar je treba pogledati vsaj z dveh zornih kotov, če ne celo več. Biti slaven je namreč varljivo in naporno hkrati. Tudi z leti začneš stvari dojemati drugače. Kot najstnik si seveda želiš skozi velika vrata vstopiti v svet seksa, drog in rock'n'rolla, da bi odlično živel le z ustvarjanjem česar koli že, da bi bil prepoznaven, in sama prepoznavnost bi bila dovolj za lagodno življenje. Ko si enkrat znotraj tega vrveža, se perspektiva radikalno spremeni in na stvari začneš gledati povsem drugače, kar zna biti velik šok za nekdanje sanje. Občutek, da te nihče ne razume, postane zelo naraven. Povsod si vabljen samo zaradi imena in ne tistega, kar se skriva za njim. Logično je, da se obrneš v drugo smer in iščeš izhod iz tega "sranja." To so besede iz prve roke…

Roger: Nikoli nismo zavestno pisali hitov, le kako bi vedeli, katera pesem bo uspela in katera ne? Imeli smo svojo vizijo in sledili smo ji. Danes smo lahko hvaležni, da se je izteklo tako, kot se je. Ko smo začeli, si niti v najbolj odtrganih sanjah nismo predstavljali vse te histerije okoli nas. Ne rečem, da ni godila, a je začela tudi presedati, saj niti v sosednji pub nisi mogel v miru na pivo. Duranovci smo dolgo časa mislili, da bomo le všečen klubski bend, ki bo imel številčno majhno, a toliko bolj zvesto publiko. Na začetku je tako tudi bilo.

Torej je skladba Ordinary World prišla ob pravem času, četudi se je krivulja takrat že močno obrnila navzdol.

Nick: Prav ta skladba je ustavila padec, četudi izraža marsikaj prej povedanega. Res pa je, da je človek redkokdaj zadovoljen z zatečenim in vedno teži k tistemu, česar nima. Večkrat sem se vprašal, kaj bi bilo z nami in kaj vse bi počeli, če se ne bi zgodilo vse to, kar se je. Če bi bili preslišani!

Omenili ste (nekdanje) upanje na maloštevilno, a zvesto publiko. Ali je danes ta lojalnost še vedno prisotna oziroma kakšna je starostna struktura obiskovalcev vaših koncertov?

Roger: Zelo mešana. Z nami so še vedno "die hard" fani, ki nam nikdar niso obrnili hrbta in so nam stali ob strani tudi v najtežjih trenutkih. Hkrati je veliko novih obrazov, ki so se z nami seznanili prek interneta in/ali iTunes. Novi mediji so namreč glasbo močno razpršili. Ljudje imajo širši vpogled, zato niso več žanrsko zamejeni - veliko več je "crossover" poslušalcev, s čimer se (naš) radij širi. Tako nas je spoznala vmesna generacija, tista, ki se je z glasbo seznanila po naši najuspešnejši fazi in je danes stara med 30 in 40. Po drugi strani - kar je seveda logično - na naše koncerte prihaja veliko poslušalcev, ki na neki način, pa četudi vsaj za trenutek, poskušajo podoživeti svojo mladost. Vmes so nekoliko že pozabili na Duran Duran, ko pa se znajdemo v njihovi bližini, se vračajo…

Nick: … pomemben delež odpade tudi na fane skupin, ki nas omenjajo kot vplivne; da smo v neki fazi pomembno vplivali na njihov glasbeni razvoj. Tako vidimo poslušalce z majicami The Killers, The Dandy Warhols, The Bravery, Bloc Party, celo Franz Ferdinand. Pridejo preverjat, od kod ti vplivi.

In znajo (vse ali veliko) pesmi na pamet, kot vaša ali naša generacija?

Roger: Ne ravno v celoti, se zmotijo, ampak to sploh ni pomembno.

Ali ste se kdaj vprašali, kako vam je uspelo prebrati, v katero smer bo šla glasbena industrija? Bili ste osemdeseta pred osemdesetimi, saj ste že leta 1979 nehali slediti trendom in jih - tako v zvočnem kot vizualnem mainstreamu - narekovali.

Nick: Vedno smo razmišljali progresivno, saj se nismo hoteli (za)vrteti v začaranem krogu. Naša identiteta je temeljila na raziskovanju, na razmišljanju in odkrivanju, v katero smer se bodo popularni trendi obrnili. Radi smo imeli tehnologijo in jo preizkušali, še preden so ji drugi zaupali ali jo bili pripravljeni uporabljati. Takšnemu razmišljanju se nikdar nismo odpovedali. Na primer, leta 1997 smo bili prvi glasbeniki, ki smo prek spleta ponudili skladbe za legalen "download." Danes je takšno početje nekaj povsem normalnega, a takrat je bila poteza na nek način revolucionarna. Ponuditi samo skladbo se mi je zdelo izjemno, saj sem v tem videl prihodnost. Ne vem, tri ali štiri leta so bila potrebna, da je svet (iTunes) prišel za nami, medtem ko so bile glasbene založbe že močno za časom. Nikoli mi ne bo jasno, zakaj so bile tako kratkovidne in se niso znale prilagoditi sedanjosti, kaj šele pogledati v prihodnost.

Torej vam je uspelo prehiteti tudi Radiohead, ki so mislili, da so z In Rainbows naredili revolucijo.

Roger: Njihova poteza je zelo zanimiv in pogumen eksperiment, saj so ljudem dali priložnost, da sami ocenijo, koliko je vsa stvar vredna. S tem svoje glasbe niso razvrednotili, kakor so jim očitali zlobneži. Roko na srce, bendi, kakršen je Radiohead, je niti ne morejo. Kdor jim je zvest, je tako in tako kupil tudi fizični medij. Tudi mi smo skladbo All You Need Is Now dali brezplačno na voljo prek domače spletne strani - naj poslušalci dobijo vpogled, kako zvenimo zdaj, in naj se potem odločijo.

Prav tako ste že zgodaj spoznali pomembnost B-strani malih plošč in remiksov. Navadno smo bili na "drugi strani" deležni odvečnih skladb, vi pa ste malo ploščo uravnotežili in B-skladbo (praktično) izenačili z nosilno. In to že leta 1982 (Rio/The Chauffeur)!

Roger: Vsi bendi, ki smo jih imeli radi, so imeli dobro A- in B-stran. Zlasti Sex Pistols so imeli zelo izenačene strani, ne samo malih plošč, tudi albuma. Tudi zato smo vedno iskali najboljše rešitve za album kot celoto. Pomembno je bilo, da je vsaka pesem imela svoje pravo mesto ne glede na to, ali je na prvi ali drugi strani. Pri nas je štelo le eno: ali je skladba dobra ali ne! Vedno smo težili k albumu kot celostnemu doživetju, ne kolažu nekaterih dobrih skladb, med katere stisneš nekaj na hitro vkup zmetanega balasta. Prav na tem ovinku je glasbena industrija izgubila kompas in zavila v napačno smer. Hlastanje po velikem in hitrem zaslužku jo je pripravilo, da je začela izdajati polizdelke - albume z eno veliko uspešnico, medtem ko je preostali material eno veliko sranje. Ljudje so logično nehali kupovati albume, ker so tisto skladbo z lahkoto pobrali z interneta.

V Orwellovem letu ste duranovci povzročili hudo napetost med oboževalci, saj ste razpadli na dve frakciji: Arcadia in Power Station. Ali vas nič ni skrbelo za njihovo zdravje? Poznamo primere, ko so najstnice skakale z mostov…

Nick: Vesel sem, da se ni zgodilo kaj takega. Do razdružitve je prišlo po povsem naravni poti, saj smo prišli do točke, ko smo spoznali, da smo bili v kratkem časovnem obdobju preveč okupirani z bendom. V petih letih se je vse vrtelo okoli Duran Duran, drugega življenja ni bilo. Nobenega prostega dne, da o počitnicah niti ne govorim. Vsa stvar je postala prenaporna. Poslušalci so zahtevali preveč - skoraj vsak teden novo skladbo, temu sledi turneja… Mi jim tega nismo dati. Potrebovali smo umik. In ko se je to zgodilo, sta se John in Andy odločila za bolj rockovski, midva s Simonom pa bolj umetniški "roxy music" pristop. Roger se je uspešno selil med obema projektoma.

Prevzeli ste tudi Beatles/Stones in Sex Pistols/Clash štafeto za osemdeseta. Če najprej niso vedeli, katerega nasprotnika bi vam prisodili, so vam mediji kmalu našli Spandau Ballet. Kako ste vi gledali na te vsiljene konstrukte?

Roger: Za tekmovalnost nismo vedeli, dokler o njej nismo prebrali. Vprašal sem se, po čem in zakaj smo si konkurirali, saj je prostor dovolj velik za nas, njih in še mnogo njih. Mediji so zgodbo, ki ni obstajala, razpihnili do neprepoznavnosti. Od tega pač živijo, zato gredo do konca, saj vidimo, kaj vse se dogaja okoli News of the World. Resnica je, da smo se zelo dobro razumeli - enako velja za odnos med Rolling Stones in Beatles, malo manj - kolikor je meni znano - na relaciji The Clash in Sex Pistols. Nikoli se nismo sovražili, kot je bilo brati. Med nami je bila zdrava tekmovalnost, in vedno je dobro imeti takšno konkurenco.

Nick: Pripravili so nas, da smo jih izzvali na dvoboj v televizijski oddaji Pop Quiz. Premagali smo jih! In to z lahkoto! To je edino, kar šteje. (smeh)

Duranovci ste ena redkih synthpop skupin, ki so svoj pop nadgrajevale z vedno bolj zrelimi prijemi. Podobno kot A-ha ste zrli proti prihodnosti in se tako tudi obnašali, vendar mnogi - v obeh primerih - temu niso znali slediti in so vedno "zahtevali" stari zven benda.

Nick: Redki so, ki zavestno stopicajo na mestu. Težko je ene in iste zgodbe prodati večkrat, če pri tem ne prodaš še sebe. Saj bi lahko še enkrat posneli nekaj podobnega kot Seven and the Ragged Tiger, vendar to ne bi imelo nobenega smisla. Za umetnike je pomembno, da iščejo nove izzive in se hkrati prilagajo času. Naš najnovejši album spominja na rešitve, s katerimi smo operirali v zgodnjih osemdesetih, a kljub tem usedlinam zveni zelo sodobno. Prav material v živo All You Need Is Now nam potrjuje, da so naše prastare skladbe zdržale test časa, saj se med seboj odlično prepletajo.

Za aktualni album ste kot producenta najeli Marka Ronsona, ki se odlično znajde v retro svetu, kar je dokazal zlasti na albumih Amy Winehouse. Ali je bil prav to - po elektro fiasku Red Carpet Massacre - razlog, da ste se obrnili nanj?

Roger: Povedano preprosto - naše misli so se enostavno srečale. Delimo podoben pogled na glasbo, imamo podoben smisel za humor in le vprašanje časa je bilo, kdaj bomo sodelovali. Spomnim se, da ko smo se seznanili v Parizu, smo se spraševali, od kod je ta fant. Rekel nam je, vsi kopirajo vse tisto, kar ste vi že počeli na začetku osemdesetih in čas je že, da osvojite svoj teritorij nazaj. Kar nekako nismo mogli verjeti ušesom, a vedeli smo, da ima prav. Ko smo se čez dobro leto srečali v studiu, smo mu dejali: Ali se spominjaš, kaj si nam rekel? All You Need Is Now je dokaz, da je imel prav - tega smo se tudi mi zavedali, le potrebovali smo nekoga, da nam je te besede "vrgel" v obraz.

Nick: Mark je izjemno talentiran, saj je vedel, kakšen "sound" želijo naši poslušalci. Zanimalo ga je vse, kar smo uporabljali na albumu Rio, odnos do retro soula pa je preslikal v osemdeseta. Nobenega detajla ni želel izpustiti, prav tako ni želel ponoviti vzdušja z Ordinary World. Že v startu je imel vizijo in od nje ni odstopal - to je bilo odločilnega pomena, saj je natančno vedel, kaj hoče: malce čudaški in temačni pop z naših prvih dveh albumov…

… prav v ta fenomen mnogi težko verjamejo, češ da ste bili duranovci nekoč temačneži, ki ste šele kasneje odkrili barve in ves bleščeči video hedonizem.

Nick: Tretirali smo se kot umetniški bend, ki ustvarja glasbo mimo zahtev trga. Poslušajte Rio, to je zelo temačen album. Najprej smo se znašli nekje okoli zgodnjih Simple Minds, ki so se sredi osemdesetih prav tako omehčali in "zašli". Seveda, ne moremo govoriti, da je bila katera koli pot napačna. Na voljo so bile različne poti in mi smo izbrali to - redkokdaj gredo stvari po načrtu in nam se je nova romantika na nek način zgodila, saj smo si zaželeli barve in več optimizma, ker časi na Otoku niso bili ravno rožnati. Navsezadnje je bil tudi punk zelo živopisen. Osrednji mediji se z našo odločitvijo niso strinjali, zato so bile napisane vse tiste besede. A ne rečem, marsikaj je bilo tudi res.

Album All You Need Is Now vas je vrnil tja, kjer ste nekoč že bili. Celo kritiki so si bili tokrat enotni v navdušenju. In mislim predvsem na zahtevne pisce Uncut, NME, The Guardian.

Nick: Kaj naj rečem, očitno je to področje, ki nam in našim poslušalcem najbolj leži. Radi se igramo s stvarmi, ki so nam blizu. S Timbalandom smo naredili skok v neznano, delno tudi zaradi tega, ker je bila takšna želja založbe. All You Need Is Now je znova pravi album Duran Duran. Veliko dela smo opravili sami, veliko je bilo žive igre, kar za Red Carpet Massacre ne morem reči, kjer klasičnih inštrumentov praktično ni. In šlo je za skupinsko delo, saj prejšnji album deluje bolj kot solo projekt Simona LeBona. Potrebnih je bilo veliko kompromisov in sodelovanja, tokrat pa smo dihali kot eno.

Tudi z aktualnim videom Girl Panic! pod taktirko Jonasa Akerlunda ste znova poskrbeli za jezne odzive moralistov. Spomin na Girls On Film je znova oživel.

Nick: Girl Panic! res nosi veliko referenc na naše zgodnje materiale. To je prava duranovska skladba. Poleg tega govori o dekletih, o katerih vedno radi pišemo. Zavoljo vseh efektov skladba odlično funkcionira v živo.

Ali sta bila zadovoljna s tem, kako sta Eva Herzigova in Helen Christensen odigrali vajini vlogi?

Nick: Mislim, da bom Evi moral dati več navodil. Pričakujem njen obisk, da ji povem, kaj vse sem počel.

Roger: Jaz posebnih pripomb nimam, četudi mislim, da je Helen poosebila bobnarje v splošnem. Nekdo me je vprašal, ali sem bi res takšen "party animal", kot me prikazujejo v videu. Vsaj z moje strani je resnica nekoliko milejša.

No, vsaj bati se vam ni treba, da bi Andy Warhol masturbiral na vaše videe, kar je nekoč izjavil. Nick, zlasti vi ste mu bili pri srcu.

Nick: Še vedno se zmrazim, ko se spomnim tega. Ko sva se srečala, me je vprašal, ali sem videl njegovo izjavo, a sem kategorično zanikal. Vendar je dobro vedel, da sem jo. Kaj pa naj rečem drugače? Sicer je bil Andy izjemna oseba - večkrat sem poudaril, da je prav on izumil 21. stoletje. In mislim, da se ne motim. Samo poglejte vse to bolno hlastanje za pet minut slave. Kdaj je on že napovedal ta trend.