Sicer pa o zbirki, ki je začela nastajati že pred petimi leti, pesnica, ki se med drugim kiti z Jenkovo nagrado in nagrado Prešernovega sklada, nerada ponuja dodatna pojasnila. "Če bi pesmi razlagala, bi se po eni strani razkrilo doživljajsko, miselno in jezikovno ozadje, ki se ga sploh ne da do konca določiti, po drugi strani pa bi se pesmi zbanalizirale, obtežile in izgubile večpomenskost."

Vaš prvenec so mnogi označili kot erotičen, v zadnji zbirki pa se ozirate k zaljubljenosti. Bi torej lahko rekli, da ste v tem obdobju skoraj tridesetih let preskočili od mesenosti k nedolžnosti?

Zanimivo opažanje, toda nedolžnosti ni mogoče vzpostaviti, kajti tisti hip, ko o njej razmišljaš, je že ni več. A prav zaljubljenost se na nek način vedno približa nedolžnosti. S svojo prvo zbirko sem se obsodila na oznako erotična pesnica, ki se še kar vleče, a kvantitativno ne ustreza realnosti, saj moje pesmi tematsko večinoma niso erotične. Je pa res, da se k erotiki vračam, tudi v zadnji zbirki.

Sicer pa veliko pišete o ljubezni, ki je, lahko mirne duše rečemo, najpogostejša pesniška tema. Kaj vas, kot izkušeno pesnico, še vedno vleče k temu čustvu?

Vedno bolj spoznanje, da ne vem, kaj ljubezen je (smeh), hkrati pa zame silna pomembnost tega čustva.

Toda v prejšnjih zbirkah ste pisali bolj o resni, utrujeni ljubezni, medtem ko ste se zdaj premaknili k zaljubljenosti, ki izžareva svežino in vedrino. Od kod ta nov zagon?

Deloma se je to zgodilo zaradi dela, ki sem ga vložila v prejšnji dve knjigi, Prisotnost in Sobe, premik pa se je pripetil tudi, ko sem samo sebe nehala jemati tako zelo resno. (smeh) V zadnjem času skušam razširiti svojo svobodo in biti čim manj ujetnica svojih predstav, grenkih spominov, bolečinskih vzvodov, strahu, predvsem pa avtomatizmov. Zbiram torej pogum za nekaj novega, čemur sledi tudi poezija. Navsezadnje tudi zaljubljenost terja veliko poguma, saj se ravno ob začetkih rado zgodi, da se opečemo. Seveda pa ne govorim le o zaljubljenosti v neko osebo, ampak o energiji, s katero se lotevamo novih stvari. Zaljubljenost je priložnost, ki ponuja svežo perspektivo in dovoli, da na stvari pogledamo drugače.

Gledate na to zbirko torej tudi kot na neki nov začetek v vaši karieri?

To ne, kajti nobene stvari ni mogoče nategovati. (Smeh.) Še za ta cikel sem imela pomisleke, ali ne pretiravam, ko osemnajst pesmi podrejam istemu vprašanju "Kako se lahko zaljubiš", vendar sem čutila, da je moje pisanje iskreno. Zanesljiv pokazatelj, ali sem še na pravi poti, je veselje, s katerim pišem.

Pisati o ljubezni je kakor hoditi po tankem ledu, pri pisanju o zaljubljenosti pa postane ta led še tanjši, saj ima omejen rok trajanja. Ste se torej pri ustvarjanju te zbirke počutili zibajoče in nestabilno?

Če bi se načrtno podala v ta projekt, bi se najbrž počutila nestabilno, vendar se je ta zbirka nekako zgodila sama od sebe in sprva sploh ni bilo prostora za pomisleke, da je to stara tema, o kateri je že vse napisano, hkrati pa zahteva zelo osebno doživljajsko izpostavljenost. Najboljše stvari nastanejo ravno, ko hodiš po robu. Seveda ti včasih tudi zdrsne, vendar zdrsi, če niso prehudi, lahko prav tako podpirajo celoto.

V prvem ciklu, naslovljenem enako kot celotna zbirka, razlagate, kako se lahko zaljubiš v raznotere stvari: od hčerke, sina, očeta, psa, svojih napak, sebe, prihodnosti - pa tudi v samo zaljubljenost. Kako je potekal nabor teh akterjev?

Začelo se je z osebami, ki so mi ali so mi bile resnično pomembne. Ni naključje, da se v prvih dveh pesmih sprašujem, kako se lahko zaljubiš v svojo hčerko in sina, saj je ravno njuno rojstvo povzročilo življenjske spremembe, ki so pripeljale do te knjige. Ko pa se otrok rodi, se zaljubi v svoje starše. To je njegovo darilo, ki ga lahko tudi zapravimo. Sicer pa sem se oprla na ključne točke svojega življenja, predvsem na predstave, ki jih je težko popolnoma sprejeti: svojo preteklost, prihodnost, samo sebe...

Med katerimi je tudi smrt...

Seveda. Življenje se dogaja v posebni svetlobi ravno zato, ker smo smrtna bitja. Zaradi smrti je vrednost vseh stvari čisto drugačna.

A nekje ste morali presekati seznam stvari in oseb, v katere se lahko zaljubiš.

Zagotovo je zunaj tega cikla ostalo še veliko drugih, zame pomembnih tem, vendar se jih nameravam dotakniti ob kakšni drugi priložnosti in na drugačen način. Sem precej restriktivna pesnica, zaradi česar se brez posebnih težav odločam, kdaj se ustaviti oziroma kaj skrajšati. Daljše in preveč gostobesedne forme mi ne zazvenijo. Besede so mi hitro odveč, pomembneje se mi zdi, kako reagirajo med seboj. Odvečna je lahko že ena beseda, ki bi razložila to medsebojno reakcijo. Seveda pa bralcu ne želim ponujati le nekakšnih nastavkov, ampak izdelano pesem, ki ima dovolj mesa. V vsakem primeru, četudi ponudiš veliko besed, si bralec izdela svojo zgodbo, ki je ne more brati drugače kot s svojimi konotacijami. Mogoče zato, ker ne vem, kaj pravzaprav ljubezen je, temveč jo doživljam kot čudežnost, o kateri je nesmiselno pisati razprave, saj se ji na tak način ne približaš, temveč se še bolj oddaljiš.

Ste v kontekstu omenjenega cikla morda naleteli na koga ali kaj, v katerega oziroma v kar se ni mogoče zaljubiti?

Pravzaprav se v kar koli ali kogar koli ni enostavno zaljubiti. Čeprav imam težave s sprejemanjem sebe ali recimo svojih napak, in resnično se je težko zaljubiti v lastno smrt, je bilo najbolj boleče pisati pesem Kako se zaljubiš v človeka.