Ta pot je vodila stran od komercialnih ušes, zato skromni McPhee nikdar ni dobil tistega poudarka, ki bi si ga v antologiji improviziranih godb nedvomno zaslužil, a je prav zato - kot pred tem Peter Brötzmann - hitro našel skupni jezik z novojazzovskimi krožki. Brez slabe vesti lahko zapišemo, da prav njegov "double bill" na letošnjem Jazz festivalu Ljubljana predstavlja tisto pravo češnjo na torti tokratnega programa.

Med pripravo na intervju sem večkrat preposlušal novi album Brooklyn DNA, ki sta ga posnela z Ingebrigtom Hakerjem Flatnom, in moram priznati, da so mi misli večkrat zašle v preteklost - občutil sem neko evolucijo v smeri vrnitve proti bluesu, četudi ta opis morda ni najbolj posrečen.

Vse v mojem življenju je povezano z bluesom - ta je osnovni jezik, prek katerega komuniciram z okolico. V dialogu z njim se - kot sestavni del ameriške jazzovske šole - odpiram kot posameznik, ki teži k raziskovanju naprej, nikoli nazaj. Zato ne morem govoriti o evoluciji v obratni smeri, kvečjemu o njenem naslednjem koraku. Seveda črpam iz preteklosti, vendar bi rad nagovoril prihodnost. Tudi na Brooklyn DNA z Ingebrigtom komunicirava na ta način.

Omenili ste Ingebrigta, a poleg glasbenega dialoga z njim boste na Jazz festivalu Ljubljana nastopili tudi v solo recitalu. Pot nas bo v obeh primerih zagotovo vodila skozi neznane horizonte, toda izhodišča so najbrž že znana?

Ideje ali izhodišča so del svobode, zato ničesar ne morem napovedati vnaprej. Moje bistvo je vedno glasba v nastajanju, ki ostaja neznanka, dokler se ne zgodi. Nikdar nisem imel urnika. Edino, kar lahko obljubim, je iskrenost: občutke prostora ter danih trenutkov bom poskušal čim bolj intenzivno predstaviti. Zato govorim o potovanju; na to, kakšno spoznanje bo prineslo, pa boste morali počakati do izvedbe same.

Na splošno so The Thing kot celota močno zaznamovali vaše zadnje ustvarjalno desetletje. Mogoče se zdi to komu nenavadno, toda glede na vašo odprtost se je nekaj takega po tihem napovedovalo kar samo.

Matsa Gustafssona sem poznal že prej, še iz časov, ko sva sodelovala s Chicago Tentetom Petra Brötzmanna, a naše pravo sodelovanje se je začelo pred dobrim desetletjem - in traja še danes. Pred nekaj dnevi smo zaključili turnejo po ZDA in zdaj se bomo znova srečali v Ljubljani. Leta 2002 me je Mats povabil, da jih okrepim za nabor koncertov v Oslu in takrat sem spoznal tudi Ingebrigta Hakerja Flatna. V njem sem takoj odkril talent, ki zmore sovpasti z mojimi zvočnimi raziskovanji. Albuma Blue Chicago Blues in Brooklyn DNA sta potrdila moja pričakovanja. No, vse to v bistvu velja za celotno avanturo The Thing.

Ali je bilo zaslediti kaj zlobnih komentarjev na račun vašega sodelovanja s projektom, ki je nekoč "žgal" oziroma je izšel iz punk rocka?

Nobenih komentarjev nisem zasledil - pa četudi so ali so bili, se nanje ne bi oziral. Ustvarjam, kar hočem, in sodelujem, s komer koli hočem, predvsem pa se ne uklanjam pričakovanjem drugih. Poslušajte ves ta razkošen zvok, vse te ekspresivne prvine, ki jih nudijo The Thing! Če jim daš priložnost, te odpihnejo, kot sta to nekoč storila saksofona Johna Coltrana ali Alberta Aylerja. Poleg tega je punk tudi glasba in mi izhajamo iz glasbe! Leta 2005 smo sodelovali s punkrockerji The Cato Salsa Experience - igrali smo v rockovskih klubih, kamor zahaja drugačna publika, kot smo je bili vajeni iz jazzovskih prostorov. Mnogim izmed njih je naša glasba pomenila odkritje in občutek je bil nadvse prijeten, saj je bila sprejeta v okolju, kjer je vladal povsem drug žanr.

Če se vrnemo nazaj: obe zgodbi v temeljih niti nista zelo različni, saj je imel free jazz sredine šestdesetih, s katerim ste odraščali, podoben učinek in vzdušje kot punk desetletje kasneje. Ali je tu stičišče med vami in novimi silami?

Tej ugotovitvi ni mogoče oporekati in to sorodnost energije so The Thing odkrili že zelo zgodaj. Obstaja več izhodišč - punk in tako imenovani free jazz sta samo dve izmed njih. Med našimi razlikami smo zgradili mostove, kar je z moje strani nekaj naravnega, nekaj, kar počnem vso svojo kariero. Nobena globel namreč ni pregloboka, da ne bi mogli poiskati skupnih točk. Z medgeneracijskimi špili se izpopolnjujemo prav vsi.

The Thing so znani po svojih sodelovanjih - in ne nazadnje bodo tudi v soboto nastopili skupaj z Neneh Cherry. Koliko pa ste vi dovzetni za razna medžanrska sprehajanja? Ali jih razumete kot mešan del iste celote ali jih raje "ločujete", če uporabim sprostituiran ekološki izraz?

Želim si, da bi se v soboto lahko pridružil "češnjevi stvari" na odru. To sodelovanje bi si štel v veliko čast, tako kot bom vedno ponosen, da sem bil nekoč del projekta Don Cherry's Relativity Suite. Sicer pa menim, da glasbe ne smemo ločevati. Glasba je ena sama, obstajajo pa različne poti in stvari, ki ne sodijo skupaj, ne smemo posiljevati. Učinek je namreč prav nasproten. Do projektov sem vedno pristopal z dovolj premisleka o tem, kje so stične točke med nami, glasbeniki, in igrami, ki jih gojimo ali zagovarjamo.

Kako pa se počutite, ko si oder delite z "mladinci", ki niti rojeni še niso bili, ko ste vi že prepričali s prvimi albumi?

Ves "štimung" je odličen, četudi kronološko in z umetniškega vidika nima smisla deliti glasbenikov na starejše in mlajše. Bistvo je to, kar vnesemo v špil, in to so gibčne muzike, ki znajo prepričati nas in tiste, ki nas poslušajo. Vsa atmosfera je podrejena temu - enakopravnosti in medsebojni povezovalnosti. Nikdar nisem hotel vzbujati občutkov, da sem nekaj več, temveč sem vedno težil k temu, da me obravnavajo kot enakovrednega, tako na odru kot za njim. Morate vedeti, da živimo za tisti trenutek na odru in to je tisto, kar šteje.

V preteklosti ste sodelovali z mnogimi glasbenimi velikani. V katerem sodelovanju ste se najbolj našli ali vam je dalo največ v ustvarjalnem in doživetvenem smislu?

Pretežko vprašanje, saj je vsako sodelovanje težko ovrednotiti. Ne obstaja hierarhija v smislu, to sodelovanje je v moje življenje prineslo nekaj, to nekaj drugega… Projekti so se razlikovali med seboj. Že s Triom X in The Thing imam povsem različne izkušnje in vesel sem, da je tako. Neizmerno pomembno je, da sem imel priložnost igrati z velemojstri. Z njimi sem doživel marsikaj in se še več naučil.

Vse te različne poti so se zedinile v spoznanju - vedno improvizacija. Kaj je tako privlačnega v njej, da se ji nikdar niste odpovedali?

Od vstopa na polje svobode sem se vedno bolj in bolj potapljal v sfere popolne improvizacije. In to iz preprostega razloga - veliko raje kot poustvarjal sem namreč ustvarjal. Pri tem ne mislim samo na dosežke v splošni sferi, temveč tudi na lastno produkcijo. Največji improvizatorji so otroci. Vse to se neha z vstopom v osnovno šolo, ko jim sposobnost vzamejo in jih prilagodijo nadzorovani družbi. Dojenčki zato ostajajo najboljši improvizatorji. Vprašanje je, ali in koliko jih razumemo?

Iz podobnega testa so (bili) tudi vaši kolegi Albert Ayler, Cecil Taylor in Ornette Coleman. Nekoč heretiki jazza, danes njegovi preroki. Večno začarana enosmerna cesta v umetnosti, kajne?

To so preveč prijazne besede, saj se nimam za preroka. Ne nahajam se v prihodnosti ali vodim koga tja. Max Roach je nekoč dejal, da je vse o umetnosti stkano iz ustvarjalnih občutkov: "Lahko vam je všeč, kar počnem, ali pa ne, vendar v nobenem primeru ne morete biti ravnodušni." Podobno mnenje imam tudi sam. Zato se trudim raziskovati med znanim in neznanim, kjer je veliko svobode za ustvarjalni razmislek. Ni mogoče kar preskočiti v neznano, temveč se je treba previdno premikati v smeri, ki je sprva ne poznamo.

Ali imamo danes odprta kakšna vrata, ki bi bila sicer zaprta, če ne bi bilo Joeja McPheeja?

Mislim, da res. Nimam se za pomembnega v luči splošnega glasbenega univerzuma, a sem se dobro znašel na nekaterih stranskih poteh. Kar počnem, in s tem mislim na svojo glasbo in umetnost, počnem z vso resnostjo, vendar sebe nikdar nisem jemal zares. Rad se zabavam in uživam življenje. Kolikor je meni znano, bom to pot prehodil samo enkrat in življenje je prekratko, da bi pil slab viski.

Za konec se vrniva na začetek vaše kariere. Miles Davis je v svoji avtobiografiji zapisal, da je bil najlepši občutek z oblečenimi hlačami takrat, ko je leta 1944 prvič slišal Birda in Dizzyja igrati skupaj. Vam se je nekaj takega zgodilo s Chasing the Trane, kajne?

Res je tako, Chasing the Trane je bil velik šok za moj sistem. V trenutku sem se zaljubil. Česa podobnega nisem občutil nikdar prej, pozneje večkrat… Albert Ayler je imel name podoben učinek, ko sem prvič soočil z njegovimi razkošnimi sozvočji. Prav on je razlog, da danes igram (tudi) saksofon. Od osmega do osemindvajsetega leta sem namreč igral izključno trobento in nato je gospod Ayler spremenil moje življenje.

In Bill Dixon, seveda?

Bill in Don Cherry sta mi privzgojila spoštovanje do trobente. In seveda, vedno sem bil in bom ostal velik ljubitelj Milesa Davisa. Vsi omenjeni gospodje so predrugačili mojo DNK. Še danes je živ spomin, ko sem leta 1962 prvič slišal Coltrana igrati v živo v newyorškem The Village Gatu. Imel sem dvaindvajset let in tako sem bil prevzet s slišanim, da bi lahko tisti trenutek umrl. In nič ne bi imel proti! Zamislite si občutek trenutka, ko se drveče letalo odlepi od tal in vi letite… A je to samo lažje opisljivi del vsega, kar mi je ponudil Trane.