Verjetno nas je v dvomilijonski državi premalo, zato se moramo razdeliti, da smo videti večji. V en glas tako in tako nikoli nismo znali peti. V večglasju pa se vedno najde kdo, ki "fuša". Sicer pa je osrednja "delitev duhov" podedovana; dogajala se je, odkar je na tem območju nastal politični narod. Od staroslovencev in mladoslovencev do Slovencev in nemškutarjev pa od liberalcev in klerikalcev do fašistov in protifašistov. Ko smo v osemdesetih letih končno vstopili v novejšo "tranzicijsko" zgodovino, smo bili prepričani, da delitve duhov ne bo več. Nismo videli velikega vatikanskega brata z njegovimi velikimi apetiti, še manj pa smo lahko v lastni sredi prepoznavali potenciale militantnega nacionalizma, ki se je manifestiral šele po plebiscitu. Z današnjega zornega kota se to zdi skorajda absurdno ali neverjetno, vendar je za slovensko demokracijo več naredil festival Magnus (gejevska scena kot pomemben del novih družbenih gibanj) kot Demos, ki ga takrat, ko so drugi utirali pota demokraciji, še nikjer ni bilo. Danes nas pravzaprav najbolj delijo tisti, ki jih takrat niti v Demosu ni bilo in so prišli na sceno šele na koncu!

Večer