Minister za znanost, kulturo, šport in izobraževanje Žiga Turk je na svojem blogu tokrat objavil svoj govor novopečenim diplomantom filozofske fakultete, v katerem je med drugim povedal tudi, da se politiko poenostavlja zato, da jo bodo tudi "tisti, ki gledajo nogomet, razumeli".

Minister Turk nima dobrega mnenja o nogometni publiki (Dnevnik, 26. junij 2012).

* * *

Resda nisem razumel čisto vsega, kar je bilo povedano, a kljub vsemu menim, da bi lahko bilo več civiliziranosti in osredotočenosti na praznično priložnost. … Morda bi bilo bolje za trenutek dnevno politiko postaviti na stran. … To pa je težko, če si vseskozi skoncentriran le na vsebine, ki te lahko užalijo. To velja tako za levico in desnico.

Ameriški veleposlanik Joseph Mussomeli nima dobrega mnenja o naših državnih proslavah.

* * *

Kdo deli slovenski narod? To se vprašajmo. Po mojem je Komunistična partija najgloblje zarezala delitev med Slovenci. Boj za Slovenijo je bil boj proti rdeči zvezdi, proti Jugoslovanski armadi, in proti tej armadi smo se borili. Ta armada nas je napadla, smo se borili in jo premagali. Ne vem, zakaj bi njene simbole gledali na proslavi slovenske državnosti in samostojnosti.

Kardinal Rode ima boljše mnenje o rdečem biretu kot rdeči zvezdi.

* * *

Ena temeljnih napak, ki jih delajo ljudje, ki preprosto sklepajo in enostavno zaključujejo, je, da so stvari, ki sovpadajo, tudi vzročno-posledično povezane. Denimo, pred dobrima dvema tednoma se je po moji ulici valila slavnostna parada viških gasilcev. Vse je bilo tako, kot mora biti. Kot da bi naredil scenosled sam Miloš Forman. Se pravi, strumni gasilski pionirčki, ostarele in malo mlajše gasilke v težkih prazničnih uniformah, polnih kolajn, kot za prvi maj na moskovskem Rdečem trgu, in seveda ponosni gasilci v paradnem koraku ali na avtomobilih. Mimo našega bloka in mimo slavnostnega mlaja na moj rojstni dan. Sta mar v trobojnico oviti 22 metrov visoki mlaj in svetleča parada organizirana meni v čast? Nikakor ne - vse kar sovpada, še ni povezano. Ta uk morajo absolvirati tisti, ki skušajo na osnovi učinkov pojavnosti delati sklepe o povezanostih. V prvi vrsti naši pregovorno zmerno bistri politiki, ki vidijo povsod povezavo ali pa jo manipulativno vsiljujejo.

S simboli je tako, da enaki pomenijo marsikaj. Svastika ima skozi zgodovino cel kup pozitivnih pomenov, a tudi negativnega, povezanega z nemškim nacionalsocializmom. Rdeča zvezda ima mnogotere pomene. A zvezde v defile postavljenih praporščakov slovenskega antifašističnega upora niso isto kot rdeča zvezda komunističnih totalitarizmov. Razumem, da kdo, ki je bil v mladosti obseden s temi insignijami, zdaj briše ne samo svoj, ampak tudi kolektivni spomin. Lep primer je Majer, ki je bil bolj kot večina drugih predstavnikov generacije obseden z vsem tistim, kar najslabšega izžareva rdeča zveza. Zato je razumljivo, da je zdaj alergičen na to barvo. Razumljivo je tudi, da je nanjo alergičen kardinal Rode. Skozi zgodovino niso pobijali nedolžnih ljudi samo v imenu rdečih zvezd, ampak tudi v imenu rdečih biret in predvsem v imenu križa. Križ ima vsaj tako zgodovinsko hipoteko kot rdeča zvezda, a naj ga zaradi tega prepovemo, izbrišemo? Tudi to se je poskušalo skozi zgodovino, ko so ljudje Majerjevega kova gradili ateistično državo. A Majer se je odrekel starim boljševiškim simbolom in barvam, ohranil pa je boljševiško mentaliteto.

Da bo zlorabljanje državne slovesnosti na zgodovinskem Kongresnem trgu izzvalo toliko burnih reakcij, je bilo pričakovati. Navsezadnje je bil takšen tudi namen. Majer ne improvizira. Nič ne prepušča naključju. Zato lahko verjamemo Jerneju Kuntnerju: nekdo mu je reakcijo na predsednika republike vnaprej napisal in on jo je pač prebral. Vsekakor življenjska vloga za nekoga, ki je imel do zdaj svoje najboljše vloge v reklamnih spotih.

Tokratna proslava je bila najbolj ekscesna doslej. Do zdaj to praviloma ni bilo potrebno, ker so si Majerjevi organizirali svoje, ločene proslave. A tokrat so na oblasti in so to hoteli pokazati. Mnogi tuji diplomati so se čudili. Redki komentirali. Pravzaprav je komentiral samo ameriški ambasador Mussomeli, ker drugi vedo, da se notranjepolitičnih zdrah dežel gostiteljic pač ne komentira. Ameriška diplomacija deluje drugače. Svet deli na dežele, kjer upošteva diplomatska pravila, in dežele, v katerih se ne ozira na diplomatske standarde. Mi očitno spadamo v drugi svet. Če odmislimo nesprejemljivost diplomatovega javnega ocenjevanja prilik v deželi gostiteljici, se z njegovimi ocenami lahko v glavnem strinjamo. Napačno je edino vzpostavljanje ekvidistance in ekvivalence med stališči, ki so izhodiščno nesimetrična. Mussomeli verjetno težko dojame, da tu ne gre za spogledovanje s simboli totalitarnega režima, ampak za reintrepretacijo zgodovine. Kdo je zmagovalec druge svetovne vonje, kdo je izbral koalicijo zla, kdo koalicijo svobode. Ali tisti, ki so z vilami lovili ameriške in angleške sestreljene pilote, da bi jih predali Nemcem, ali tisti veterani, ki jih zaradi rdečih zvezd niso spustili na državno proslavo, a so med drugo svetovno vojno te iste sestreljene pilote reševali, zdravstveno oskrbovali in prek osvobojenih ozemelj spravljali nazaj v domovino. Kot rečeno, vsaka insignija ima več pomenov. A ravno Američani bi to morali razumeti. Si predstavljate, da ameriški vojni veterani ne bi smeli mahati s "stars and stripes", ker je v imenu te zastave Amerika množično pobijala civiliste v Vietnamu, Iraku, Afganistanu, metala atomske bombe na civiliste Hirošime in Nagasakija, zravnala z zemljo Dresden. In še in še.

Tega, kar se je dogajalo na Kongresnem trgu, ne moremo oceniti kot prepir med levimi in desnimi. Je uzurpacija oblasti, privatizacija zgodovine. Zato je vsakršno pomirjanje situacije v smislu, vsak bi moral malo popustiti, češ resnica je nekje vmes, sprevrženo. Pač približno tako kot iskanje balansa med žrtvijo in storilcem. Tudi o holokavstu ima vsak svojo resnico. Storilci in žrtve. Je resnica nekje vmes?

A najbolj tragikomično je dogajanje po proslavi. Virant, Erjavec in Žerjav so se v imenu svojih strank in zaradi preračunljivosti po dogodku protestno oglasili, malo zaigrali ogorčenost, a prestregli odločen protiudar. Sedaj ni kriv pisec libreta, pač pa oni, ki se delajo užaljene. "Gregor, ne tako hitro," so zaničljivo zapisali na Majerjevem partijskem portalu. "Stranke sedanje vladne koalicije so se v koalicijski pogodbi zavezale, da ne bodo odpirale ideoloških tem. Zagrizena obramba in malikovanje totalitarnih simbolov, ki ne sodijo niti v osamosvojeno Slovenijo niti v moderno Evropo, pa predstavlja prav vnašanje ideologije v slovenski prostor ter poglabljanje starih delitev". Kakšen je nauk iz te zgodbe? Da nikakor ne siliti tja, kjer te ne marajo. Včasih je preprosto treba oditi s prizorišča ali neustrezne povezave.

S Francom Jurijem sva dolga leta teden za tednom, mesec za mesecem z besedo in risbo portretirala slovensko kliniko. Dejstva, da je bil odličen slovenski politični karikaturist Juri soavtor te zgodbe nisem nikoli razumel kot privilegij kolumnista, ampak kot priboljšek za bralca. Kot češnjo na smetano. Ker Juri nima možnosti slovesa, se podpisani poslavljam in zahvaljujem najini dolgoletni publiki v imenu obeh.