Golob je študiral violino pri Karlu Ruplu in Aliju Dermelju, se zaposlil kot violinist pri Simfonikih RTV Slovenija, vmes pa doštudiral kompozicijo pri Urošu Kreku. Brez predsodkov prestopa iz resnih v bolj zabavne glasbene vode in obrnjeno, pri tem pa komponira za najrazličnejše sestave. Kot baskitarist je igral pri številnih zasedbah, med drugim pri Delial, najemali so ga kot studijskega glasbenika. Bil je tudi urednik resne glasbe in baleta na televiziji, predsednik Društva slovenskih skladateljev in je tudi član Evropske akademije znanosti in umetnosti. Med njegova najpomembnejša dela poleg oper sodijo godalno delo Štiri slovenske ljudske pesmi (1979 in 2005), Koncert za violino in orkester (1998) ter balet Krst pri Savici (1989). Med drugim je prejel Župančičevo nagrado in nagrado Prešernovega sklada.

Ne veljate za radikalnega skladatelja, a vendarle ste ravno vi na Akademiji za glasbo v Ljubljani zasnovali elektroakustiko v okviru študija kompozicije. Kako to?

Ah, bolj po naključju, najprej sem ta predmet poučeval v Mariboru, kamor me je zvabil takratni predstojnik Darijan Božič, potem pa sem nadaljeval tudi v Ljubljani.

Pravzaprav ste znani kot skladatelj brez predsodkov, po čemer naši skladatelji ravno ne slovijo.

Jasno, predsodkov sploh ne morem imeti. Kot štirileten fant sem igral harmoniko, ki mi jo je kupil oče. Kako mu je uspelo najti italijansko harmoniko z dvanajstimi basi, mi še danes ni jasno. V gimnaziji me je začela zanimati zabavna glasba, v modi je bil mainstream jazz; igral sem v bendu z ambicioznim imenom Messengers, kjer sem za klavirjem zamenjal Milana Deklevo. Potem se je začela era električne kitare, za kitare so poprijeli vsi, samo basista še nismo imeli. Imel sem ambicije, da bi igral solo kitaro, ker sem imel veliko tehničnega znanja iz violine, ampak potem sem šel en dan na avtostop v Zagreb, od nekega indonezijskega benda kupil bas kitaro in naslednji dan sem jo že igral. Pomembno je bilo tudi sodelovanje pri Študentskem plesnem orkestru, skupaj z Dečom Žgurjem sva priredila precej repertoarja. France Kapus je bil večji mentor, kot se danes priznava; te skladbe je med drugim odnašal k Jožetu Privšku in so nam kakšno reč tudi posneli.

Tako nekako sem začel komponirati in pokazale so se tudi vse luknje v znanju, zato je bila moja odločitev za študij kompozicije nekako logična. Veliko stvari so mi naročali tudi kolegi iz službe pri simfonikih. Šel sem torej skozi resno glasbo, popevke, rock'n'roll, jazz, zato ne morem govoriti proti nobeni zvrsti, ker bi s tem govoril proti sebi. Rezultat je bil sicer ta, da so v mojih popevkah iskali prvine resne glasbe, na komornih koncertih pa, kaj imam popevkarskega.

S Štirimi ljudskimi pesmimi za godala ste se uveljavili tudi kot klasični skladatelj. To je bilo verjetno največkrat izvajano slovensko delo v tujini.

Prva večja skladba za orkester je nastala v času študija, potem pa sem po naključju dobil naročilo za festival v Bratislavi in nastala je obdelava rezijanske ljudske Sv. Sintilawdič, po tej pa so nastale še tri, ki sem jih potem združil v Štiri ljudske pesmi za godala. Dobil sem mednarodno nagrado v Bratislavi, doma pa oznako, da se spoznam na folkloro. To je podkrepilo še dejstvo, da sem ravno takrat napisal glasbo za film Strici so mi povedali. Zdaj tega folklornega imidža nimam več, morda se me bo zdaj prijela oznaka, da sem operni skladatelj.

Da so bile Štiri ljudske za godala menda največkrat izvajana slovenska skladba, pa je v svoji diplomski nalogi ugotavljal študent s FDV. Do petdesete izvedbe sem še štel, potem pa ne več. Samo na turneji s Simfoniki po Ameriki z Antonom Nanutom smo to skladbo odigrali 25-krat. Zadnja izvedba je bila pred tremi tedni v Sankt Peterburgu, igral jo je tamkajšnji državni orkester. Pozneje sem namreč napisal še priredbo za simfonični orkester, ki jo je Anton Nanut izvedel v švicarskem Luganu in v Concertgebouw v Amsterdamu, v Ljubljani pa z orkestrom Slovenske filharmonije George Pehlivanian. Predvsem Nanut je bil tisti, ki je verjel vame in tudi v slovensko glasbo. So dirigenti, ki so ambasadorji glasbe, in Nanut je zagotovo, ravno tako Samo Hubad.

Kako natančno sicer spremljate svoje izvedbe?

Nekaj jih, za nekatere mi povedo izvajalci sami. Za veliko skladb pa ne vem, recimo za tiste, ki sem jih napisal za kolege v orkestru, pa jih zdaj igrajo njihovi učenci. Za nekatere deficitne inštrumente manjka veliko literature, recimo za fagot. Mislim, da poleg moje skladbe obstaja le še ena Iva Petrića. Včasih je orkestralne skladbe naročal radijski orkester, ki pa v zadnjih desetih letih ni izvedel nobenega mojega novega dela. Očitno nisem v "špilu". Slovenska scena je bila ves čas razdeljena na frakcije, ki so se trudile potiskati naprej svoje pisce, podpirali so en stil oziroma so druge skušali diskreditirati. Vendar vztrajam, da je osebna svoboda komponista, kako stilsko piše. Lahko je nekomu všeč ali pa ne. In če nekomu niste všeč, ne pomeni, da ste slabi.

Kako bi definirali sodobni crossover, čemur se med drugim posveča tudi vaš sin Rok Golob?

Ko se je crossover pojavil v jazzu, je šlo v bistvu za fusion, mešanico stilov. Še vedno je to mešanica stilov, ki jih poznamo iz zabavne glasbe, k čemur je dodana še resna glasba. Je pa zanimivo, kako pride do teh mešanj. Študentje so me opozorili, da na koncerte resne glasbe prihajajo oni in potem tisti nad šestdeset let. Kje je vmesna generacija, je možnih več sklepanj. Zgodovina je večkrat pokazala, da če je šlo določeno gibanje preveč v hermetično smer, se je vedno našel nekdo, ki je to luknjo po bolj lahkotni glasbi zapolnil. Poglejte samo začetek 12-tonske šole ter sočasen pojav muzikala in jazza, ki je vpadel kot plesna glasba. Ko pa se je pojavil free-jazz, se je jazz ponovno vrnil v zaprte kroge in je v tem smislu podoben sodobni glasbi. Toda s pojavom free-jazza je prišla rock glasba.

Crossover koncertov le pri nas ni bilo, drugače so že dolgo prisotni, recimo Bostonska filharmonija je že zdavnaj na nedeljskih koncertih igrala skladbe na meji jazza. Nekoč so Deep Purple mirno igrali s Kraljevo filharmonijo, ne da bi se kdo zgražal, enako je z njimi igral Sting. Vsekakor je bil to vrhunski dosežek določenega glasbenega stila, ki je za sabo potegnil veliko stvari, konec koncev tudi turnejo orkestra Slovenske filharmonije s Stingom. Zato se mi zdi pogumno razmišljanje direktorja filharmonije, da s takšnimi manevri poskuša pridobiti tudi druge poslušalce - da ustanova izstopi iz nekega klišeja, kaj mora filharmonija biti. Konec koncev je orkester Slovenske filharmonije že pred mnogimi leti spremljal Laibach, pri čemer sem bil tudi jaz malce sokriv. Poslušalcev ne morete siliti, kaj naj poslušajo, lahko jih skušate vzgajati; toda vsaka institucija, ki je med drugim odvisna od prodaje vstopnic, mora razmišljati tudi o tem, da napolni dvorano. Če pogledamo piramidalno, imajo najbolj zahtevne stvari najmanj poslušalcev.

Kozinovo nagrado ste dobili za godalni cikel. Kakšen odnos imate do te glasbe?

Veliko mi pomeni glasba, ki sem jo ustvaril za violino, za godalne zasedbe. Nagrada sama ima vrednost, ker jo podelijo stanovski kolegi. Od godalnih stvari sem najbolj ponosen na cikel del za vokal in godalni orkester na poezijo Svetlane Makarovič. Tehtna sta tudi violinski koncert in koncert za violončelo, oboje je posneto. Zdaj bo izšla na plošči tudi Medeja, ki je bila snemana nekaj let po izvedbi v ljubljanski Operi.

Prva vaša opera je bila komična, druga socialna. Bi lahko tretjo označili za antiopero?

Pravzaprav je ne bi tako označil, kajti pri operi je fino, če si lahko kakšno glasbeno frazo oziroma arijo zapomnite, česar si recimo pri Wagnerju ali Črnih maskah ne morete. Tukaj ne gre za kakovost, ampak za eno od posebnosti žanra. Vedno gledam, da so lirična mesta in arije takšne, da se lahko pevec izpoje, da imajo neko melodično strukturo. Z režiserjem Vinkom Möderndorferjem ves čas delava v tandemu, že od njegove diplome naprej. Če mi reče, da mu nekaj v glasbi ne ustreza, mu verjamem. Ob tem nisem užaljen, ampak delava skupaj v dobro predstave.

K pisanju prve opere me je povabil takratni direktor Opere Darko Brlek, bila je stota obletnica ljubljanske opere. Pozneje mi je Darijan Božič kar na cesti naročil, naj napišem še eno resno opero, ker je bila Krpanova kobila lahkotna. Tako je nastala Medeja. Vmes je prišel Borut Smrekar, nato je bila opera še kakšno leto na hladnem, potem so jo izvedli. Tretjo opero sem poslal na razpis za odprtje operne hiše. Vmes so se gradbena dela na stavbi zavlekla, datumi izvedbe so se večkrat prestavili. Ko je izvedba Rusalke na Festivalu Ljubljana odpadla, so se odločili postaviti na oder to opero. Imamo srečo, da smo tako hitro dobili tako dobro zasedbo. V prvi zasedbi bodo solisti ljubljanske Opere, prijetno pa so me presenetili tudi mladi pevci v drugi zasedbi, zaradi česar sem se z vaj vračal dobre volje.

Sicer pa sva z Vinkom v bistvu najprej naredila balet Zlatorog, libreto nama je prinesel Primož Kuret, napisal pa ga je njegov oče. To smo potem malce bolj plesno obdelali, pevca pa naj bi bila samo dva, in sicer v vlogi pripovedovalcev. Komisija, ki je izbirala predstavo, je želela več petja, in tako sva se dela lotila znova. Zlatorog v takšni multimedijski obliki, kot je bil zamišljen, še vedno čaka na izvedbo.

Vi sicer zelo hitro skladate, kajne?

Vse skupaj se začne pri disciplini, to je tudi stvar bioritma. Verdi je najprej zjutraj delal vaje kontrapunkta za ogrevanje, potem pa je komponiral.