Celje sta nekoč sicer že obiskala, a tokratni obisk čez noč jima je ponudil obilo možnosti za nadaljnje raziskovanje. Od prijetnih presenečenj do nepotrebnih razočaranj sta se domov vrnila bogatejša za še eno izkustvo države, s katero sta že več kot desetletje v pristnem ljubezenskem razmerju.

Nastanitev v hotelu Štorman

"Celje, kjer sva z Davom preživela 19. in 20. junij, se je izkazalo za čudovito presenečenje," Ann začne pripoved. "Do njega je lahko priti po avtocesti, ki povezuje Ljubljano in Maribor, česar pa večina turistov ne stori, saj o mestu ne vedo dovolj. Midva praviva, da je postanek v Celju obvezen, saj se v njem skriva toliko presenečenj." Vhod v mesto je dobro označen in razen generičnih trgovskih središč ob izvozu z avtoceste, ki nekoliko pokvarijo prvi vtis, je takoj, ko prispeš do mestnega središča, "vse veliko lepše".

Najprej sta se odpeljala do svojega hotela, ki sta ga z nekaj truda našla na spletu. "Hotelov v Celju ni lahko najti, saj jih ni veliko, le okoli pet, na strani booking.com pa najdeš le hotele v Laškem. Hotel Štorman, ki je bil za naju odlična izbira, sva rezervirala prek njihove spletne strani. Izbrala sva ga zaradi neposredne bližine mestnega središča in ugodne cene: 84 evrov za sobo z zajtrkom." Tam se srečujeta tudi dva Rotary kluba, eden ob ponedeljkih in drugi ob torkih zvečer, kar je bil za naša aktivna rotarijanca še dodatni motiv. Ko sta se prek TripAdvisorja dokopala do spletne strani hotela Štorman, z rezervacijo nista imela nikakršnih težav; iz hotela so prek elektronske pošte takoj potrdili njuno rezervacijo. Prav tako sta bila zadovoljna z vsemi drugimi deli ponudbe v tem starejšem, a prijetnem hotelu: check-in je bil hiter in učinkovit, soba lepa, osebje prijazno. Nastanitev sta ocenila s štiricami in peticami, dobro in odlično, kar se tiče udobja sobe, čistoče kopalnice in skupnih prostorov, opreme in dekoracije, občutka varnosti in videza hotela. Osebje se je odlično odrezalo s svojim profesionalnim in prijaznim odnosom, učinkovitostjo in izčrpnimi odgovori na njuna poizvedovanja. Imeli so tudi nekaj informativnega gradiva o mestu, čeprav sta opazila, da večina gostov tam ni bila iz turističnih razlogov. "Ko sva se prijavila v hotel, je bila receptorka presenečena, ker sva postavila toliko vprašanj, povezanih s turizmom. Zdelo se ji je zanimivo, da tam nisva bila poslovno tako kot večina drugih, ampak turistično. Sicer nama je na vse dobro odgovorila, a njen začuden podton je govoril: "Kdo sta vidva? Kaj delata v Celju?" Zadovoljna sta bila s parkiranjem za hotelske goste, brezplačnim in hitrim internetom ter delujočo klimo, ki je bila na ta vroč dan še posebno dobrodošla. Kar se tiče dodatne ponudbe v hotelu, sta pohvalila bar, kjer so bili tako prijazni, da so jima pustili odnesti buteljko vina, kozarca in posodo z ledom nazaj v sobo. Ko sta prispela, je bil hotel na njuno začudenje poln; veliko ljudi je v senci uživalo ob hladni pijači. Tako ob prihodu kot ob odhodu je vse potekalo gladko, osebje je bilo zelo prijazno in ju vprašalo, ali je bilo vse v redu. "Vsekakor bi priporočila ta hotel, pa če ste tam na počitnicah, poslovno ali turistično. Vse na njem je super." Kot edino razočaranje sta navedla zajtrk, ki ni bil nič posebnega. "Navaden zajtrk s salamami, sirom, kruhom, kavo in sokom je bil za naju sicer v redu, a kak poslovnež bi si morda zaželel kaj bolj gosposkega. To je bila najslabša točka hotela."

Prvi koraki

Nato sta se sprehodila do turističnoinformacijskega centra (TIC) v mestnem središču. Našla sta ga le zato, ker so jima ga v hotelu pokazali na zemljevidu, sicer bi najbrž med iskanjem obupala, saj je, kot so jima naknadno razložili, glavni znak trenutno odstranjen zaradi obnovitvenih del, ki se odvijajo po celem mestu, tako po celotni dolžini glavne Aškerčeve ulice kot drugod po središču. Vprašala sta, ali ponujajo vodene oglede mesta, a je bil odgovor negativen. Le v primeru, da bi večja skupina vnaprej izrazila povpraševanje, bi se lahko potrudili in priskrbeli vodiča. TIC, ki je nastanjen v zelo stari zgradbi, ki jo prav tako prenavljajo, sta opisala kot zelo majhen in v svojem neomajnem optimizmu dodala, da bo v prihodnosti gotovo zelo lep in velik. Gospodična, ki poleg njiju ni imela drugih strank, je bila prijazna in polna dobrih predlogov, na razpolago pa je bilo tudi presenetljivo veliko odličnih brošur. "Že prej sva si označila vse zgodovinske in kulturne znamenitosti, ki sva jih želela videti, in imeli so brošure o prav vseh." Predstavnica ju je usmerila na kraje v mestnem središču in jima povedala tudi za tiste zunaj mesta, denimo Šmartinsko jezero. "Res sva bila presenečena nad pestro izbiro brošur in knjig na tako majhnem prostoru!"

Kosilo na Glavnem trgu

Med sprehodom ob Savinji sta hotela najti restavracijo ob reki, a na njuno žalost kmalu odkrila, da povsem ob reki ni nobenih hotelov, kjer bi bilo mogoče obedovati. Zato sta šla nazaj v center in našla Gostilnico La Storia na Glavnem trgu, ki se je izkazala za odlično restavracijo. "Pregledala sva jedilni list. Poleg stalne so imeli tudi posebno dnevno ponudbo, opazila pa sva tudi veliko tradicionalnih slovenskih jedi. Ni bilo pretirane gneče, in ker je bil lep topel dan, sva sedela zunaj v senci." Razdelila sta si solato s piščancem in zelenjavo. Osebje je bilo ljubeznivo in jima prineslo dodaten krožnik. Opravičili so se, ker niso imeli angleških menijev, saj so jih pred kratkim prenovili in so bili še v tisku. Naša izvidničarja si nista pustila pokvariti razpoloženja: tako ali tako imata raje slovenske jedilne liste, ker v angleščini naše jedi ne zvenijo prav. Zaradi vročine sta si zaželela cviček, kar jima je natakar odsvetoval, rekoč: "Imam boljša vina." Tako jima je priporočil ekološko rdeče vino iz Vipavske doline, kot lokalno vino pa jima je ponudil sivi pinot Mlaker, a sta se na koncu odločila za prvega. S hrano in postrežbo sta bila zelo zadovoljna, uživala pa sta tudi v lokaciji na trgu, od koder sta opazovala mimoidoče domačine ter cerkev svetega Danijela, ki pa je bila, tako kot večina drugih, na žalost zaprta.

Srečanje Rotary kluba

Večerjala sta v njunem hotelu na srečanju celjskega Rotary kluba Barbara Celjska. Slišala sta zgodbo o slavni celjski grofici, po kateri je klub dobil ime, in ob okusni hrani uživala v priložnosti za prijeten pogovor s člani, ki so jima predstavili njihovo delovanje ter ju povprašali o Koloradu in njunem matičnem klubu. "Vsi smo drug od drugega izvedeli zanimive reči."

Ko sta načrtovala izlet v Celje, sta na njuno navdušenje ugotovila, da se tamkajšnji rotarijanci sestajajo ob torkih prav v njunem hotelu. Tako sta stopila v stik s predsednikom in prejela veliko odgovorov drugih članov, ki so ju prisrčno povabili na srečanje. "To se je začelo ob 20. uri, ko so naju pozdravili in predstavili. Povedala sva jim, zakaj sva v Sloveniji (Dnevnikovo turistično izvidnico sta zamolčala, op. p.), in o dobrodelnih dogodkih, ki jih organiziramo v našem koloradskem klubu." Imeli so se zelo lepo in veliko govorili o Celju. "Znova sva se zavedla pomembnosti celjske zgodovine od starodavnih časov pa do danes," sta dejala. Za konec so si po tradiciji izmenjali še zastavi klubov, ki jo bosta nesla njunemu predsedniku v Kolorado. "Lepo je bilo izvedeti, da ima majhno mesto, kot je Celje, kar dva kluba. To jasno nakazuje na to, da je Celje podjetniško mesto," še doda Dave.

Zaprti spomeniki

Večino dneva sta preživela na nogah med raziskovanjem mestnega središča. Obhod sta začela pri cerkvi svetega Maksimilijana, a kaj, ko sta si jo lahko ogledala le od zunaj. Tako sta se prvič soočila z glavno težavo v Celju: "Vse znamenitosti so bile zaprte." Ko sta o tem povprašala domačine, so jima povedali, da je veliko tega povezanega s financami. "Najbrž gre tudi za to, da se jim za tako malo turistov ne izplača imeti odprtih cerkva," razmišlja Dave.

Cerkev svetega Danijela ju je pričakala v enakem nedostopnem stanju. "Zelo sva si jo želela ogledati, saj najin vodič pravi, da je v njej izjemen primerek gotske arhitekture, kapela žalostne Matere božje." S pomočjo zemljevida kulturnih znamenitosti sta nadaljevala sprehod skozi staro mestno jedro mimo najpomembnejših cerkva in muzejev. Videla sta knežji dvor, kjer so živeli celjski grofje in pozneje knezi, star vodni stolp, Pokrajinski muzej Celje z odlično predstavitvijo rimljanskega obdobja, ki sta si ga že ogledala med svojim prejšnjim obiskom, Narodni dom, Slovensko ljudsko gledališče, Celjski dom, kjer domuje TIC, magistrat z otroškim muzejem in cerkev Marijinega vnebovzetja, ki je bila videti bolj delujoča. Pri starem hotelu Evropa iz leta 1873 sta si privoščila pijačo in z zanimanjem opazovala starejše domačinke, ki so se tam ustavljale na sladoledu. A v svojem raziskovanju se nista omejila le na glavne ulice, veliko čarov sta odkrila prav v tistih manjših, stranskih.

Osamljen Stari grad

Seveda nista izpustila obveznega ogleda Starega gradu, kamor sta se odpeljala z avtom. Tam je Dave govoril z mlado damo, ki ju je seznanila s kratko zgodovino gradu in pokazala nov vhod s predstavitvijo celjskih grofov in celjske zgodovine do 4. stoletja. "Grad je fascinanten v vseh pogledih. Je v dobrem stanju, a ga vseeno prenavljajo, nič pa se ne mora kosati s čudovitim razgledom celotnega območja: na jasen dan ti pogled seže vse do Logarske doline in visokih gora na severu. Zasluži si čisto petico," je prepričan Dave. Opazila sta še en par, sicer pa sta imela skoraj celoten grad sama zase. Dva evra za vstopnino se jima je zdela korektna cena, se pa spomnita, da je pred petimi leti še niso pobirali. Takrat sta preprosto vstopila in celo naletela na poroko, kar jima je ostalo še posebno v lepem spominu. Od stvari zunaj mesta sta si ogledala še cerkev sv. Cecilije in cerkev svetega Jožefa nad Celjem z domom, "ki je gotovo zelo priljubljen", ter opazila prijetno gostilno Francl, kjer bi najverjetneje jedla, če ne bi imela že načrtov za večerjo.

Za konec

"Vse skupaj sva najin izlet ocenila kot odličen. Kar je zanimivo, saj sva na poti v Celje razmišljala, da bo najbrž v redu, ampak nič posebnega. Na koncu sva bila presenečena nad lepoto mesta, nad ljudmi, zgodovino in vsem drugim. Celje je prijetno presenečenje za vsakega turista, škoda le, da jih tja ne gre veliko, ker ne vedo dovolj o njem," strne vtise Ann. Nakar Dave doda: "Poleg tega je Celje odličen kraj za deževen dan zaradi svojih muzejev, kjer se lahko ogromno naučiš o slovenski zgodovini, o navezi med celjskimi grofi in avstro-ogrskim imperijem, Frideriku II., ki jih je postavil na zemljevid in še marsičem."

Oba vsakemu turistu priporočata vsaj enodnevni izlet, medtem ko lahko v dveh dneh res vidiš vse. Kot po navadi ju je navdušila zgodovina, posebno zanimiva za ljudi, ki bi radi potovali v času še dlje nazaj od druge ali prve svetovne vojne, in domačini, mladi in stari, ki so ju, ko sta hodila naokoli z zemljevidom, ves čas spraševali, ali potrebujeta pomoč. "Kot da bi bili veseli slehernega obiskovalca." V Celju sicer ne bi živela, ju je pa navdušil občutek skupnosti in moderna infrastruktura, ki omogoča lagoden način življenja. Opazila sta, da ima Celje pester kulturni program s številnimi prireditvami in ogromno možnostmi za rekreacijo z obilico nogometnih in teniških igrišč, kolesarskimi ter pohodniškimi poti, v bližini so tudi smučarska in planinska središča.

Zaradi vsega tega sta kakovost življenja tam označila kot zelo visoko. "Bilo nama je v užitek, Celje je bilo brez dvoma prijetno presenečenje, ki ga ne doživi vsak. Zato bi rada vzpodbudila več turistov, da si ogleda to prelepo mesto, pa četudi le za dve uri. Slovenija bi morala narediti več pri njegovi promociji," še povesta za konec.