Na drugi strani mize se je v idiličnem okolju Zgornjega Brnika slikala drugačna podoba. Umirjeno in z zanimanjem se je poglobil v debato. Z besedno zvezo carpe diem je ponazoril del svojega pogleda na svet. In res se je zdelo, da uživa v trenutku, ko se je pogovarjal s funkcionarji, novinarji, prijatelji in Tino Maze, ki so nekajkrat na kratko prekinili pogovor.
Med smučarsko sezono vas je velikokrat mogoče videti napetega in živčnega. Zdaj sproščeno sedite, srkate belo vino, se smejite in odsevate dobro voljo. Mar to pomeni, da je poletje čas, ko lahko življenjski ritem umirite?
Ne. Niste me videli zjutraj niti v minulih dneh, ko smo imeli treninge. Ravno to obdobje je zame najbolj stresno, razlog pa je v napornih treningih, ki jih mora Tina prestati. Hude obremenitve, ki jih zahteva vrhunski šport, niso del ženskosti. Tina pa je najprej ženska. Je občutljiva, ti treningi pa so precej brutalni. Meni so naporne priprave samoumevne in logične, Tini pa večkrat ne, zato včasih pride do kratkega stika.
Petra Majdič je nekoč rekla, da je zavestno izklopila svojo ženskost, da bi dosegla vrhunske dosežke. Je to eden od ključnih in najtežjih korakov, ki vodijo do uspeha?
Petre ne poznam najbolje. A mislim, da sta si s Tino zelo različni. Tina je zelo občutljiva oseba. Nikoli se ne bo odpovedala temu, kar je. Tina je s Črne na Koroškem, je občutljiva, je umetnica... Vedno bo takšna. Na žalost moram včasih to spremeniti. Jaz te zadeve znam izklopiti in vklopiti, Tina pa ne, zato včasih pride do konflikta.
Ste razvili kakšne posebne psihološke prijeme, kako nanjo vplivati, da jo ravno v pravem trenutku prepričate, naj izklopi čustva ter se posveti le treningu?
Na začetku, pred štirimi leti, ko je bila na tleh, je bilo ogromno dela na tem področju. Zdaj ga je manj. Psihološki vidik je zagotovo pri športu zelo pomemben. Jaz ne treniram nog, ampak glavo. Noge so le posledica. Ne zanimajo me mišice, ampak da živčni sistem postane takšen, kot mora biti.
Je bila Tina Maze bolj emotivna, preden sta začela trenirati skupaj in ste jo vi oblikovali v športnega robota?
Robot ne bo nikoli. Bila je zelo zaprta in sramežljiva. Prvič sem jo zagledal v laboratoriju. Pogledal sem tiste oči in videl, da je v njih sovraštvo. Zdelo se je, kot bi želela reči: "Kdo pa je zdaj to?" Kasneje mi je to tudi potrdila. Bila je zelo zaprta. Ostala je skromna, kot je bila vedno, se ne hvali. Rezultati, ki jih dosega, so velika odgovornost. Ljudje jo poznajo, kar jo včasih moti. Naučil sem jo, naj se tega veseli. Ne sme je biti sram biti tako dobra, ampak ji mora biti to v ponos.
Na vseh področjih, tako športnem kot osebnostnem, je daleč od povprečja. Je imela zaradi tega težave pri sobivanju v določenih okoljih, kot je reprezentančno?
Takšne stvari se v športu dogajajo. V vsaki skupini je kakšen podoben problem. Tina izstopa. Ko štrliš iz povprečja, je lahko to precej moteče tako za druge kot zate. Tina je perfekcionistka. Ni trpela okolja, v katerem so jo ljudje zgolj izkoriščali. Takšni športniki morajo imeti ob sebi osebo, ki ji zaupajo. Zdaj nima le ene takšne osebe, ampak tri. Še trenerja Livia Magonija in novega serviserja Andreo Vianella. Obstajajo ljudje, ki jo razumejo in včasih potrpijo kakšno zadevo. Gre za motor formule ena, ki ga je treba zaščititi pred negativnimi vplivi. Tina se prej na nikogar ni zanesla, zdaj se na našo ekipo.
Prej ste dejali, da ste videli sovraštvo v njenih očeh.
Ne le sovraštvo, ampak tudi luč dirkalnega konja. Za te reči imam dober občutek. Tega se ne moreš naučiti, to imaš ali nimaš. Poznal sem nekaj takšnih športnikov, ki so drugačni ljudje. So problematični, z njimi je težko delati, a zmagujejo.
Na katerem področju sta se prej zbližala - na profesionalnem ali zasebnem?
V tem sistemu so bile bedarije, kot je to, da trener ne sme hoditi s tekmovalko. Takrat sva to povedala v reprezentanci in punce so to sprejele. Tak je pač sistem, jaz sem to plačal z izključitvijo iz reprezentance. Najin odnos je nastal na čuden način. Sprva sva na treningih drug drugega sovražila. Ampak kljub temu sem se z njo maksimalno ukvarjal, ker sem videl v njej potencial.
Kateri je bil ključni trenutek, da sta odšla na skupno zasebno in profesionalno pot?
Ekipa a-Maze je nastala, ko se je Tina vrnila s sestanka s smučarsko zvezo. Takrat so bili vsi trenerji znova zamenjani. Prišla je k meni v Gorico, takrat sva že bila skupaj, in rekla, da bo nehala smučati. Prešinilo me je, da bi lahko ustvarili ekipo. Nisem vedel, kako bo ta delovala. Denarja nismo imeli. Nato smo šli na sestanek z gospodom Jarcem. Tega ne bom nikoli pozabil. Vprašal me je, kaj imam - denar? Avto? Kole za trening? Na vsa vprašanja je bil odgovor ne. Potem je vprašal: "Kaj pravzaprav imaš?" Tekmovalko, sem rekel, Jarc pa se je zasmejal. Nikoli ga ne bom pozabil. Zato smo postali takšni prijatelji. Zdaj ni težko dobiti avtomobila, takrat pa je bilo povsem drugače. Ko mi je dal ključe od kombija, smo dosegli prvo zmago.
Sami zase pravite, da ste arogantni. Gre zgolj za aroganco ali bolj za zaupanje v svoje sposobnosti?
Aroganca je beseda, ki me spremlja od 14. leta. Takrat mi je učitelj filozofije dejal, da sem aroganten. Rodimo se z nekim pečatom, ki ga na žalost ne moremo izbrisati. Jaz sem aroganten. Včasih igram aroganco, ker nočem pokazati svoje osebnosti, ki jo poznajo moji najbližji. Vsak si naredi svojo masko. Moji maski je ime aroganca. Potem ko mi je učitelj rekel, da sem aroganten, sem se šel pogledat v ogledalo. Ugotovil sem, da imam res malo aroganten obraz. To štirinajstletni fant težko prizna. A to je pečat, ki te bo vedno spremljal. Zaradi mimike, obraza, obnašanja in podobnega si ljudje o tebi ustvarijo določeno sliko. Tako kot na primer ljudje v Tini vidijo osebo, ki želi le denar, kar je bedarija. Je zadnji človek na svetu, ki bi se gnal le za denarjem. O denarju je ne zanima nič. Ona ve, da sem za finance zadolžen jaz in se s tem ne ukvarja.
Ste se kdaj vprašali, kje ima korenine arogantni del vašega značaja?
Mogoče to izhaja iz mojega otroštva, ki je bilo zakomplicirano. Otrok, ki ostane sam, se mogoče brani in postane napadalen. To so psihološke interpretacije, o katerih bi morali govoriti s kakšnim strokovnjakom na tem področju. Tisti, ki preživijo, so malo arogantni. Ampak mislim, da to ni nič slabega. Pomembno je, da si pošten do ljudi. Spoštujem vse ljudi - od vas do kmeta, ki orje zemljo poleg moje hiše. Če spoštuješ ljudi, si naredil svoje.
Torej to, da ste arogantni, priznate. Marsikdo vam očita tudi, da ste prepirljivi. Tudi to priznate?
Kaj že to pomeni? Včasih mi kakšna slovenska beseda uide. (Vmes natakar prinese pladenj z vinom.) En požirek bom srknil, da bom še kakšno "ustrelil" in bil aroganten. (Smeh.)
Potem jih spijte vsaj tri. Prepirljiv je človek, ki se rad prepira z ljudmi.
Aha, zdaj razumem. Tudi to priznam. Eni ljudje so takšni, da vedno prikimavajo, sam pa skočim v zrak, če občutim krivico. Zdaj, ko sem starejši, se skušam malo omejiti. A če me na primer nekdo na cesti ogroža, mu bom verjetno kaj rekel. Ja, malo sem prepirljiv.
Ste imeli zaradi tega težave s sodelavci v ekipi?
Obstajajo hierarhije. Če se jo vsakdo drži, je vse enostavno. Ko grem z najboljšim prijateljem, ki je strokovnjak za morje, jadrat, je on kapetan barke. Naredim, kar mi reče, ker vem, da je boljši od mene. Želim, da je enako v naši ekipi. Če sem jaz šef, od ostalih lahko zahtevam določene stvari. To ne pomeni, da jim rečem, naj skočijo z balkona.
Ali kdo od nekdanjih sodelavcev tega ni upošteval?
Verjetno želite slišati zgodbo o serviserjih. Ta je preprosta. Če si serviser smuči tako vrhunske tekmovalke, kot je Tina, delaš noč in dan. Nekateri slovenski serviserji so bili vajeni, da gredo domov. To sem začutil že, ko je bil moj šef Rasto Ažnoh in smo bili prvič v Ameriki. Z Ažnohom se na primer nisem sprl nikoli, ker sem vedel, da je dober šef. Takrat sem se čudil, zakaj gredo neki serviserji zaradi domotožja domov. To so moteče stvari. Ko se sezona začne, ne moreš razmišljati, kaj se dogaja doma, ampak moraš biti profesionalec. Ta je plačan, včasih dobi nagrade. Moraš se zavedati svojih dolžnosti in pika. Pri tem ne poznam tolerance.
Večkrat ste dejali, da Slovenci ne znamo ceniti uspehov in osebnosti, kot je Tina Maze. Ste imeli v mislih, da smo vajeni biti vsi enaki?
Nisem govoril le o Tini, ampak o športnikih, ki so vrhunski. Včasih imam takšne izbruhe...
Kako potemtakem slovenska družba sprejema osebnosti, kot ste vi in Tina Maze?
Mogoče ste malo ksenofobni. Je mogoče zaznati mišljenje v smislu: "Kaj pa hoče ta arogantni Italijan? Kako je oblečen? Kakšne strelja?" Slovenci so narod, ki ima ogromno pozitivnih lastnosti. Znajo govoriti različne jezike, imajo znanje. Sem pa zaznal tudi malenkost nevoščljivosti, ki jo včasih občutim, in negativizma. A pozor, v Italiji ni nič drugače. Delno je res, da se dosežki ne cenijo dovolj. Slovenija ima z dvema milijonoma prebivalcev olimpijskega prvaka v metu kladiva, svetovno prvakinjo v veleslalomu in še mnogo izjemnih uspehov. To so rezultati, ki jih je treba bolj ceniti. Vedno se iščejo neki zapleti. Tudi zdaj, ko smo podpisali pogodbo s smučarsko zvezo, bo verjetno kdo našel v tem kaj slabega. Jaz upam, da se ne bomo prepirali, da bomo dobro sodelovali, da bomo tako mi kot sponzorji zadovoljni, Tina pa uspešna. Morda sem dokazal, da sistem ne deluje, ampak ravno to je dobro za sistem. Če bodo to ugotovili, bodo trenerji, ki so v sistemu, stimulirani, da bi se trudili biti čim boljši. In sem prepričan, da bodo. Je bilo pa treba to narediti.
Ravno alpski sistem je dober primer, kako se ljudje z nadpovprečnim talentom sprva izgubijo v povprečju, nato postanejo podpovprečni.
Tina bi se zagotovo izgubila.
Gre za značilnost družbe ali za kaj drugega?
Ko sem bil otrok, smo imeli doma trgovino. Spomnim se, kako je bilo Slovencem všeč vse, kar so kupili v Italiji. Malo več bi lahko cenili to, kar imate. Jaz vidim same lepe stvari. Niso tujci dobri že samo zaradi tega, ker so tujci. Ste zagotovo lahko še boljši. Poglejte podjetja, kot je Pipistrel. Ti ljudje so izumili neverjetne stvari. Takšne ljudi je treba podpreti. Malo več samozavesti vam ne bi škodilo. Celo nacionalizma, ki ni vedno le grda beseda. Govorim o ponosu, na zastavo, na Kozmusa, na Tino, na Pipistrel...
Odraščali ste v Gorici, v narodnostno mešani družbi.
Ni bila ravno mešana. Tam, kjer sem živel jaz, je bila družba ločena. Živel si v italijanskem ali slovenskem okolju. Zdaj se te stvari končno odpirajo.
Se niste družili s slovenskim delom prebivalstva?
Nasprotno, kajti oče me je vpisal v slovensko šolo. Imel sem prijatelje iz slovenskih družin. Imel sem prijatelje Italijane, ki se niso družili s Slovenci in obrnjeno. To je absurd. Jaz k sreči teh težav nisem imel in imam še vedno prijatelje obeh narodnosti.
Vaša starša sta bila oba Italijana?
Mama je bila po strani moje babice Slovenka. Umrla je, ko sem imel dve leti. V naši družini smo govorili le italijansko.
Torej ste četrtino Slovenca?
Če želite, se lahko poglobimo v rodovnik. Sam s tem nimam težav. Moja babica je bila Slovenka. V naši družini se nikoli nihče ni obremenjeval s temi stvarmi. Starši so bili zelo napredni. To, da so me dali v tistih časih v slovensko šolo, je v družini po očetovi strani povzročilo revolucijo.
Zakaj so vas dali v slovensko šolo?
Oče je imel širši pogled. Zavedal se je, da živimo ob meji. Uvidel je, da se lahko zastonj naučim še enega jezika. Posledice druge svetovne vojne so bile prisotne, moteče. Bil sem edini učenec iz italijanske družine, ki je hodil v slovensko šolo. To je bilo takrat podobno revoluciji. Dobro se spomnim, kako so mojemu očetu grozili, ko je bil pred šolo. To vam govorim, da boste videli, kakšni bedaki so bili takrat nekateri ljudje. Upam, da so se zdaj malo zbudili.
Torej je v vašem srcu kar nekaj prostora za Slovenijo?
Sem ljubitelj Indijancev. Ko sem bil otrok, sem gledal vesterne. Ti so bili običajno nastrojeni proti Indijancem, jaz pa sem bil nasprotnega mnenja. V tem, dobrem smislu, sem imel Slovence vedno za Indijance. Ko je Tina zmagala na svetovnem prvenstvu, sem si rekel: "No, Indijanec je premagal kavboja." Potem ko mi je umrla mama, je zame skrbela gospa Veronika. Nekaterim Slovencem sem zelo hvaležen. Slovenija mi je dala možnost za službo, ki jo opravljam zdaj. V Italiji te priložnosti verjetno ne bi nikoli dobil. Počutim se kot Italijan, Slovenijo pa imam zagotovo v srcu. Ne zaradi Tine, ampak zaradi vsega, kar se je dogajalo tako v mojem otroštvu kot na profesionalni poti.
Pa verjetno tudi zaradi Tine, kajne?
Ja, ampak je ne vidim kot Slovenko, Italijanko ali žensko kakšne druge narodnosti. Tudi če bi bila Kitajka, bi bilo vse isto.
Torej razmišljate v smeri, da smo vsi državljani sveta?
Ja, smo. Ampak smo s padcem mej ljudje malo izgubili identiteto. Meja mora biti odprta, a moraš ohraniti močno identiteto. Svojo domovino moraš imeti rad, jo spoštovati. Večkrat se s Tino prepirava zaradi tega. Na olimpijskih igrah sem ji slovensko zastavo obesil v spalnico. Vprašala me je, kaj je zdaj to. Rekel sem ji, naj pogleda zastavo vsako jutro.
Tina je rekla, da je postala egoistka, kar včasih ni bila. Ste jo vi prepričali v to?
Ja. Rekel sem ji, da mora razmišljati egoistično, če želi biti uspešna. Eno leto športnika je deset let običajnega človeka. Razmišljati mora o svojem življenju in seveda spoštovati ljudi, delati za otroke in podobno (ravno v tem trenutku k mizi pristopi vedro razpoložena Tina Maze in pogovor za nekaj sekund prekine s pozdravom in vljudnostnimi besedami).
Jo je bilo težko prepričati v to?
Zelo. Težko jo je bilo prepričati, da mora verjeti vase, da dirka za svojo zastavo... Vse te stvari so ji bile tuje. Pri tem moram poudariti, da nisem noben nacionalist. Razmišljam bolj po naslednjem principu: "Američan tekmuje za Ameriko. Zakaj Slovenec ne bi mogel za Slovenijo?" Še zdaj jo je včasih težko v to prepričati.
V zasebnem življenju pa ni egoistična, kajne?
Ne, daleč od tega. Ko govorimo od družini, starejših ljudeh..., je fantastična oseba.
Sta že govorila o tem, koliko časa še namerava smučati?
Ne, to je njena odločitev.
Verjetno pa vesta, v katero smer bosta šli vajini poti po njeni karieri.
Treba je predvidevati, ne čakati, kaj se bo zgodilo. Treba je ohraniti stike s sponzorji. Najbolje je, da športnik tudi po karieri dela v okolju, ki ga pozna. Neumno bi bilo, če bi delala na kakšnem drugem področju. Ampak to bo njena odločitev.
Si kdaj želite, da profesionalnega dela življenja ne bi bilo in bi imela le zasebni del?
Včasih. Večkrat pride do spora. Ona ne zna ločiti med zasebnim in poklicnim. Vpletajo se čustva in ko je motor pod največjim pritiskom, vse skupaj eksplodira. Jaz sem drugačen. Ko se začne trening, ni čustev. Takrat je Tina Maze tekmovalka z določeno številko in konec. Dokler je trening lahek, gre, nato nastanejo težave. To je tipično pri športnicah.
In vi znate te reči blažiti?
Športnik je cel paket. Včasih sem provokator. Znam jo motivirati in upam, da mi bo uspevalo tudi v prihodnje.
Včasih namerno ustvarite konflikt, kajne? Na primer na svetovnem prvenstvu v Val d'Iseru, ko je bila Tina Maze po prvem teku veleslaloma daleč v ozadju, potem pa osvojila srebrno kolajno.
Tisto je bil najbolj stresen dan mojega poklicnega življenja. Takrat sem namerno ustvaril konflikt. Ne vem točno, kaj sem ji rekel. Sem pa izrekel vse božje zapovedi. Večkrat ji rečem, da sem ji v Val d'Iseru dal leto dni življenja. Livio Magoni se ob tem vedno smeje, saj je slišal vse. Midva s Tino sva bila na stranišču, kjer so letele besede vseh vrst, on pa je bil v bližini in je v družbi poljskih smučark vse slišal. Po prvem teku, ko je ogromno zaostajala, sem ji rekel, naj gre po kolajno. Odvrnila mi je, da sem bedak. Navedel sem ji nekaj smučarjev, kot sta Alberto Tomba in Deborah Compagnoni, ki sta znala nadoknaditi velike zaostanke. Rekla je: "Kaj misliš, da bom jaz kot Tomba in Compagnonijeva dve sekundi zaostajala in potem osvojila kolajno?" In jo je. Ampak tisti dan je bil izjemno utrujajoč.
In prelomen?
Popolnoma. Če ji takrat ne bi uspelo, bi začela imeti v glavi stvari, ki so ji jih dali drugi. Da ne more dobiti kolajne in podobno.
Kje se vidite čez deset let - kot mož, oče, trener, učitelj?
Družina bi mi pomenila ogromno. Od nekdaj imam rad otroke. Otroci so nekaj najlepšega, še posebno ob vseh teh slabih novicah. Pred kratkim smo imeli piknik pri meni doma. Bilo je petnajst otrok, govorili so različne jezike. Veselje jih je bilo gledati. Otroci so naša bodočnost. To je moj prvi cilj. Glede poklica je pa tako, da sem delal že vse mogoče. Eno leto sem tudi asfaltiral ceste, kar je bila zelo dobra izkušnja. Ne vem, lahko sem učitelj na šoli, lahko koga treniram. S tem se ne obremenjujem. Službo sem vedno imel in upam, da bo tako tudi v prihodnje.
