Borut, izšlo se vam je po idealnem scenariju, čeprav ste v zadnjih kilometrih čez zadnji klanec že zaostali za skupinico z Markom Kumpom (2. mesto), Janijem Brajkovičem (9.), Luko Mezgecem (5.), Janom Polancem (11.) in Robertom Vrečerjem (7.), pa se vendar po zaslugi Kristijana Korena vrnili nazaj?

Priznam, da sem veliko tvegal. Če bi poskušal slediti peterici, bi pokuril zadnji atom moči in verjetno ne bi zmogel sprintati. Tako pa sem imel srečo, da je bil med peterico tudi Jani zraven in da pri narekovanju ritma ni sodeloval. Kar je normalno, saj je bil zraven tudi hitri Kump. Imel sem srečo, da je zaostal tudi Koren, ki je poskrbel za ulov. Pričakoval sem, da se bo odločalo na moč. Vse sem stavil na zaključek. Zmagal sem na drugačen način kot pred štirimi leti. Naslov mi veliko pomeni.

No, videti je bilo, kot da je imela Astana še tretjega kolesarja, Kristijana Korena?

Ne skrivam, da je Koren moj dober kolega. Imel pa sem srečo, da je  ostal  še za mano ob zadnjem napadu peterice ter da je bil potem pripravljen iti v lov in bil je tako močan, da smo bili na koncu uspešni. Če bi bil Koren spredaj ob peterici, ne bi zmogli. Tu se vidi, kako veliko dejavnikov vpliva. Že prej brez kolesarjev Adrie Mobila in Tomaža Noseta ne bi ujeli ubežnikov Tima Miklja in Luke Pibernika.

Vaš sosed Jan Tratnik je pred startom dejal, da presegate rekorde na idrijskem krogu čez Čepovan in Col, da ne jamrate v klanec. Naslov na tej trasi je še ena potrditev, kako močni ste pred Tourom?

Da, trasa tu res ni za moje karakteristike, očitno pa se motim. Dvakrat. Če je bilo pred štirimi leti presenečenje, sem tokrat verjel, da lahko zmagam. Dobro sem pripravljen, a o tem nisem želel govoriti. Za Tour se pripravljam celo leto. Sem na dobri poti. Tour je zame najlepša dirka. V Liege želim priti še bolj pripravljen kot lani. Naslov je potrditev. To sem potreboval, za sproščenost, samozavest. Kako daleč me bo to neslo, pa bomo videli. Imam visoke cilje. Rad bi veliko. Sam in z ekipo.