1. Himna. Vstali boste, ko vam mi rečemo - pa četudi samo za vajo.

Predstavljajte si, da po Kongresnem trgu zadoni intonacija Zdravljice - in vstanete, ker veste, kaj vas čaka. Nekoliko vas sicer preseneti, da je poveljnik častnega voda Slovenske vojske zamudil in dal komando "Mirno!" šele po začetku petja, a si mislite, da se še malo lovijo in da bo že. Stojite mirno, pa ne zato, ker vam je tako ukazal poveljnik, ampak zato, ker je to pač himna, za povrh znate lepo ubrane besede o življenju vseh narodov, hrepenenju po času brez prepira in sosedih mejakih že na pamet. A ko ste odstali svoj državljanski ponos, vam glas tedaj še ne povsem razkritega špikerja (res nas je špikal ta večer, ni kaj) pove: "To je bila le vaja." Hej! Če hočeš vaditi, vadi večer prej, vadi ponoči, vadi sam doma, če hočeš preskušati mikrofon, ga preskušaj z en-dva-tri, a ne dvigaj celega trga na noge samo zato, da pokažeš, da lahko. Še predsednik Ustavnega sodišča je zmajeval z glavo, da se s takimi rečmi ne gre igrati. Že prvi špik anonimnega organizatorja je bil kristalno jasen: vstali boste, kadar se nam zahoče, pa četudi samo treniramo!

2. Ustava. Peli boste tisto, kar vam mi zaukažemo - in dolgo bo trajalo.

Z Zdravljico in z ustavo je zvezana tudi druga kontroverza slavnostnega večera. Po navadi se za Zdravljico napove izvajalca, kar je diskreten namig občinstvu, da se pripravi in z naknadnim vstajanjem ne moti subtilnega začetka glasbe in petja. Nekaj drugega pa je, če se izvedbo Zdravljice napove s sklicevanjem na - člen Ustave! Ta navidezna legalizacija je v resnici pripravila teren za dezavuiranje zakona, po katerem se pač izvaja sedma kitica Zdravljice. Na srečo je njen efekt že na odru izzvenel montypythonovsko: avtoriteta, ki se mora za vsako svojo gesto, pa četudi je to le petje himne, sklicevati na legalno instanco, nima absolutne nobene avtoritete. Je pač čista avtoritarna gesta, ki si misli: ukazali jim bomo peti o Bogu, pa bodo peli o Bogu. Joj, koliko Bergmanovih filmov boste morali še videti, spoštovani gospod Božo, da boste spoznali, da se da pod vsako zapovedano pesmijo, pa naj bo maša ali himna, še kako prekleto dobro psovati ali kvantati. In stiskati pesti.

3. Predsednik. Mi vam povemo resnico predsednikovih besed - in kdo je vaš predsednik.

Vrhunska perverzija proslave je bil špikerjev poskus uravnoteževanja državniškega govora predsednika republike dr. Danila Türka z glumaškim branjem anonimnega pisma. Ja, anonimnega, saj se še tri dni po proslavi ugiba o njegovem avtorstvu. Kdor v aluziji na "vrbsko in ženevsko jezero" ni prepoznal direktnega poziva k linču slovenskih predstavnikov v Združenih narodih, si pač zatiska oči, da se ta večer vlada ni spravila le na dr. Stanovnika, ampak tudi na dr. Türka. Na uradni spletni strani aktualnega predsednika republike v njegovi biografiji beremo: "Julija in avgusta 1991 je neformalno (s pooblastilom zunanjega ministra) predstavljal takrat še nepriznano Slovenijo v Ženevi v stikih s predstavniki OZN, KVSE in Sveta Evrope." Mar ni malo butasto, da vlada ene države predsedniku (iste!) države na odru državne proslave pošilja anonimno pismo? Scenarij prireditve državne proslave se praviloma predstavi na odboru, katerega člani so predstavniki uradov obeh predsednikov, vlade in republike. V primeru proslave dneva državnosti, kjer je slavnostni govornik vedno predsednik države, je to usklajevanje še toliko bolj smiselno. Zato ni pretirano sklepati, da se je ta anonimna intervencija zgodila mimo vednosti enega od ključnih udeležencev prireditve. Majer sindrom? Ne, huje: približno takšno dezavuiranje simbolne funkcije predsednika, kakršno so si poslanci in poslanke SDS privoščili že ob njegovi ustavni obtožbi, ko niso vstali ob njegovem prihodu v dvorano Državnega zbora. Z vašim vstajanjem se lahko hecamo po mili volji, mi pa bomo vstali le, kadar bomo mi tako presodili. Vam bomo že mi povedali, kaj je resnica predsednikovih besed, zraven vam bomo pa z anonimko (državno proslavo, državnim arhivom) povedali še vso resnico o njem! Država, v kateri vlada, katere predsednik je na sodišču zaradi orožja, predsedniku republike med vrsticami in anonimno očita vojno profiterstvo, ima resen problem - z vlado! Vlada je očitno že v kampanji, samo da se je prijavila na napačne volitve.

4. Voditelj. Molčali boste, ko vam rečemo - pa četudi bi najraje na ves glas žvižgali.

Kako je voditelj Jernej Kuntner končal svoj anonimni ostrakizem? Se je po medklicih in aplavzih zagrete množice upal na koncu soočiti z morebitnimi žvižgi tihe večine? Ne, svoj anonimni obračun je končal z manipulacijo, ki ji ta večer v resnici ni bilo primere: pozval je k minuti molka za vse padle v vojni za samostojnost. Naj je v mnogih med nami še tako tlela jeza zaradi pravkar slišanega, smo lahko iz spoštovanja do padlih le vstali in - molčali! Kdor je naš molk vkalkuliral prav na tem mestu, tik za pritlehnim anonimnim obračunom, je dobro vedel, kaj dela: najbolj nesvobodnega se počutiš, ko veš, da bi moral nekaj storiti, a ker bi s tem po nedolžnem prizadel nekoga drugega, tega ne storiš. Kdor tvojo individualno etiko vkalkulira v svojo socialno protetiko, kdor je tak makiavelist, da računa na to, da "ti tega itak ne boš storil, ker pač nisi tak" - te dobesedno prisili, da začneš kričati, kjer bi moral molčati, vstajati, ko bi moral sedeti, odhajati, kjer bi se spodobilo stati. Ali moramo, če hočemo "stati inu obstati", res začeti grozeče in silovito kričati in skakati, kazati sredince in stiskati pesti? Ali nas anonimna vlada sili k temu, da vsi postanemo Anonimni?

5. Folk. Ploskali boste, ko vam rečemo - pa čeprav bi koga najraje odnesli z odra.

Špiker se je ponovno oglasil na koncu, da špikne dosedanje organizatorje proslav, ki s(m)o trošili davkoplačevalski denar, medtem ko so folklorni plesalci in plesalke tokratni večer plesali brezplačno. Že drugič ista finta: če bi hotel gledalec protestirati proti zaničevanju intelektualnega in artističnega dela plesalcev, glasbenikov in vseh drugih umetnikov in tehnikov, ki so brez plačila prispevali svoje delo in čas, živce in trud, telesa in misli, bi njegovo solidariziranje z zatiranimi ne izzvenelo v žvižge pokvarjeni vladi, ampak bi bilo s strani nič krivih ustvarjalcev razumljeno kot žalitev, le malo manj boleča kot bi bili še malo prej žvižgi padlim. In zato si je anonimna vlada pripela kar njihov aplavz. Poleg tega, da jim je sproščeno speljala pošteno zasluženo plačilo iz žepa, jim je za povrh snela še aplavz in si ga zataknila... kam? V patriotsko gumbnico? Za pas med drugo orožje? Za uho, kot taksirano cigareto?

Demokracija je, da veš, komu gre tvoj glas in komu tvoja dlan - in da ne eno ne drugo ne more zaradi režirane manipulacije iti drugim ali drugam. Če je demokracija, da mi stranka, ki je nisem volil, ukazuje, kdaj naj vstanem, kaj pojem, kdaj ploskam in kdaj nam bom tiho, potem nočem take demokracije. To pač ni demokracija, je kvečjemu Demokracija, kot se imenuje strankarsko glasilo največje vladne stranke in očitno - kot se je izkazalo skozi vedno mogočnejši gozd protestov ob jasi posekanih praporov - tudi edine vladne stranke. Nočem enostrankarske demokracije. In če je druga republika, da mi spremenijo himno, predsednika pa poskušajo odstaviti z odra (zgodovine) z anonimnim pismom neizvoljenega voditelja, nočem nobene druge republike.

Razkritje: dr. Stojan Pelko je bil v mandatu ministrice za kulturo Majde Širca (2008-2011) član organizacijskega odbora za državne proslave in predsednik organizacijskega odbora vladnih aktivnosti ob 20-letnici samostojnosti (častni odbor je vodil predsednik republike dr. Danilo Türk).