"Vroče? Kje pa, to pa res ne," se smeje kapitan Jože ob vprašanju, kako pod stekleno streho zdrži ves dan. "Dejstvo je, da ima Ljubljanica prav posebno klimo, tu je poleti vedno kakšno stopinjo hladneje," doda, medtem ko odvezuje ladjico in prižiga motor.

Krenemo proti toku in se peljemo mimo delavcev, ki urejajo nabrežje. Voda diši in z zidov nas opazujejo golobi. Mine le nekaj minut, ko mimo nas pripluje prva ladjica in potrobi. "Na vodi smo vsi kolegi, vsi se pozdravljamo," kar malo važno reče Jože. Medtem ko vodič Arno sproščeno in suvereno pripoveduje o zgodovini Ljubljane in se turisti čudijo, kako da na tako pravljičnem gradu nad mestom nikoli ni bilo kraljičen, kapitan potihoma nadaljuje: "Pravzaprav je na reki preveč ladjic. Registriranih je 28, neregistriranih pa vsaj še enkrat toliko. To je za takšno reko preveč." Bo že vedel, saj je z Ljubljanico povezan vse od leta 1978.

Tudi ladjica ne skriva starosti. A že jeseni se bo flota okrepila, pove lastnik in vodja Ljubljane 1 in Ljubljane 2 Tomo Zupančič. Čudi me, kako lahko vse te ladjice sploh preživijo, saj turistov v Ljubljani menda le ni toliko. "Nekako gre. Se že najdejo. Mi nikoli ne izplujemo prazni," pravi Jože, Arno pa doda, da je turistov iz leta v leto več. Za izlete po reki izvedo večinoma v ljubljanskem turističnem informacijskem centru.

Plujemo mimo Trnovskega pristana, kjer na stopnicah v senci dreves posedajo zaljubljeni pari in jate pisanih hipsterjev s primerno količino nezainteresiranosti. Po nabrežju se sprehodita mišičasta fanta, se nasmehneta in pomahata. Jože od nekod potegne dokument, ki dokazuje, da je pravi mornar. "Veliko voznikov ladij ima samo izpit za voditelja čolna. To je enako, kot bi z izpitom za moped vozil avtobus. Jaz nisem tak, opravil sem izpit za mornarja motorista," kaže na plastificiran dokument.

Iz "šajseštrasen" v Ljubljanico

Ob Špici obrnemo. Sonce je premočno, da bi kdo posedal v sicer priljubljenem, nedavno prenovljenem parku ob razvodju. Nekaj prebivalcev je našlo ohladitev ob pivu v lokalih na barčicah, ki so se med prenovo območja umaknile v senco vrb na drugi strani.

Turisti so navdušeni nad Arnovimi zgodbicami o starih časih. Največ smeha požanje s tisto o metanju goljufivih pekov s Šuštarskega mostu. "Kljub šalam, da vsakemu, ki pade v Ljubljanico, zraste še en prst, je reka danes v neprimerljivo boljšem stanju kot pred stotimi leti. Takrat je dež spiral umazanijo s tako imenovanih šajseštrasen in vso odložil v Ljubljanico. Poleg tega so verjeli, da v vodi živi pošast. In ljudje tudi plavati niso znali. Lahko si predstavljate, kako so se vsi zabavali, ko je kakšen pek letel v vodo. No ja, vsi, razen peka, seveda," odbriljira v tekoči angleščini.

Gledati Ljubljano iz žabje perspektive je nekaj res posebnega. A Slovenci tega seveda ne znamo dovolj ceniti, pravi Zupančič. S svojima ladjicama prevaža večinoma tujce, domačih gostov je za slabo petino. "Slovenci so izrazito sezonski gostje. Radi se vozijo pred začetkom poletnih počitnic, takrat imamo veliko šol in drugih organiziranih skupin, pa potem po koncu počitnic, ko babice in dedki pripeljejo svoje vnučke na izlet, nato v dneh veselega decembra, ko ljudje pridejo gledat lučke in se pogret ob kuhanem vinu, in seveda takrat, ko dobijo obisk iz tujine in se prelevijo v turistične vodiče." So pa na koncu vsi, brez izjeme in ne glede na nacionalnost, povsem očarani nad izletom. Tudi tokrat ni nič drugače. Če so mlajši sopotniki zatopljeni bolj v opazovanje živahne okolice, je belolasa gospa tako navdušena nad Arnovimi zgodbami, da ga ne neha zasipavati z vprašanji.

Figa pod Tromostovjem

Pozdravimo še ljubljansko smetano, ki pije kavico v Makalonci, in se približamo Tromostovju. "Tukaj je edino ozko grlo," pojasni Jože, čeprav se zdi, da je reka tudi na tistih širokih delih kar malo pretesna za vsa ta plovila. "Težav običajno nimamo, nekako se uspemo dogovoriti, kdo bo šel prej in kdo bo počakal, res pa je, da je to malo težje ob povečanem pretoku vode." Zato so na Mestno občino že poslali pobudo za postavitev semaforja. Tu pa opazimo še nekaj - čisto pravo figo. "Ljubljanica ima svojo klimo. Pozimi je akumulator toplote, poleti pa hladilnik," pojasni Zupančič in doda, da so na mladem drevesu našteli že štiri razvijajoče se plodove.

Mimo rdečih pelargonij na arkadah tržnice in zelenega Petkovška zdrsimo proti bleščečim ključavnicam na ograji Mesarskega mostu. "Poglejte dekleta na prozornem delu mosta," hudomušno reče Arno, "najprej se smehljajo in mahajo, potem pa ugotovijo, da jim kukamo - pod krilo!"

Kapitan obrne pri Zmajskem mostu. Ladja zasede dobršen del širine reke in turisti malce živčno pogledujejo Jožeta, a ta se ne zmede. To je naredil že neštetokrat, znal bi tudi z zaprtimi očmi.

Markantna lepotica

Na nasprotnem bregu od častitljivo stare Ljubljane 2 je vstopno mesto za najmlajšo barko na reki - Ljubljanico. Lepotica, ki je na vodi šele prvo sezono in še vedno diši po novem, kar pleni poglede. Svojevrstno leseno plovilo je resda še novo in ne tako prepoznavno, a je zanimanja zanj kar nekaj. Jadra pa ji napenjata predvsem zagnanost in pogum njenega stvaritelja. "Na vodi sem povsem nov," pravi Anže Logar, ki se je z domačega Bleda preselil v Ljubljano, da bi na svoji ladji turistom razkazoval prestolnico. "Zato nisem vedel, kaj lahko pričakujem. Veliko sem se moral naučiti."

Od julija bodo gostom ponujali tudi strokovno turistično vodenje pa tudi večerne vožnje ob svečah, penini in jagodah. "Romantika," pomežikne kapitan na ladji Ljubljanici Matej, medtem ko ladja tiho prede. Zdaj pa z veseljem peljejo tudi samo enega gosta, če jih ni več. "Cene imamo enake kot vsi drugi, a imamo precej bolj neugodno vstopno mesto," se okoli sebe ozre kapitan in doda, da od spomenika Ivanu Hribarju zgoraj ladje skorajda ni videti. So jih pa opazili pri državnem protokolu in tudi na občini. "Pred kratkim smo vozili dunajskega župana, ki je prišel na obisk k Zoranu Jankoviću," ponosno pove Matej. Zanimanje je, zanimivo, večje med domačimi gosti, veliko imajo tudi zaključenih skupin. Napovedani imajo celo dve poroki.

"Vsi so čisto navdušeni nad ladjo," pravi Logar, inženir lesarstva, ki se je izobraževal tudi na Finskem in ki želi v Sloveniji dvigniti zavest o kulturni dediščini lesenih plovil. So se rečni kapitani počutili ogrožene, ko je prišel s svojo markantno barkačo? "Bilo je nekaj zbadanja," se smeje Anže, "a zdaj super sodelujemo. To je najpomembnejše."