"Vožnja v jamo je dolga 600 metrov, 1800 metrov ven, vlak vozi deset kilometrov na uro," ima številke v glavi. Nekajkrat ga je celo zamikalo, da bi vozil pravi vlak, a je na koncu ostal v jami. Tudi tu ima vse, kar imajo veliki: lokomotivo, vagone, remizo, štiri postaje in vrvež na njih. Vroče mu niti v najhujši gneči in najtoplejšem poletju. Klimo ima vedno naravnano na 10 stopinj Celzija. Nenapisano pravilo pravi, da je njegov vlak številka 2. Najnovejši.

Kako ste postali vlakovodja na prvi podzemni dvotirni železnici na svetu?

Slišal sem, da v Postojnski jami potrebujejo voznike jamskih vlakov, prijavil sem se in službo dobil. Zame je bila to ena velika neznanka: kakšen je vlak, kako bom jaz z njim upravljal… To je edina dvotirna železnica na svetu in teh izkušenj in znanj se ne da nabirati drugod kot samo v jami. A izziv sem sprejel, saj sem izvedel, da obstaja tudi pravilnik o jamskem prometu, da dobiš mentorja, ki te uči voziti, in da moraš na koncu opraviti izpit za jamskega vodnika. Po poklicu sem kovinostrugar in tudi to je pripomoglo, da sem službo dobil, saj so take v jami potrebovali. Vozniki namreč nismo samo vozniki turistov, pozimi poskrbimo tudi za vzdrževanje in popravilo vlakov in lokomotiv.

Vam je ostala v spominu vaša prva samostojna vožnja po kraškem podzemlju?

Veste, da se je res spomnim. Ko sem se šele učil in imel ob sebi mentorja, se mi je zdelo, da vse obvladam. A ko sem se prvič na pot odpravil sam s 120 ljudmi za seboj in se vključil v verigo vlakov, so bili občutki čudni. Zdelo se mi je, da ne znam popolnoma nič in spoznal sem, da bo potrebne še veliko kilometrine, da bom lahko vozil popolnoma sproščeno.

Ali štejete, koliko obiskovalcev ste v vseh teh letih prepeljali?

Nikoli nisem štel, ampak bilo jih je zelo veliko. V sedemdesetih in osemdesetih letih je jamo vsako leto obiskalo od 850.000 do 950.000 obiskovalcev. Zadnja leta jih prepeljemo okoli pol milijona na leto.

Kdo so bili najbolj eminentni gostje, ki ste jih popeljali po Postojnski jami?

Veliko visokih gostov je obiskalo Postojnsko jamo, posebno za časa Jugoslavije. Skoraj vsak dan so nas obiskovali, jaz pa si jih kaj posebno nisem zapomnil. Vedno opravim svoje delo enako, pa naj peljem v jamo skupino osnovnošolcev ali pa predsednika kakšne države.

Kaj vse morate postoriti, preden vlak zapiska za odhod?

Bom začel kar s koncem sezone, ko vozniki našo uniformo zamenjamo za delovno obleko. Treba je pregledati vlake in lokomotive, zamenjati poškodovane dele, vzeti kakšen čopič in jih malo pobarvati ter oprati in pripraviti na novo sezono. Ko se ta začne, pa moramo vsak dan po zadnji vožnji napolniti baterije v lokomotivi za naslednji dan. Zjutraj v remizi pogledamo, če so se baterije ponoči pravilno napolnile in če zavore delujejo. Pogledamo, če so vagončki speti in varovani, in s peskom za posipanje tirov napolnimo posebno posodo. V lokomotivi imamo tudi eno krpo, s katero tik pred prihodom turistov še malo "poglancamo" lokomotivo in sedeže. Iz remize nato vlak pripeljemo na postajo in skupaj z vodnikom posedemo goste.

Kolikokrat na dan se spustite v podzemlje? Imate kakšen poseben rekord?

Zelo različno glede na letni čas, na število obiskovalcev in na to, koliko voznikov nas je na voljo. Če bi bil danes v službi, bi šel od petkrat so sedemkrat. Spomnim pa se 18. avgusta 1980. V jamo sem šel 18-krat in skupaj z drugimi vozniki smo v jamo prepeljali okoli 11.800 obiskovalcev, le 200 manj od našega absolutnega dnevnega rekorda - 12.025 gostov. Časa ni bilo niti za malico.

Za vas je verjetno po vseh teh letih vožnja že rutina. Kaj razmišljate med njo?

Vožnja ne sme nikoli postati rutina. Proga se spušča in dviga, pogoji se spreminjajo, vsaka vožnja je edinstvena, zato vso pozornost in znanje usmerim v to, da ne bi zašel v težave.

Vedno vozite samo turiste ali ste se kdaj odpeljali tudi na kakšno posebno vožnjo, intervencijo?

Včasih kdo preceni svoje sposobnosti in šele v jami ugotovi, da ne bo zmogel. Tedaj jih mi odpeljemo ven, da res preprečimo kakšno resnejšo intervencijo. Največkrat pozimi pa vozim tudi tovorni vlak. Z njim v jamo in iz nje prepeljemo material, včasih opremo za kakšno prireditev.

Lahko poveste malo o zgodovini te železnice?

Začelo se je z mislijo, kako to, da morajo obiskovalci peš skozi jamo. Obisk je bil zelo naporen, posebno za takratne čase, če pomislimo, da so gospe prihajale v krinolinah, gospodje v oblekah. Potem so razmišljali, da bi skozi več jam, med drugim tudi Postojnsko, speljali južno železnico, a se na srečo ta zamisel ni uresničila. Prvi tiri, po katerih so obiskovalce ročno potiskali jamski svetilničarji, so bili položeni leta 1872. Železnica se je razvila iz rudniškega vlaka in tudi pri postavitvi prve železnice pred 140 leti so pomagali strokovnjaki iz idrijskega rudnika.

Vas na vaše delo veže kakšen poseben spomin?

Nekoč se mi je ob številnih vožnjah zgodilo, da sem pozabil napolniti posodo s peskom. In ko sem prišel do tistega dela proge, kjer začne lokomotiva po navadi drseti, peska ni bilo. Malo sem se začel potiti, kaj naj naredim, gostje so me malo čudno gledali. A sem se hitro znašel in s prazno posodo ob progi nastrgal nekaj peska, ga vrgel pod kolesa in vlak se je začel počasi zopet premikati naprej. Temu je sledil gromek aplavz. Še danes ne vem, ali je bil namenjen meni, ker sem rešil problem, ali so gostje ploskali zato, da jim ne bo treba peš iz jame.

Se vam je kdaj pokvaril vlak?

Tudi to se zgodi. Takrat pride najbolj do izraza moj sodelavec vodič, da obiskovalcem pove, zakaj se je vlak ustavil in kdaj bomo šli naprej. Včasih pa obiskovalci niti ne zaznajo, da je šlo kaj narobe, le ko pridemo iz jame, se čudijo, kako to, da ima vlak dve lokomotivi.