Podobno kot je Josipo Lisac vedno zasenčila Tereza Kesovija. A Martiju se je v zadnjih letih priljubljenost med občinstvom dvignila. Morda bi se dalo reči celo, da Marti še nikdar v karieri na področju nekdanje domovine ni bil tako popularen, kot je dandanes. Začenši z Ljubljano. Kajti vnovič ga je odkrila ter plasirala prav ljubljanska ekipa didžejev, ki pod delovnim naslovom Tetkine radosti (Dj Bakto, Borka, Wood – D) izdaja kompilacijske mikse jugoslovanske zabavne glasbe iz 60. in 70. let prejšnjega stoletja. Čeravno gre za mlajše moške, ki jih predvsem zanima plesna glasba oziroma funk, s katerim lahko poganjajo zabave, pa v njihovem repertoarju ne manjka popevk in šlagerjev. Tudi slovenskih kakopak. In je nemara najbolj živa inačica prebivanja starih popevk dandanes. Torej ne samo na radijskih postajah kot glasba za poslušanje ali pač na jubilejnih koncertih in priložnostih, kakršno je tudi obhajanje 50-letnice Slovenske popevke, temveč tudi kot glasba za ples, ki človeka doleti pozno ponoči na obljudeni modni zabavi, kakršne se na primer dogajajo pod okriljem ljubljanske firme Zeleno sonce. Eden od motorjev tega trenda oziroma »revivala« je tudi Jaka Batič oziroma D. J. Bakto, 33-letni ljubljanski jahač plošč in producent. Človek, ki živi za glasbo in od glasbe. Šlagerje je odkril iščoč funk, glasbo, ki je bila v jugoslovanski popevkarski tradiciji obrobna. Za obrnjeno zgodbo gre torej. Če so bili temno in soulersko zveneči pevci, kakršna sta bila Marti ali pa Josipa Lisac, na popevkarskih festivalih malodane outsiderji, so dandanes oni tisti, ki v realni sceni, torej sceni plesišč, branijo barve stare zapuščine. Kajti kot izhaja iz pričujočega pogovora z Batičem, so dandanes uporabni predvsem izvajalci z ritmom.

Slovenska popevka kot nacionalni ponos. Kaj poreči na to?

Da. Hecno je, da vsi vejo za Poletno noč, nihče pa ne za neki hud disko funkič skupine September s hipurskim tekstom, zapetim v srbohrvaščini, ki je bil narejen v istem času in ki ga imajo založenega tam v nekem sefu. Vrtijo 15 komadov. Taistih 15, ki jih je že takrat najprej odobrila partija, potem pa danes tudi te, ki vladajo zdaj. Nič se ni spremenilo. Nabor je zožen. Češ, to je pa naše, čeprav gre za nekaj, kar je širše. Nekaj, kar je vezano na jugo jazz moment, torej sceno, v kateri smo Slovenci imeli kar nekaj hudih modelov, kot na primer Adamiča, Privška, Sepeta. No, ravno slednjega bodo ljudje vedno najprej omenili, čeprav sta v bistvu Adamič in Privšek uvedla novost v slovensko popevko – beat glasbo.

Kako ste torej prišli do šlagerjev in popevk?

To je smešno. Za popevke sem vedel od nekdaj. V osemdesetih, ko si bil otrok, si videl, da je tvoja mama postala dobre volje, ko je zaslišala kak song. To je torej osnova. Vendar pa se takrat še nisem navduševal. Kot mulec sem najprej rapal, pa poslušal reggae, potem sem ugotovil, da reggae izhaja iz duba, pa potem, da je rap izšel iz funka, kar je pripeljalo, da sem namesto breakbeata vedno bolj vrtel funk, ki je takrat pred sedmimi leti itak doživljal ponovno oživitev. In pomemben del tega početja je bilo tudi pridobivanje redkih funkovskih plošč. Enkrat tedaj sem bil sam doma pri starših, ki so nekam šli, pobrskal sem po njuni diskoteki in našel cede Josipe Lisac, ki ga je mami kupil stric. Naj povem, da mi je bila Josipa všeč že prej zaradi svojih žiloreznih komadov. Poslušam torej in naletim na komad Ležaj od suza, ki ima break uvod. Break je gradnik pop glasbe v zadnjih 25 letih. Če danes vzameš 15 novih komadov, boš vsaj v osmih lahko slišal, da premore ritmičen vzorec, ki je eden od funk breakov stare šole. Pa naj gre za vzorec ali pa odigran na novo. A vzorec bo enak. Break je pa pomemben. Ker če vrtiš funk, loviš prav te ritmične breake. In prav tega slovenska popevka nima. Oziroma zelo redki so songi, ki so izrazito ritmični. Komad Eva in Lojze pač ja. To je komad, ki ga poje Lidija Kodrič. Hecna reč. Sliši se, da hoče biti soul, vendar pa se zdi, kot da si ga ne upajo na polno zaigrati oziroma kot da tonski mojster vztraja pri šlagerski metodi, torej vokal čez vse, ritem pa nežno v ozadju. Je pa fascinantno, kako so na vzorec iz Amerike nalepili temo iz našega vsakdana. Gre za tematiko s tržnice. Poletna noč je nekaj starejšega. Je klasičen šlager. Kar bom rekel, je morda drzno in bom komu zvenel poln dreka, vendar pa je moja opazka ta, da je slovenska popevka, kolikor je bila na začetku in v zlatih letih izrazito jazzy, na koncu končala kot šlagerjada oziroma kasneje skozi Pop delavnico kot festival terasa bendov, ki so slogovno bolj sledili Miši kot pa Korneliju Kovaću.

Rekel bi, da so bili funk utrinki vendarle stranski kolateralni pojavi oziroma da je bila osnovna linija vendarle šlageraška?

Se strinjam, vendar pa mislim, da je tako ravno zato, ker jo imamo tako percipirano. Mislim namreč tudi, da ljudje, ki so delali komade, kot je na primer Eva in Lojze, niso hoteli, da bi bili zgolj izjeme, ampak je enostavno moralo biti tako. RTVS ima silen arhiv, vendar pa se vanj ne da vstopiti. Tam se da najti marsikaj. Vendar pa se ve. Iz arhiva RTVS lahko vzameš kaj, če imaš političen interes. Če hočeš jebat folk. Da je nekdo na BBC delal za Udbo in podobno. Zato če moja ekipa napiše na RTVS pismo, da bi potrebovali material, ne dobimo dovoljenja za pristop, oziroma moram plačati enako vsoto kot nemški proizvajalec jogurta, ki potrebuje posnetek iz Galetovega filma za etiketo za jogurte. Tudi z današnjega položaja se torej vidi, da so v ozadju obstajali ljudje, ki so zagovarjali določen interes. In ti so se odločili, da jazz ni več potreben. Podobno kot so se po sporu z informbirojem pojavile pri nas mehiške popevke. Do spora z informbirojem je bila priljubljena ruska romantika, ki jo je bilo pa treba začeti ignorirati in kot nadomestek je prav prišel bratski narod Meksika. Po mojem ni zadeva nič drugačna s funkom ali s punkom, ki se ga veže na osamosvojitev, danes pa vidimo, kje smo: NSK ima razstavo v Tate modern, na državni proslavi pa gledamo samo in zgolj folkloro.

Vsaka republika je imela svoje republiške skladatelje in kolikor je slovenska popevka zašla, kamor je v zadnji fazi zašla, je zašla sama?

Tako je še danes. Mislim pa, da so udeleženi skladatelji in ostali najprej nekaj let poslušali pripombe cenzorjev, ki so določali meje za to, kaj je preveč, sčasoma so pa že avtorji sami začeli delati glasbo prilagojeno razmeram. In ni bilo več komada, kot je Eva in Lojze, ki je za leto 1972 drzen komad. Dokler smo bili v Jugoslaviji, je bilo pomembno postavljati se z nekim svojim slogom, držati korak s časom in to v slovenščini, proti koncu osemdesetih se pa zdi, kot da je vrh partije vedel, da funkcija popevke ni več ta, da bi Slovenci imeli svoj nacionalni festival, ampak samo še to, da se ovce obdrži v tropu, ki je zapuščal razpadajočo federacijo. In to jo je uničilo. Ni bilo več nikogar, ki bi delal kaj zares naprednega, ampak so vsi vedeli, kaj je treba početi in koliko so za to plačani. In lik, ki ves ta razvoj uteleša, je Benč. Tip, ki je bil na odru z Bobom Jamesom, in tip, ki z Dadom Topičem odpoje Majko zemlja tako, da se ti dvignejo kocine. Nekoč sem ga prestregel za neki pogovor in mi je sam med drugim povedal anekdoto z začetka osemdesetih. Da je prišel do Privška in mu dal na vpogled material za, mislim da njegovo prvo samostojno ploščo. Privšek je bojda poslušal zadevo, mu dejal, da je stvar nesporna in da bo hit, kar se je potem tudi zgodilo. No, potem je pa Privšek rekel, da mu bo pokazal, kaj trenutno delajo v New Yorku. Šel je do omare, izvlekel ploščo Grandmaster Flasha in mu dejal: »To je dandanes pop.« Ne vem, kaj se je tem ljudem zgodilo zares.

Lagodje?

Verjetno res. Saj to se zgodi vsem. Tudi punku. To, da se Lovšin dere: »Kdor ne skače, ni Sloven'c!« je morda še nižji nivo od česar koli. Ali pa Predin. V Jugoslaviji je bil Lačni Franc, zdaj je pa Ljubimec iz omare. Prav predstavljam si lepo pisarno ženske, ki dela na ministrstvu za kulturo, v njej ima omaro, v njej je pa Zoran Predin. Prav dobro mi je bilo, ko se je na TV sporekel z Brendijem, ki sicer ni ravno moj tip glasbenika, mu je pa povedal dobro stvar. Da je njemu lahko pisati pametna besedila, ker ima drug teden turnejo po slovenskih veleposlaništvih po svetu, nihče pa njegove nove glasbe zares več ne posluša. In če se vrnem k Slovenski popevki, voham, da je to nekaj, kar so dali v formaldehid in vsako leto na ta dan dajo ven ter naredijo točno enako, s to razliko, da Patrik Greblo naredi kak nov aranžma. Tudi letos ni bilo drugače, nekaj zares dobrih interpretacij zimzelenih, odličen bend, a na žalost nič novega.

Prek vaše ekipe je ta glasba spet prišla v uporabo. Kako je to povezano s tem, da ste predvsem privrženci funka?

Če vrtiš funk in nastopaš skupaj z nekom iz ZDA, ne boš mogel nikdar imeti tako redkih plošč kot on, lahko pa imaš svoj funk. In za te vrste odkritje je šlo pri Josipi. Potem pač iščeš naprej in odkriješ Popa Asanovića, Mišo Blama, Lalo Kovačevića, Ratka Divjaka, Petra Ugrina, Vedrana Božića, Gojkovića in Glojnarića, September, Delial, Oko, Izvir in tako naprej.