Takole utemeljuje svojo trditev: "Nikjer ni več dobre paše za čebele. To je bistvo vsega. Celo v zakotnih dolinah ali na Bloški planoti imajo kmetje po štiri traktorje in balirke. Baliranje sena je pri nas hud problem. V enem dnevu je pokošena vsa dolina, samo da vremenoslovci napovejo dva dni lepega vremena. Kmetje so včasih kosili dvakrat na leto, zdaj najmanj trikrat, nekateri opravijo celo šest do osem košenj, če imajo le ustrezno mehanizacijo. Ko seno zbalirajo, površino takoj polijejo z gnojevko. Zaradi kratkih ciklov je trava le še zelena puščava brez cvetja oziroma z zelo malo cvetja. Po vstopu v EU so se slovenski kmetje preveč usmerili v intenzivno prirejo mesa in tega trenda ni mogoče ustaviti. Tudi na poljedelskih površinah je raba tal intenzivna, kar ni dobro za čebele. Čebelarji jih niti ob najboljšem znanju in volji ne bomo mogli ohraniti."

Boštjan Noč, predsednik Čebelarske zveze Slovenije, pravi, da bo uspeh, če bodo čebelarji letos pridelali tretjino običajne količine medu (običajna količina pomeni okoli 2000 ton), kar pomeni, da bo k nam znova množično prodrl med iz tujine. "Zdaj cveti kostanj, kar lahko naslednjih štirinajst dni sezono malce popravi ali jo popolnoma uniči, rešiti je ne more več," je črnogled Boštjan Noč. Poudarja, da skromen pridelek medu sploh ni največji problem. "Gre za preživetje čebel. Če ne bo paše, jih ne more čebelar z nobeno umetno hrano pripraviti na zimo," svari prvi čebelar v državi in priznava, da je letos zaradi vremenskih ekstremov in velikanskih nihanj temperature izjemno težko čebelariti: "Vsak dan sem pri čebelah in vsak večer se vprašam, ali sem res storil vse prav ali ne."

Minulo zimo so slovenski čebelarji po neuradnih podatkih izgubili okoli 50.000 čebeljih družin. Pavle Zdešar meni, da bi morali imeti stalen čebelji fond s 150.000 do 220.000 družinami, trenutno pa naj bi jih bilo le okoli 120.000 do 130.000. "Pozimi smo izgubili dobro tretjino družin, so tudi območja, ki so povsem brez čebel. V takih razmerah, ko ni prehrane za čebele, bo zelo težko ohraniti že enostavno, kaj šele razširjeno reprodukcijo. Ker ni paše, čebele hranimo s sladkorjem, toda to zadostuje le za to, da družine ne propadejo. Panji so prazni, čebela pa za svoj obstoj in reprodukcijo potrebuje energijo, ki jo dobi tako s sladkorjem kot s cvetnim prahom, a je obojega premalo," opaža Zdešar.