Koalicijska pogodba namreč v tako pomembnem delu uresničuje nekaj povsem drugega, kar nam zagotavlja. Postaja vse bolj podobna zapisu skrivnostnega avtorja Tomaža Majerja, ki je Slovence v rasistični maniri razdelil na prave in neprave, naše in vaše.

"Sprašujem se, kam so šle človekove pravice v teh enaindvajsetih letih. Zapisane so bile v ustavo in v izjavo o dobrih namenih, da bi se res vsi prebivalci počutili varne," pravi dr. Neža Kogovšek Šalamon z Mirovnega inštituta. "Vendar, je bilo to res iskreno? Deklariranja za človekove pravice nismo upravičili." Da ima slovenska družba še kar nekaj težav odraščanja, pravi tudi prevajalec in gledališki igralec Boštjan Gorenc - Pižama. "Zdi se, da tisti, ki nas upravljajo, ne vedo natančno, kaj bi radi z nami dosegli. Zbegani so kot otroci v peskovniku, ko dobijo novo igračo. Zanjo se grebejo, ker bi jo vsi radi imeli in se čim več časa z njo igrali, ni pa jim jasno, da je od tega upravljanja odvisnih toliko ljudi."

Zapis v koalicijski pogodbi, da bo koalicija postavljala v ospredje vse tisto, kar nas v Sloveniji združuje in povezuje, ter zagovarjala sodelovanje na podlagi pripravljenosti delati za skupno dobro in da koalicijski partnerji v okviru dela državnega zbora in vlade ne bodo odpirali vprašanj interpretacije polpretekle zgodovine, se je tako podrl kot hišica iz kart. V temeljih koalicije pa so zazijale prve večje razpoke.

Sanje so še vedno le dovoljene

"Osupli in zgroženi nad odločitvijo aktualne vlade o segregaciji državljanov na primerne in neprimerne za upravičenost do državljanske samozavesti ostro protestiramo proti taki miselnosti aktualnih ministrov in ministrskega predsednika. Sodimo, da to dejanje škodljivo načenja državotvorno zavest in enotnost vseh državljanov in da to v resnici pomeni sabotažo prizadevanj, da bi skupaj rešili socialne, politične, gospodarske in kulturne probleme in stiske v doslej najtežjih časih," so se na vladno odločitev, da so na proslavi zaželeni le nekateri, včeraj odzvali v Društvu slovenskih pisateljev. Od vlade so zahtevali javno opravičilo.

Sanje so po 21 letih tako še vedno dovoljene, le tistega novega dne, ki so nam ga obljubljali leta 1991 in o katerem nekateri danes morda še bolj sanjajo kot kdaj koli prej, ni na spregled. Vsesplošna kriza, ki so jo povzročile požrešne finančne elite, je marsikateremu državljanu ta dan naredila še bolj godojevski. Obenem pa je kriza razkrila, da je Slovenija v vseh teh letih storila premalo za to, da bi se na neboleč način izognila pastem neoliberalne logike.

"Velika finančna in gospodarska kriza je razkrila šibke strani slovenskih institucij, slabosti delovanja javnega sektorja in premalo razvitega tržnega gospodarstva. V času tranzicije smo spregledali, da tudi mnoge druge države in družbe poskušajo postati bolj konkurenčne in uspešne države," pojasnjuje izredni profesor s koprske fakultete za management dr. Matjaž Nahtigal. Tranzicija je bila netransparentna in slabo regulirana. "Bolj uravnotežene in bolj raznolike lastninske pravice, širši dostop do kapitala, podjetništva, tehnologij in vseh drugih virov bi lahko omogočili bolj vključujoč in bolj pluralen razvoj slovenskega tržnega gospodarstva. Za bolj vključujočo in bolj raznoliko gospodarstvo pa je potreben bolj transparenten in kvalitetno delujoč javni sektor," opozarja Nahtigal. Teza, da globalizacija in evropeizacija ne omogočata socialne države, po njegovem ne drži. "Najbolj razvite in najbolj konkurenčne družbe v EU so tiste, ki so socialno najbolj kohezivne. Dobra socialna in izobraževalna politika ter transparentnost javnega sektorja sta ključna elementa za doseganje konkurenčnega gospodarstva."

Državi za rojstni dan: Bodimo nerealni, zahtevajmo mogoče!

Pogled nazaj, pogled naprej: sprehod civilne družbe iz globokega kapitalizma do pravne države in boljše politike

Pred enaindvajsetimi leti so na Trgu republike ob "pravih" politikih, ki so bili tedaj še aktivisti, v prvih vrstah stali pisatelji, kulturniki, akademiki, intelektualci. Tudi v tedanji skupščini je med poslanci sedela vrsta današnjih profesorjev, raziskovalcev in nevladnikov. Državo je soustvarjala civilna družba. V dveh desetletjih, ki sta sledili, pa je politika civilno družbo izrabila za ustvarjanje razlik med "pravimi" in "nepravimi", lojalnimi in kritičnimi, našimi in vašimi.

Slovenija, država globokega kapitalizma

"Vsi se radi spominjamo, da brez civilne družbe ne bi bilo niti države," pravi dr. Neža Kogovšek Šalamon z Mirovnega inštituta. "A danes je ravno civilna družba, skupnost strokovnjakov, ki naj bi dajala predloge in se strokovno vključevala v upravljanje države, obravnavana kot nekaj odvečnega." Spomnimo se dr. Dimitrija Rupla, ki je pred nekaj leti govoril o "globoki državi". Tedaj pomena tega izraza ni do konca pojasnil. Govoril je o tem, da "v ozadju demokracije deluje nedemokratična in zaničljiva neformalna oblast". Iz tedanjih okoliščin je bilo mogoče razbrati, da "globoko državo" vidi v vplivnejših akademikih, izobražencih, kulturnikih in nevladnih organizacijah. Torej v angažirani civilni družbi.

"Kot da ne bi bila ravno civilna družba del demokracije," pravi Kogovšek-Šalamonova. Podobno naša sogovornica gleda tudi na položaj človekovih pravic, s katerimi je bila - začenši s podporo kosovskim rudarjem, JBTZ in govorom Franceta Bučarja v Strasbourgu - utemeljena osamosvojitev. "Vedno se najde vrsta izgovorov za diskriminacijo bodisi Romov, bodisi izbrisanih, migrantov, ali pa gejev in lezbijk. Krivda za njihov položaj se vedno prevali na njih same." Na tej točki je Slovenija država globokega kapitalizma, katerega poglavitna značilnost je individualizacija odgovornosti. Krivda za (slab) položaj ljudstva se venomer pripisuje ljudstvu, s čimer politično-kapitalske elite upravičujejo tudi ukinjanje socialne države. Socialnih programov naj si pač ne bi zaslužili tisti, ki so si sami krivi za to, da so reveži.

Obogateli na račun splošnega neznanja državljanov

Problem tovrstnega razmišljanja pa se pokaže tedaj, ko se revščina v skladu s pričakovanji elit dejansko začne razširjati na vse ljudstvo. Vsi pač po naravi stvari ne morejo biti okrivljeni. Ljudstvu na primer ni mogoče naprtiti odgovornosti za družbeno nepravično porazdelitev bogastva, ki je posledica podivjanega lastninjenja nekoč skupne lastnine. "Privatizacija je bila precej zahteven proces, predvsem zato, ker se ni bilo mogoče učiti od drugih privatizacijskih procesov," pravi dr. Danica Purg, direktorica poslovne šole IEDC na Bledu. "Poleg tega državljanke in državljani niso bili dobro informirani o načinih privatiziranja. Nekateri so na račun tega splošnega neznanja državljanov obogateli in danes se lahko upravičeno sprašujemo, ali je bil sistem delitve bogastva pravičen." Tudi menedžerski odkupi v Sloveniji niso uspeli. "Banke, ki so menedžerjem odobrile kredite, so imele predobro mnenje o njihovih sposobnostih in osebnih lastnostih," je Purgova opisala banalnost pretakanja denarja. V letih cvetočih številk so se menedžerji tudi novinarjem radi pohvalili, da večdesetmilijonskih posojil ne dobijo (zgolj) na podlagi poslovnih rezultatov. Banke takšno posojilo enemu menedžerju odobrijo, drugemu pa pač ne. Štelo je ime.

Ko se zgrešeni odkupi s posojili obremenjenih podjetij prelevijo v stečaje, pa se škoda socializira. "Ko zaradi bankrota izgubijo vsi vse, tako delodajalci kot zaposleni in delničarji, izgubo trpijo vsi," opozarja Purgova. "Menim pa, da lastniki v takih primerih ne bi smeli zadržati svoje zasebne lastnine. Morali bi jo spraviti v fond, ki bi reševal socialne probleme zaposlenih, ki nastanejo ob stečaju." Purgova pravi, da "v Sloveniji potrebujemo neke vrste etično prebujenje, da bi začeli bolj razmišljati in udejanjati družbeno odgovornost podjetij, njihovih voditeljev in zaposlenih".

Jezik priključitve neoliberalnim vlakom

Kar se dogaja v Sloveniji, pa ni zelo drugačno od procesov, s katerimi se sooča vsa Evropa. Politični filozof dr. Luka Omladič je zato govoril o neoliberalizmu kot duhu (političnega) časa. "Če je bistvo slovenske suverenosti avtonomija naše družbe, njen izstop iz nedoletnosti in začetek razmišljanja z lastno glavo, je ta proces odraščanja na neki točki resno zastal," pravi Omladič. "Politiki so začeli uporabljati jezik priključitve nekakšnim neoliberalnim vlakom. Pri tem po so spregledali, da so bili počasi ukinjeni še zadnji potniški vlaki, ki so, recimo, povezovali Slovenijo z Italijo." Omladič opozarja, da se je samozavestni duh iz osamosvojitvenih časov spremenil v svoje nasprotje. "Prevladalo je prepričanje, da ne smemo početi nič drugega kot tisto, kar domnevno počnejo vsi drugi. Če gredo vsi v Afganistan, jim brez kritičnega premisleka sledimo. Če vsi krčijo državo, jo krčimo še mi. Čeprav smo jo komaj zgradili." Drugi simptom izgube avtonomije današnje politične družbe, pravi Omladič, pa je izginjanje oziroma odprava socialnega sporazuma. "Varnost in trajnost delovnega mesta je postala utopija. Za mlajše generacije se je v veliki meri izbrisala meja med brezposelnostjo in zaposlenostjo, saj je večina zaposlitev zanje začasna in negotova. Problem pa je v tem, da večinski politični govor to spremembo predstavlja kot nujno in celo dobro. Predstavljena je kot ekonomska nujnost, o kateri se ni kaj odločati."

Omladič zato upa, da bo Sloveniji uspelo ohraniti vsaj "dobro stran slovenskega razvoja", javno šolstvo in brezplačno javno univerzo. Tudi aktualna privatizacija javnih storitev, šolstva, zdravstva in raziskovalnega sektorja ni slovenska posebnost. V Veliki Britaniji so ta teden napovedali, da bodo privatizirali policijo, opozarja fizik in filozof dr. Matjaž Ličer, raziskovalec na nacionalnem inštitutu za biologijo ter na filozofskem inštitutu ZRC SAZU. V Sloveniji se za zdaj privatizirajo "zgolj" univerze. "Naši najresnejši problemi so sistemski problemi kapitalizma, ki jih bo mogoče odpraviti le na sistemski ravni," pravi Ličer. Vendar, opozarja, to vlade ne odvezuje odgovornosti. "Nekateri od naših ciljev so res sramotno bazični. Če se je slogan maja '68 glasil 'Bodimo realni, zahtevajmo nemogoče', je danes čas za sodobnejši slogan zagrebških študentov, 'bodimo nerealni, zahtevajmo mogoče!' Zahtevajmo delovanje pravne države, več denarja za znanost, zdravstvo, šolstvo, kulturo in šport. Zahtevajmo umik naših vojakov iz Afganistana. Preklic financiranja TEŠ 6. In preklic pogodbe s Patrio."

Ko smo že pri tem: sodnica je v procesu proti (odsotnemu) predsedniku vlade v ponedeljek dejala, da razmišlja o prisilnih ukrepih. Država za rojstni dan še nikoli ni dobila darila. Lahko bi ga.