Sedim v Beogradu ob Savi, ki se počasi izteka v Donavo, in pri sosednji mizi zaslišim slovenske besede. Hotel sem se obrniti in pozdraviti, nato sem zaslišal stavek: "Kako težko je danes." Kar odrevenel sem. Začutil sem, da bo tekla beseda o težavah, teh pogovorov pa enostavno ne želim več poslušati, ker zanje nimam moči niti energije nekomu dopovedovati, da težav ni, da so le situacije, ki si jih sami ustvarimo.

Pogovora pri sosednji mizi nisem poslušal, sem se pa spomnil, kako sem leta in leta poslušal številne ljudi o tem, kako se nekaterih stvari ne da spremeniti, kako bi bilo, če bi imeli dovolj sredstev, prava poznanstva, če bi bili doma ... Ko sem tako v teh letih poslušal vsa ta pritoževanja, sem bil resnično prepričan, da so vse to vzroki za neuspeh. In da resnično lahko uspe samo tistim, ki imajo denar, prijatelje na pravih mestih...

Pozitivizem jih dvigne nad poraz

Vendar pa sem se nekega dne vprašal, kako pa vsi tisti, ki imajo denar in prijatelje na pravih mestih, pridejo do denarja in teh prijateljev. Zelo hitro sem dobil odgovor, da so to ljudje, ki ne razmišljajo o problemih, ki so v družbi vedno pozitivni in se, če že pomislijo na slab konec, v istem trenutku že dvignejo nad poraz in se ne glede na situacijo postavijo kot zmagovalci.

To so ljudje, ki imajo pozitivizem preprosto v sebi. Nekateri bi rekli, da so se pozitivni že rodili, pa ne morem reči, da je tako. Saj sem bil tudi sam nekaj časa v družbi, kjer je vse šlo narobe, in sem vedno iskal izgovore, dokler se nekega dne nisem naveličal iskanja vzrokov zunaj sebe in začel razmišljati, kaj lahko sam naredim drugače.

In ta dan sem srečal podjetnika, ki je bil slep.

Oslepel v delovni nesreči

Pripeljal ga je šofer v avtomobilu višjega razreda. Sam si je odprl vrata in ob tipanju avtomobila in palice zelo hitro prišel na drugo stran, kjer je slišal moj glas. Srečala sva se zaradi njegovih neurejenih odnosov s sinom in želel je slišati moj nasvet, a pred najinim srečanjem sploh nisem vedel, da ne vidi.

Ko se mi je približeval, sem ostal brez besed. Mislil sem si: Slep, pa tako uspešen podjetnik!

Ko sva sedela na terasi in se pogovarjala o njegovem življenju - te informacije sem potreboval, da sem lahko razumel njegov odnos s sinom - sem ga spraševal tudi o njegovem poslu, kako je sploh začel. Ukvarja se namreč s preprodajo zlata.

Do svojega 25. leta je delal v tovarni barvnih kovin kot tehnolog, vendar je zaradi delavne nesreče oslepel. Ko ga je njegov najboljši prijatelj skoraj vsak dan obiskoval v bolnišnici, se nista pogovarjala o nesreči in težavah, ki ji lahko sledijo, temveč sta se pričela pogovarjati, kaj bosta počela v prihodnje, oba sta bila namreč tehnologa v tovarni. Beseda je tekla o prihodnosti - kaj je tisto, kamor se splača vlagati. V podjetju sta imela vpogled v ceno kovin in videla sta, da je v zadnjem obdobju cena barvnih kovin rasla. Ker sta delala z bakrom in aluminijem, je beseda nanesla na žlahtne kovine in odločila sta se za zlato.

Misli ves čas usmerjene v nove izzive

Sklenila sta pogodbo, da oba zapustita podjetje, v katerem sta delala, in ustanovita svoje podjetje. Odškodnina, ki jo je dobil zaradi nesreče, je bila njun začetni kapital in tako sta si tudi razdelila delo. Noben od njiju ni niti pomisli, da bi lahko šlo kaj narobe, da bi lahko kdo koga ogoljufal ali celo, da bi ostal sam brez denarja od odškodnine, ki ga je vložil v podjetje. Enostavno sta se lotila posla, brez ovir.

Ni se počutil kot invalid, temveč je vzel svojo nezgodo kot začetek nove poslovne poti. Niti za trenutek ni razmišljal, kako bo živel, vedel je, da je ravnokar dobil otroka, za katerega mora poskrbeti, da ima ženo, ki jo neskončno ljubi, ter zvestega prijatelja, ki mu že od otroštva stoji ob strani.

Ko sem poslušal njegovo zgodbo, sem videl, da je uspel ustvariti multinacionalko samo zato, ker ni nikoli pomislil, da bi lahko šlo kaj narobe. S prijateljem in poslovnim partnerjem sta vedno razmišljala samo o praznem prostoru, ki se je pojavljal na trgu, in točno v tisto smer razvijala dejavnost. Takrat sem pomislil na družbo podjetnikov pri sosednji mizi in videl, da nobenemu nič ne manjka, no ... samo fizično ne, vendar stalno iščejo izgovore.

Problemov dejansko ni, je le naš pogled na situacijo

In takrat sem tudi sam začel razmišljati popolnoma drugače, tako, kot sem svetoval svojim klientom pri odnosih - da težave niso v drugih, temveč v nas in da moramo spremeniti odnos do drugih in sebe. Uvidel sem, da težava ni v okolici, temveč gre le za naše razumevanje in odnos do nastale situacije in vedno se lahko odločimo, da tudi na težave pogledamo kot na izziv, na darilo, ki nam je dano v spodbudo, da se učimo in vztrajno ter optimistično borimo za uspeh.

Še naprej sem sedel ob Savi in nisem več slišal besede "težava", temveč v sebi samo še bolj trdno ponotranjil, da so pred mano samo še izzivi in novi cilji, kjer ni ovir in težav. So le učenje in uspehi.

Milan Krajnc je strokovnjak za uspehe v podjetju Sirius.si, d. o. o.