Resno smo razmišljali o tem, ali naj naša hrabra vojska z bliskovito vojaško akcijo iz Afganistana čez noč prodre vse tja do Fažane, na koncu pa smo prišli na idejo, da za začetek namesto Savudrijskega rta zajamemo Ivico Kostelića, ki ga bomo potem zamenjali za pol Istre in vse otoke na Muri.

Kot najbrž veste, se je načrt ponesrečil in namesto prvega imena svetovnega smučanja se je v našem vojnem ujetništvu znašel Jakov Fak, ki smo ga nato več let zaman ponujali Hrvatom, saj ti preprosto niso verjeli, da bi bil lahko človek, ki teče na smučeh in govori perfektno gorenjščino, njihove šahovnice polje. In zato niso bili v zameno zanj pripravljeni ponuditi niti Daniele in Petra Graša, kaj šele parcele Joška Jorasa ali kakšnega metra Svete Gere.

Tako smo bili na koncu skoraj prisiljeni podpreti arbitražni sporazum, naše zadnje upanje, da v tem dolgoletnem spopadu s svojimi južnimi sosedi iztržimo vsaj neodločen rezultat, si čestitamo za dobro igro in si priznamo, da smo dali vse od sebe, a da nam sodniki tokrat pač niso bili naklonjeni in so namenoma spregledali, da so Hrvati že od leta 1991 v globokem ofsajdu, tako na morju kot na kopnem.

Politični analitiki so takrat v arbitražni evforiji hiteli razlagati, da bo ta zgodovinski sporazum sam po sebi povzročil prepotrebno otoplitev odnosov med državama in da se bo nebrzdana ljubezen danes že pokojnih politikov Jadranke Kosor in Boruta Pahorja nezadržno širila ter da bodo posledično Slovenci že na evropskem prvenstvu na Poljskem in v Ukrajini stiskali pesti za vatrene, navdušeno tulili ime Maria Mandžukića in točili solze, ko bodo Xavi, Iniesta in kompanija Bilićeve fante poslali domov (česar jim seveda nihče ni verjel, saj se je to junija 2010 slišalo enako neverjetno, kot če bi vam nekdo trdil, da bosta Jasmin Stavros in Dražen Zečić leta 2012 napolnila Križanke).

Ko so se prejšnji ponedeljek zvečer ljubljanski lokali napolnili s hrvaškimi navijači in natakarji ob zvokih Lijepe naše in je "Oj, junačka zemljo mila!" zadonela celo čez Prešernov trg, so se od nekod spet javili glasovi o čudodelnosti mednarodne arbitraže in malo je manjkalo, pa bi se njeni avtorji za nazaj razglasili za izumitelje slovensko-hrvaškega prijateljstva.

A kot se politikom rado zgodi, so še enkrat več pozabili, da je v življenju večine ljudi, ki niso politiki, politika kvečjemu najpomembnejša postranska stvar na svetu, ki se v resnici vrti okoli nogometa. V svoji politični omejenosti tako nikoli niso mogli razumeti, da naš dolgoletni spor s Hrvaško nima prav nobene zveze s tisto kišto brancinov, ki nam jo je pred volitvami leta 2004 iz našega morja sunil Stipe iz Umaga, ampak je zgolj logična posledica dejstva, da Hrvatom nikoli nismo oprostili čarovnij Roberta Prosinečkega, Šukerjeve ubijalske levice, Bobanovega šmeka in Ćirove lucidne norosti, s katerimi so leta 1998 tudi uradno postali svetovna nogometna velesila.

Še več, mnogi v tem kontekstu še danes ne razumejo zgodovinske vloge legendarnega francoskega branilca Lilliana Thurama, ki je 8. julija 1998 preprečil uvrstitev Hrvatov v veliki finale, ne razumejo, da je Lillian s svojima edinima goloma za francosko reprezentanco osebno in brez vsakršne diplomatske pomoči raznih ruplov in granićev ohranil mir na Zahodnem Balkanu, čeprav je kot beli dan jasno, da hrvaškega naslova svetovnih prvakov mi ne bi mirno prenesli.

In zato tudi danes, ko tako težko srečaš Slovenca, ki ne obžaluje izpada Luke Modrića in prijateljev, ljudem težko dopoveš, da se za tem družbeno-kulturnim fenomenom ne skrivajo nikakršne politične spletke ali akcije jugonostalgičnih tajnih služb, temveč je hakeljc v preprostem nogometnem dejstvu, da je letos Hrvatom v skupini s favoriziranimi Italijani in Španci prvič v njihovi nogometni zgodovini pripadla nam tako dobro znana vloga avtsajderjev.

In najsi so hrvaški huligani še tako rasistično zmerjali Maria Balotellija in ponosno mahali s slikami obsojenega vojnega zločinca, so nam njihovi ljubljenci preprosto morali prirasti k srcu. Ker kako namreč ne navijati za reprezentanco, ki pada v trans ob zmagi nad razštelanimi Irci, proslavlja remi s povprečnimi Italijani in je iskreno zadovoljna z minimalnim porazom proti nenavdahnjenim Špancem? Kako ne stiskati pesti za ekipo, katere člani po izpadu v predtekmovanju kar tekmujejo med seboj, kdo bo bolj ponosen na prikazano igro in borbenost?

Hrvati so bili na tem evropskem prvenstvu pač bolj slovenski od Slovencev, in če ne bi na koncu vse krivde za svoj izpad prav po balkansko zvalili na nemškega sodnika Starka, bi še tak poznavalec nogometa težko opazil razliko med našimi in njihovimi fanti.

Preden zatorej zmagoslavno razglasimo novo poglavje v zgodbi o Slovencih in Hrvatih in se polni optimizma zazremo v nove, boljše čase ali se na smrt ustrašimo rojstva novega južnoslovanskega bratstva in začnemo ljudi s kakšnimi okrožnicami svariti pred oziranjem v preteklost, vseeno pomislimo tudi na možnost, da gre tudi pri nas včasih zgolj za nogomet.