Italijansko opero naravnost obožuje, rada ima tudi Wagnerja, Straussa, Mozarta pa francosko opero. S področja opere, samospeva in oratorija je z odliko magistrirala v Gradcu. Danes, ko prepeva po vsem svetu, svoj repertoar le še širi.

Če je pred dnevi sodelovala na crossover koncertu Simfonična ekstaza skladatelja Roka Goloba v ljubljanskih Križankah, jo bomo morda kmalu slišali v portugalskem fadu, ki ga ob operi ravno tako obožuje. Pa šanson. A nič na škodo svojega glasu, ki je sicer tehnično brezhiben. Pristaja le na to, da sama izbere, kaj in kje bo pela. Za to je potreben pogum in ravno zato ubira samostojno umetniško pot. Po letu dni v Dunajski državni operi kot Karajanova štipendistka je celo zavrnila redni angažma, prav tako je pustila redno službo v domači, mariborski Operi.

Ne izpušča pa pravih priložnosti, ki prihajajo na njeno bolonjsko agenturo. Zaradi polnega urnika in prepoznega povabila je v teh dneh morala odkloniti ponudbo ljubljanske Opere, da bi sodelovala pri Puccinijevi La Boheme decembra letos. Pa bi z veseljem, saj je Mimi ena njenih najbolj uspelih in priljubljenih vlog, ki jo je na povabilo Placida Dominga pela tudi v Washingtonski operi. Takrat jo je Met weekly označil za najboljši sopran zadnjih nekaj let na tem odru. Nastopila je tudi v Losangeleški operi, na Dunajskih slavnostnih igrah, na festivalih v Aix-En-Provence in Savonlinni in še kje. Njen čas v bistvu šele prihaja.

Pred mesecem dni je na plošči izšel Brittnov Vojni rekviem, ki ste ga posneli s slovitim LSO (Londonskim simfoničnim orkestrom) pod taktirko Gianandrea Nosede. V kritikah po koncertu v Barbican Hall so vas hvalili, ravno tako zdaj posnetek. Kako ste se našli?

Povabilo sem dobila na priporočilo svojega agenta, v bistvu sem imela srečo. To so bili trije koncerti fenomenalne glasbe, dva v londonskem Barbican centru in eden na Broadwayu v New Yorku, in sicer v Avery Fisher Hall. Snemali so v Londonu, na plošči je posnetek v živo.

Ob vas sta bila solista še britanska pevca, tenorist Ian Bostridge, ki se je pred letom in pol na večeru samospevov predstavil tudi v Sloveniji, ter Simon Keenlyside.

Bostridge je zelo poseben pevec, ima veliko privržencev, je pa tudi precej takih, ki jim njegov glas ni všeč. Ni na meni, da ga sodim, je odličen kolega in veteran Vojnega rekviema, saj ga je pel več kot petdesetkrat. Sama sem ta rekviem pela drugič, je pa res, da je zdaj to postal moj projekt - v nedogled ga bom pela. (smeh) Rekviem smo izvajali tudi z L'Orchestre national de France na festivalu St. Denis v Parizu, Semyon Bychkov je dirigiral, in z njim bom izvajala isto delo z orkestrom Rai Torino, pozneje pa še v Saporu na Japonskem. Koncert v New Yorku so označili za enega najboljših v sezoni.

Zame je res impresiven baritonist Simon Keenlyside. Ima čudovit lirski glas in na odru je odličen. Koncert seveda ni mogel pokazati vse njegove veličine, sem pa z njim že večkrat pela na Dunaju in res je poseben. Poslušajte ga na youtubu v Mozartovem Don Juanu ali Brittnovem Petru Grimesu!

To je pravzaprav vaš prvi cede, kajne?

V bistvu ne, enega z italijanskimi arijami smo že posneli z orkestrom Slovenske filharmonije, a ga na žalost ni v prosti prodaji. Pravkar se pripravljam na snemanje Patrassijevega Magnificata, prav tako z Gianandreem Nosedo in orkestrom torinske opere, in sicer za BBC.

Kar pogosto ste na odru z Andreem Bocellijem, slepim tenoristom. Prvič sta bila skupaj v Washingtonu v Rossinijevem Petite Messe Solennelle, naslednji koncert pa bo 12. julija v Toskani. Sta prijatelja?

Nisva ravno prijatelja, vendar me večkrat povabi na svoje koncerte. Ta koncert bo v Toskani, kjer smo že nastopili, videti pa bo približno tako: pokosili bodo ogromno žitno polje in nanj postavili velik poletni oder za 15.000 obiskovalcev. Ravno sem prebrala na internetu, da je koncert že razprodan. Ozvočenje bo zagotovo najboljše, ker si ga lahko privošči. Letos bo to koncert izključno ljubezenskih duetov. Njegovi koncerti so veliki šovi.

Bocelli je svojevrsten fenomen in je izjemno popularen. Ima tehniko petja, ki ga nikoli ne utrudi. Morda res ni tipičen operni pevec in ga kot takšnega verjetno nikoli ne bodo visoko spoštovali, ampak v crossover kanconah, ki jih prepeva, je odličen. In ima rekord v prodaji cedejev! Samo pojavi se in so vstopnice razprodane. Glede samopromocije je genij in tudi kot človek je prijeten. Takšni ljudje me navdušujejo. Igra veliko inštrumentov in nenehno prepeva. Razumem, zakaj se mu operni svet smeji, ampak v bistvu se on smeji njim.

Koliko pa vas popularnost moti oziroma vam prija? Na svojem forumu imate kar nekaj rednih sledilcev z vsega sveta.

Lepo je, ko prebereš lepe, spodbudne misli, in na spletno stran ponavadi nihče ne piše slabih stvari, saj so tudi imensko izpostavljeni. Zagotovo je obliž na tvoj ego, če je nekomu všeč, kar počneš. Umetniki navsezadnje počnemo te stvari zato, da nekomu damo nekaj lepega, da damo tisti trenutek najboljše iz sebe. Ne želimo pa koga razjeziti, kot včasih to razume kakšen kritik.

Po vašem nedavnem recitalu samospeva v ljubljanski Operi v organizaciji Glasbene matice so bile kritike relativno prizanesljive.

Nisem kritik, lahko pa povem, kaj se zdi meni dobra kritika. Da je napisana konstruktivno in ni žaljiva do umetnikov niti do poslušalcev. Doživljanje umetnosti je subjektivno. Tudi sama se še vedno učim, da ne morem zadovoljiti vseh okusov in ljudi, četudi bi si to želela.

Štejete za svoj mednarodni preboj avdicijo v Veldnu, ko vas je "naprej porinil" Fabio Luisi in ste potem poželi odlične kritike v Hamburški državni operi in potem še v helsinški?

To so bili še moji začetki in bilo je super, ker sem startala kariero s pozitivnim bumom. V hamburški operi je bila to opera Turandot in vloga Liu, ki sem jo pela, je v bistvu predisponirana za dobre kritike. Vseeno mislim, da sem takrat svoje delo dobro opravila. To je tudi opera, ki mi zelo leži in sem zanjo vedno dobivala dobre kritike. Tako kot za La Boheme. Moram reči, da so bile najslabše kritike vedno doma.

Kakšen odnos pa vam je uspelo vzpostaviti z domačim občinstvom?

Slovenski poslušalci so odlični, različni, nekateri zelo izobraženi, večinoma niti niso tako strogi kritiki, imajo pa veselje do glasbe. Pevci in drugi inštrumentalisti niti ne hodijo na koncerte, za to je malo časa. Ker je moj mož direktor Slovenske filharmonije, obiščem vsaj kakšen simfonični koncert. Opere si ogledam v glavnem tam, kjer delam. Da bi se peljala nekaj sto kilometrov drugam, pa vendarle nisem tak operni fen, medtem ko laiki včasih so. Poznam tudi ljudi, ki hodijo za mano po nekaj sto kilometrov. Občudovanja vredno.

Ni to že malce srhljivo?

Ne, če ti ne sledijo ravno v garderobo... (smeh) Takšnega fenovstva kot nekoč, ko so bile vrste za avtograme, je danes veliko manj. To še doživiš na Japonskem, medtem ko se v Evropi najdejo kakšni starejši ljubitelji opere, ki še zmeraj zbirajo avtograme in jim je to neke vrste hobi.

V vsak projekt vstopate z drugimi umetniki, ujemate se različno, tako po človeški kot po umetniški plati. Kako držati glavo in čustva nad vodo v tej produkcijski mašineriji?

Pevci tako in tako nimamo nobenega vpliva na celotno produkcijo, namečejo nas skupaj z vseh koncev sveta. Zgodi se, da si koga že srečal, velikokrat pa so to povsem novi ljudje. Ampak nekako smo vsi v isti situaciji, na vajah se srečujemo z istimi težavami, drug drugega tolažimo, tako da postanemo kar prijatelji. Potem je včasih kar malce težko, ko je vsega konec in se razidemo, ker se v tistem mesecu, dveh dejansko zbližamo. To je naša družina za tisti čas. Danes je malce lažje, saj lahko kakšno prijateljstvo nadaljuješ preko skypa in facebooka, prej pa je konec predstave dejansko pomenil tudi konec prijateljstva.

Z Emmanuelom Villaumom, zdajšnjim prvim dirigentom orkestra Slovenske filharmonije, sta se v takšni ekipi skupaj znašla v Washingtonski operi - oba je v La Boheme povabil mecen mladih talentov Placido Domingo. To prijateljstvo je imelo več sreče, kajne?

Res je. La Boheme je bil pravzaprav moj debi v neki večji operni hiši in bila sem precej zaskrbljena, zato sem ga spraševala, kako naj določene stvari odpojem. Pa mi je vedno pomirjujoče rekel, ti samo poj, jaz pa te bom spremljal. Med predstavo dejansko nismo imeli nobenih težav, pogledala sem ga le pri vstopih, lahko sem pela svobodno. Sploh v tej La Boheme je bila svoboda pri interpretaciji zelo pomembna, ker je bila režija zelo sodobna, z veliko igre in akcije.

Kaj pravite na očitke, da mora orkester Slovenske filharmonije, odkar ga vodi Villaume, igrati operni program, spremljati vas?

Simfonični orkester je namenjen simfonični glasbi v vseh oblikah, tudi operi. Če bi orkester igral le simfonije in koncerte, bi se s tem zelo omejil, tako pa je lahko bolj fleksibilen in potemtakem tudi boljši. Podobno kot če bi se jaz odločila, da bom pela samo še samospeve, ne pa tudi opere, ali pa zgolj opero in me druga glasba sploh ne bi zanimala. Vendar mislim, da to ni mnenje vseh.

Res je, da je igranje opere drugačna izkušnja, morda celo težja. Celotne opere v koncertni obliki v Filharmoniji niso izvedli že dlje časa, kar je povezano tudi z visokimi stroški takšnih uprizoritev. Nekaj arij, recimo za novoletni koncert, pa upam, da popestri tudi vsakdanje delo glasbenikov v orkestru.

Igra je postala ob petju bistvena prvina sodobne opere. Na katero mesto jo vi postavljate?

Meni je enakovredna petju, morda še bolj pomembna. Če bi me veselilo le petje, si lahko prepevam doma ali v koncertni izvedbi, čeprav že pri slednji težim k temu, da glasbo interpretiram skozi miniaturni scenski nastop. Oder mi pomeni več kot zgolj petje in opera mi je ravno zato všeč, ker se v njej vse povezuje in prepleta. Zdi se nekakšen multikulturni skupek različnih idej. Režiserji imajo neskončne možnosti, da črpajo iz različnih umetnosti in tehnološkega napredka, od plesa, vizualnih učinkov, likovnih stvaritev do scenografije, kostumografije, filma, lučnih in drugih elektronskih učinkov.

Malo sem žalostna, ko nekateri ljudje vztrajajo, da opera ni zanje. Moja izkušnja je takšna, da je bila všeč čisto vsem, četudi so bili v operi prvič, če jim je le bila predstavljena na pravilen, kakovosten način. Res ni dobro začetnika posesti na pet ur dolgega in absolutno pretežkega Wagnerja, vendar poslušalcev ne gre nikoli podcenjevati; znajo ločiti med dobrim in slabim, tudi začetniki.

Bo ostala kakšna vloga nedosegljiva?

Lahko si nekaj želiš, pa ne dobiš ali nimaš pravega glasu. Še težje se je naučiti reči "ne". Dejansko bi vsi pevci radi presegli neke svoje meje in zamikajo te stvari, ki jim nisi kos. Ravno pred kratkim mi je po odmevnem londonskem koncertu dirigent in šef turinske opere za jesen ponudil Sento v Wagnerjevih Letečih Holandcih. Le malo je manjkalo, da bi pristala. In sem potem na srečo še enkrat razmislila.

Ugotavljam, da me čedalje bolj odnaša v "nižji fah". Pogosto sem bila angažirana v višji lirski sopran, a sem morala res garati in na koncu rezultat ni bil tak, kot bi si ga želela. Sploh ni debate, da sem sopran, je pa dejstvo, da mi tastatura s srednjo lego in nekaj visokimi toni najbolj odgovarja.

Je to wagnerjanski nastavek?

Čeprav me čaka moja prva glavna wagnerjanska vloga v Lohengrinu, torej kot Elsa, se sama ne štejem za wagnerjansko pevko. Na Dunaju sem velikokrat pela stranske vloge v Wagnerjevih delih. To so bile lepe vloge, recimo Voglinda v Renskem zlatu in Somraku bogov, pa eno izmed Valkir, v Parsifalu… Zdaj, ko je prišel čas za glavne vloge, so za moj glas morda le tri: Elsa v Lohengrinu, Eva v Mojstrih pevcih nürnberških ter Siglinda in morda enkrat pozneje Senta v Letečem Holandcu. Seveda bi rada pela Isoldo (Tristan in Isolda, op.a.), ampak na žalost moj glas ne bo nikoli primeren za te vloge.

Rada bi pela še vlogo Dafne v istoimenski operi Richarda Straussa, ampak takšne opere se lotijo redkokje, za Maršalico (Straussov Der Rosenkavalier, op.a.) mi manjka še nekaj let izkušenj. Ležijo mi puccinijevske vloge, pa tudi lirski Verdi, ne tisti našpičeni v višine kot tudi ne dramski. Skratka, to so Alice Ford v Falstaffu, Desdemona v Otellu, Maria v Simonu Bocanegri.

Ste že pozvali slovenske skladatelje, da napišejo kaj za vas?

Sem jih pozvala, naj napišejo kakšno reprezentativno slovensko arijo, ki bi jo bilo mogoče izvajati kjerkoli, tudi za širši krog poslušalcev. Dogaja se, da mi po svetu ponudijo, naj odpojem kakšno slovensko stvar, jaz pa sem v zadregi. In potem mi očitajo, da ne promoviram slovenske glasbe. Povejte mi eno reprezentativno arijo, ki je primerna za moj glas in bi bila širše sprejeta! Lahko tudi iz operete, nič narobe. Na žalost se slovenska dela, ki so mi prišla v roke, le s težavo primerjajo s popularno svetovno literaturo. Nikakor ne želim biti nespoštljiva do skladateljev, temveč apeliram nanje za kakšen glasbeni bombonček.

Na Finsko vas redno vabijo, nazadnje ste novembra lani kot Kitty sodelovali v postavitvi opere Doctor Atomic skladatelja Johna Adamsa. Koliko imate izkušenj s sodobno opero?

To je bila res odbita stvar, prvič izvedena v operi v San Franciscu leta 2005, govori pa o znanstveniku J. Robertu Oppenheimerju, nekakšnem Doktorju Faustu 20. stoletja, ki je razvijal atomsko bombo v znanstvenem taborišču Los Alamos. Vprašanj in dilem se ob tej operi ponuja ogromno. Relativno moderno glasbo se je bilo težko naučiti, opera je tudi dolga, okoli tri ure in pol. Nima arij, temveč dolge scene. Toda ko jo enkrat naštudiraš, je super. Moj lik v operi je bila žena znanstvenika Oppenheimerja, edina, ki ima moralne pomisleke, zato se pod hudim pritiskom vda alkoholu. Režiser, Nemec Immo Karaman, je pristopil precej radikalno, hkrati pa mu je odlično uspelo v osnovno zgodbo vplesti številne druge podzgodbe in podtone. Za to režijo je bil nagrajen.

Zame je bila ta izkušnja nova, nisem še pela veliko modernih stvari. Zagotovo mi bo prav prišlo pri drugih stvareh. Pri sodobnih operah je pomanjkljivost ta, da je preveč dela za dve, tri predstave. Zato pevci, ki jim ni treba, teh ponudb sploh ne vzamejo.

Veliko potujete, koliko časa preživite na poti?

Kakor kdaj, letos sem bila odsotna od septembra do maja, domov sem prišla le prepakirat kovčke. To poletje sem bolj prosta, imam le nekaj manjših koncertov. Septembra pa že grem v Teatro Comunale v Bologno, kjer bom Nedda v Leoncavallovi operi I Pagliacci, nato bom dva meseca v Kölnski operi na Mozartovi operi Cosí fan tutte, pela bom Fiordiligi. Iz Nemčije odpotujem v Helsinke, kjer bom pela naslovno vlogo v Massnetovi operi Thais Thais, tam bom do januarja. Slovenski javnosti se bom spet predstavila v operi Evgenij Onjegin v Mariborski operi maja 2013.

Sploh letos je bilo bolj eksotično leto. Obiskali smo nove dežele, recimo opero v Indiji pa v Kambodži in Istanbulu, ki ima fenomenalno operno tradicijo. Do teh angažmajev sem prišla po naključju, direktor iz Istanbula me je sam našel prek interneta, ker je potreboval pevko za Straussove Štiri zadnje pesmi za sopran in orkester. Indijo so mi ponudili organizatorji iz Londona, in to je bila šele druga opera, ki so jo tam sploh uprizorili. Prebujajo se, sestavili so nov, res dober orkester. Nekaj časa je bila samo Japonska navdušena nad klasično glasbo in opero. Zdaj se to navdušenje seli tudi na Kitajsko in v arabske države, od Dubaja do Katarja, ki ima svojo filharmonijo, kjer sem tudi že pela. Slednji so orkester kar kupili, večinoma nemške glasbenike. Pela sem tudi že v Tokiu in Hongkongu, v zadnjem kar štirikrat v enem letu.

Najprej ste imeli dunajsko agenturo, zadnjih nekaj let jo imate v Bologni. Kako pomembna je za opernega pevca?

Brez njih ne moreš praktično nič. Dobila sem sicer nekaj koncertov, ko so me ljudje sami poiskali, za kakšne večje stvari pa je to nemogoče. Operne hiše sploh ne upoštevajo individualnih prijav. Nekateri pevci imajo po več agencij, toda bolje je imeti eno samo in da ta dobro skrbi zate.

Tudi ko pevec pride na avdicijo in jo opravi, še ni rečeno, da bo vlogo tudi dobil. Kakšen stres je to?

Avdicije so prava nočna mora. Niti ne gre za rivalstvo med pevci samimi, na avdicijah se pogosto sploh ne vidimo in pojemo za različne vloge. Zapleti s tekmovalnostjo so se radi dogajali v Sloveniji, ker so tri pevce postavili na isto vlogo in nato še dan pred premiero niso povedali, kdo bo na premieri pel. V tujini je kristalno jasno že leto prej, kdo bo kako zaseden. Velikokrat se zgodi, da si sam na vlogi in bi si želel imeti kakšno zamenjavo.

V bistvu mi avdicije sploh ne gredo, tam sem ponavadi slaba. Čim bolj se jim skušam izogibati, zadnje leto jih sploh nisem opravljala. Preprosto nisem človek, ki bi lahko tisti dve minuti funkcioniral na ukaz. Morda je to zgolj izgovor. Veliko ljubše mi je priti na priporočilo, in kjerkoli sem nastopila, so me potem še poklicali nazaj. To se mi zdi veliko bolj human način dodeljevanja vlog. Seveda bom še zavila na kakšno avdicijo, saj se jim za določene angažmaje ne moreš izogniti.

Kako ste na avdiciji na Dunaju prepričali Placida Dominga?

To bo ostal lep spomin, bilo je v Konzerthausu, kjer je akustika odlična. Imeli so ravno vajo za neki koncert in so me v pavzi poklicali na oder. Prišla sem tik pred zdajci, niti nisem imela časa, da se me poloti trema. Bilo je leta 2007 in pozneje sva se še večkrat srečala, lahko sem ga spoznala kot dirigenta. Njegovo pevsko zvezdništvo je nedvomno, bi pa rekla, da je dober tudi kot dirigent, čeprav nekateri v to dvomijo. Diha s pevcem. Kaj počne z orkestrom, ni moja stvar. (smeh) Domingo organizira tudi pevsko tekmovanje in zmagovalci skorajda vsi po vrsti potem uspejo tudi v opernem svetu.

Po novem poučujete na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Koliko lahko z neko priučeno tehniko spreminjaš "gensko" zasnovo svojega glasu?

Ravno temu bi se bilo treba na vsak način izogniti - namreč da spreminjaš to, kar ti je dano. Seveda lahko zaradi tehnike en koncert odpoješ drugače kot drugega ali se rešuješ takrat, ko si bolan in tvoj glas ni optimalen. Dobra tehnika je ravno v tem, da ostaneš v svojih okvirih. Svojim učenkam pravim, da se je treba poslušati. Ko je nekaj pravilno odpeto, to čutiš pri sebi. Takrat nič ne boli, ton gre sam iz telesa, vibrira. In te občutke si skušaš naslednjič spet priklicati. Bolj gre za občutke teženja k popolnosti kot za nenehno ponavljanje nekega visokega tona. Vsi se ponavadi ustavljajo ob visokih tonih, a problem je fraza, dih pred tem visokim tonom, ki ga potem ni težko odpeti.

Ko se ne ukvarjate z glasbo, ste s konji. Koliko časa vam ostane zanje?

Premalo. Svoje konje imamo pri sosedu, ki zanje redno skrbi, cele dneve so v družbi zunaj na prostem, tako da jim ni hudega, četudi me nekaj časa ni doma. Res pa je, da vsak prosti čas izkoristim zanje. Tako je tudi zdaj, ko sem več doma. Dopoldne učim in se učim, popoldne ali zvečer pa greva s soprogom jahat, med počitnicami bomo šli tudi na večdnevne ježe. Ob konju ne moreš ostati slabe volje.

Imate zavarovan svoj glas?

Glas ne, imam pa zdravstveno zavarovanje za potovanja po tujini, nekaj zavarovalnih polic, zavarovane imam tudi konje za primer, da bi komu kaj naredili. Čeprav sta naša dva izjemno mirna, še nikomur nista storila nič hudega.

Ko sem guglala vaše ime, so bili zadnji zadetki v glavnem vznemirjeni naslovi slovenskih medijev, potem ko ste se v X Faktorju pojavili ob svojem možu, da ste dobili povabilo na fotografiranje za Playboy.

Res jih je to vznemirilo, ampak čisto nič resnice ni na tem. Nihče me ni poklical. Če bi me... (smeh)