Nekoč so bile obstrukcije hrupni, odmevni in tudi smešni dogodki, kot bomo videli iz primera, starega več kot sto let. Časniki so o njih poročali vsak v skladu s svojim političnim prepričanjem.

Deželni zbor Kranjski. Liberalci obstruirajo v ustavnem odseku.

Liberalci so izgubili pamet. Kakor da bi jih krč lomil, tako se zvijajo, brcajo, rohne in škripajo z zobmi. Usmiljenja vredni pogled!

Sinoči so nastopili v ustavnem odseku z obstrukcijo. Predsedoval je posl. M. Arko.

Dr. Šušteršič predlaga, da se preide v specielno debato. Temu se liberalci upro.

Takoj je začel z vso eneržijo obstruirat dr. Ivan Tavčar. Ta ima več talenta za obstrukcijo, seveda čisto posebno, kakoršna je njemu primerna. Strahovito je zabavljal čez barona Gautscha, ki "svoja bolna jetra zdravi v Karlovih varih na račun Kranjske dežele." Vedno bolj se je vnemal, oči so se mu izbulile, vrat se mu je napel, in začel je grozno upiti. Slednjič je začel nekak medvedji ples okoli mize, je dvigal šlape ter z vso silo udrihal po mizi kriče: "Vladna predloga je naredila na nas bestialičen vtis. Jaz se ne pustim zadaviti, jaz si ne pustim besede vzeti" itd. (…)

Predsednik bi bil seveda lahko besedo vzel takemu "govorniku", a najbrže se je bal, da bi moža na mestu zadela kap, kajti bil je podoben kotlu kuhane smole.

Dr. Iv. Tavčarju so slednjič odpovedale moči. Glas mu je ohripel in grgraje je zahteval, da se mu prinese liter vina, ker drugače ne more naprej. Ker litra vina ni dobil, je pa prosil, naj se seja prekine, ker on mora večerjati.

"55 let sem star", je tožil obstrukcijski govornik, "nisem sicer tako mišičast, kakor g. Schwarz, ampak boli tolst, doch wir sind alle sterblich und hinfällig." Potem je nujno predlagal, da morajo tudi drugi iti večerjati, sicer njemu ni mogoče dalje obstruirati.

Predsednik se je moža usmilil, in mu je pustil prinesti večerjo. (...)

Obstrukcijsko cmokanje dr. Tavčarjevih čeljusti je pa nagnilo barona Schwegla, da se je naveličal takega nespodobnega vedenja ter predlagal: predsednik naj v jutrišnji seji zbornici naznani, da ni ustavni odsek mogel svoje naloge izpolniti, in naj prosi zbornico, da ta sklene, kaj se ima dalje zgoditi.

Predlog je bil sprejet soglasno. (…)

Slovenec, 4. aprila 1906

Deželni zbor kranjski.

V zadnji seji, v ponedeljek, je bilo sklenjeno, da mora danes priti na razpravo poročilo ustavnega odreka o famoznem vladnem načrtu vodilne reforme. Ustavni odsek sploh ni prišel do tega, da bi bil dognal razpravo o tem načrtu. Toda klerikalcev in Nemcev to ni ženiralo. Napravili so si jako lep načrt. Čim bi se začela seja, so hoteli predlagati, naj se kar začne razprava o volilni reformi, češ, v odseku se itak nikdar ne dožene. To bi bilo sicer drzno kršenje deželne ustave ali klerikalcev kaj takega nič ne moti. (...)

Glavar se je postavil na stališče, da po § 36. pride pred vsemi zadevami na vrsto vladna predloga o volilni reformi, če tudi ni v odseku dognana.

To je nesramen napad na deželno ustavo. Po deželni ustavi imajo nujni predlogi vedno prednost pred vsemi drugimi točkami dnevnega reda. To je ravno pravica in prednost nujnega predloga. Detela je tudi to pravico vedno spoštoval, dokler so nujne predloge vlagali klerikalci. Danes pa je dogovorno z vlado in z Nemci in seveda tudi s klerikalci poteptal ta zakon. V državnem zboru se je že stokrat zgodilo, da so razne stranke z nujnimi predlogi obstruirale tudi vladne predloge. Kar je Detela danes storil, to je infamno lopovstvo, to je najgrše nasilstvo. Ko so vladni mameluki za časa Badenija v dunajskem parlamentu tako postopali, je bil odgovor revolucija. Takrat so na Dunaju poslanci razbili predsedniško estrado, so prezidentu metali tintnike ob glavo in razbili ves parlament. (...)

V tem trenotku se je začela obstrukcija. Narodno-napredni poslanci so bili oboroženi z vsakovrstnimi instrumenti in začel se je infernalen ropot. Dr. Tavčar je piskal na piščalko, Hribar je sukal ragljo, Pirc je bil z renami (pokrovke, op. I. B.), dr. Ferjančič, dr. Majaron in Božič so zvonili s kravjimi zvonci itd. vmes so piskali in trobili. Pirc je naposled prinesel velikanski rog in je nanj trobil.

Galerija pa je vmes vpila na glavarja: "Ven z Detelo! Lump! Ven ž njim in potem: Heil Žlindra! Klerikalci so lopovi, klerikalci so lumpi, izdajalci. Heil Žlindra! Živio Schwegel!" Hrup je bil nepopisen. Klerikalci so bili bledi kot smrt in so tavali semintja. (…)

Ob polu 11. je prevzel predsedstvo baron Lichtenberg, Detela pa, obsipan s psovkami, jo je odkuril iz dvorane. (…)

In koncert se je nadaljeval.

Velik halo je nastal, ko so prinesli v dvorano gramofon in ga postavili na mizo deželnega predsednika. Gramofon je pel različne pesmice, ali drugi šunder jih je preupil. Ker se je baron Lichtenberg na svojem sedežu vidno dolgočasil, mu je župan Hribar ponudil, da namesto predsedniškega zvončka vzame v roke kravji zvonec. (…)

Točno ob 11. uri se je pri vratih v dvorano pojavila čudna prikazen. Na prvi pogled bi bil mislil človek, da je kaka maškara. Šele ko je prikazen stopila iz hodnikove sence, se je videlo, da je prišel na sejo škof Jeglič. Samo dva koraka daleč je stopil in obstal. Naprej se ni upal, kajti z galerije je grmelo: "Abcug škof!", "Ven s škofom!", "Ven ga vrzite!" Škof ima že tako skrajno neinteligenten izraz, zdaj, ko je bil v zadregi, ni vedel kako bi se držal in je delal nadvse smešne obraze. Instrumenti so škofu na čast tako zapeli, da jo je škof hitro popihal. Značilno je, da je škofu visel iz žepa velik rdeč robec, tako zamazan, kakor bi škof že ves teden vanj cedil šnoftabak svojega žlahtnega nosa. (...)

Slovenski narod, 4. aprila 1906

Slovenec (1873-1945) je bil vodilni časnik političnega katolicizma na Slovenskem. Izhajal je v Ljubljani trikrat tedensko kot politična protiutež liberalnemu Slovenskemu narodu (1868-1943), ki je od 11. julija 1883 izhajal kot dnevnik.

Vir: dLib