Vest je skoraj sovpadla z napovedjo slovenske vlade, da bo treba plače javnim uslužbencem močno znižati, kar za 15 odstotkov. Res nerodno. Ekonomisti so umolknili, ker tega paradoksa preprosto niso znali razložiti; niti ni Nemčija beležila tako visoke gospodarske rasti, ki bi upravičila tako visok dvig plač, niti ni Slovenija beležila tako globokega padca rasti, da bi bilo treba plače javnim uslužbencem tako zelo znižati. Bilo je, skratka, povsem jasno, da na svetu ni bolj politične zadeve, kot so načini polnjenja državnih proračunov. Ali, kot bi rekel Winston Churchill: "Pri finančni politiki je vse, o čemer se lahko dogovorimo, nespametno, o vsem pametnem pa se ne moremo dogovoriti."

Varčevalno evforijo zagretega dvojca Merkel-Sarkozy, ki je s svojimi finančnimi paketi in zlatimi pravili po meri nemških in francoskih bank sejal strah in trepet po Evropi, je pomiril šele predvidljivi poraz Sarkozyja na francoskih volitvah. Varčevalna mrzlica je bila ohlajena na sprejemljivejšo raven, medtem ko je zaklinjanje o nuji varčevanja zamenjalo priseganje k spodbujanju rasti. S tem se je strateški pristop k reševanju krize obrnil na glavo: zazdelo se je, kot da je evropsko gospodarstvo čez noč začelo bolehati za neko drugo boleznijo in potrebuje povsem drugačna zdravila, čeprav je bilo ves čas jasno, da je prava mera nekje vmes. Je kaj čudnega, če so ljudje, ki so vse bolj stisnjeni v kot, do takih zdravil in zdravilcev vedno bolj nezaupljivi?

Kardelj se od sreče obrača v grobu

V nekdanjih komunističnih državah, ki so danes članice EU, se vzporedno z varčevalnimi procesi dogaja še proces novega absurdnega razslojevanja družbe. Medtem ko na zahodu temeljna družbena delitev ostaja enaka, namreč na delodajalce in delojemalce, se na evropskem vzhodu znova rojeva spor med "proizvodnimi in neproizvodnimi" delavci. V Sloveniji se zadeva celo nadgrajuje, govori se o "realnem sektorju", kjer se mukoma proizvajata nova vrednost in denar, in - po logiki stvari - "nerealnem sektorju", kjer birokrati težko prisluženi denar nezasluženo zapravljajo.

Slovenski prispevek k reševanju svetovne krize je naravnost genialen, Kardelj pa se zagotovo obrača v grobu, v tem primeru od sreče, zaradi tako plastičnega prikaza sicer vsem dobro znanega Marxovega nasprotja med proizvodnim delom kot "temeljem družbe" in pa "družbeno nadstavbo", v kateri pijavke iz propagandnih slikanic komunizma sesajo delavsko kri. Posledice tega izuma so, da se v Sloveniji delojemalci, po domače delavci, o usodi svojih plač in pravic ne soočajo z delodajalci, ampak se spopadajo kar med seboj. Po slovenskem novoreku bi se reklo, da se realni delavci s prenizkimi plačami prerekajo z nerealnimi delavci s prenizkimi plačami, medtem ko se dobičkar ob strani smeji in se veseli.

A ni bilo vedno tako. V času rajnke avstro-ogrske monarhije je bilo uradniško delo dobro plačano in ugledno, posebno cenjeni pa so bili poleg sodnikov in učiteljev še državni in deželni uradniki, ki jih je imel blagopokojni Franc Jožef, poleg policije in vojske, kar za "hrbtenico cesarstva". V času komunizma se med Slovence naseli marksistično pojmovanje, ki v uradništvu najde vir vsega zla in gnezdišče "reakcionarjev", ki zavirajo družbeni razvoj. Ni mogoče najti kongresa komunistične partije na svetu, da ne bi na tak ali drugačen način napovedovali boja birokratom, tehnokratom in drugim "parazitom", prisesanim na državni proračun. V Sloveniji je v začetku sedemdesetih let potekal oster partijski obračun s Stanetom Kavčičem, ki je bil kot predsednik vlade obtožen birokratskih in tehnokratskih odklonov in zato politično kaznovan. Danes bi rekli, da so realne sile premagale nerealne.

Na zahodu, kjer niso izkusili komunizma, imajo še vedno pretežno spoštljiv odnos do uradništva in javnih uslužbencev nasploh. Na zahodu velja pravna država za temelj uspešne ekonomije, ker so varnost lastnine, poslov in trdnost nacionalnih ekonomij v prvi vrsti odvisne od učinkovitega, dobro plačanega in nekorumpiranega uradništva, ki vladavino prava tudi izvaja. V današnjih razmerah, ko tudi v javni sferi prevladujejo zasebni in komercialni interesi, katerih edini cilj je profit, so v resnih državah prav javni uradniki, ob policiji in sodstvu seveda, trdna in marsikdaj edina obramba splošnega družbenega interesa.

V Nemčiji z uradniki ravnajo skladno s prusko tradicijo, dostojno in spoštljivo, medtem ko ima v Franciji državna administracija svojo "šolo", Ecole Nationale d'Administration (ENA), ki je v resnici ena najelitnejših univerz na svetu. V Skandinaviji se državna administracija šteje za steber pravne in socialne države, zato ni čudno, da je v teh državah družbeni ugled vojske, policije, učiteljev, uradništva in sodstva izjemno visok. Skandinavske države imajo daleč najvišje davke na svetu, a so njihova gospodarstva kljub temu med daleč najkonkurenčnejšimi.

Dejstva, da si prva mesta lestvice najbolj konkurenčnih gospodarstev sveta hkrati delijo države z najvišjimi davki in najvišjo socialno varnostjo (Švedska, Norveška, Danska, Finska, Švica, Nemčija) in države z najnižjimi davki in najnižjo socialno varnostjo (Hongkong, ZDA, Singapur, Katar, Tajvan, Malezija), ekonomisti ne znajo razložiti. Na prvi pogled se zdi, da je treba imeti ali hudo visoke ali pa hudo nizke davke, ker biti vmes očitno pomeni imeti nekonkurenčno gospodarstvo. A kakorkoli, neki razlog mora obstajati, da so lahko najbolj obremenjena gospodarstva enako konkurenčna kot najmanj obremenjena, drugače je težko razumeti, zakaj kljub tem dejstvom ekonomisti vsi v en glas trobijo, da je edina pot k dvigu konkurenčnosti gospodarstev v nižanju davkov in dajatev, rezanju plač in splošnem kleščenju državne porabe. Morda pa se del razlogov za visoko konkurenčnost gospodarstev in blaginjo držav z visokimi davki skriva ravno v učinkoviti pravni in močni socialni državi, zaradi katere je mnogo težje nekaznovano jemati in zapravljati državni denar, utajevati davke in spravljati na kant državna podjetja, ki jih je treba potem z davkoplačevalskim denarjem "dokapitalizirati".

Ko ljudje nimajo več za rože

Še nekaj je, po čemer se Slovenija močno razlikuje od normalnih zahodnih demokracij: na zahodu javni sektor praviloma zajema samo državno upravo oziroma javno administracijo, medtem ko je pri nas javni sektor domala vse, kar se financira iz proračuna. V enem samem kotlu se vodi in se reže plače vsem - od ožje javne uprave prek vojske, policije in diplomacije vse tja do učiteljev, zdravnikov in gasilcev, pri čemer ni jasno, zakaj niso pritaknili zraven vsaj še duhovnikov. Mastodontski in nepregledni plačni sistem javnega uslužbenstva na Slovenskem se "izkaže" takrat, ko se vlada pogaja za plače in se sooča z ducati sindikatov, ki imajo med seboj manj skupnega kot tajkun z davki. Pri nas se z enim samim počeznim zamahom zniža plačo vsem, tako tistim, ki si niti znižane plače ne zaslužijo, kot tistim, ki bi si zaslužili bistveno več. Če bi vlada tako počez znižala plače v gospodarstvu, bi se to upravičeno štelo za komunistični, plansko-uravnilovski udar na gospodarstvo. Tako pa nič, javni uslužbenci so itak nerealni.

Je pač tako, da če bi ekonomisti vse razumeli, potem danes ne bi imeli gospodarske krize, pa jo imamo. Ekonomija je namreč v svoji osnovi sila preprosta znanost, ki se od nastanka sveta vrti predvsem okoli vprašanja ponudbe in povpraševanja. To pa preprosto povedano pomeni, da mora biti za to, da lahko nekaj prodaš, na drugi strani nekdo, ki lahko kupi. Aktualna kriza ne kaže videza, da bi manjkalo ponudbe, ampak se vedno bolj zdi, da ljudje nimajo s čim kupiti. Moja pokojna mama, ki je na trgu prodajala rože, je uganila in tudi napovedala čisto vsako krizo v življenju prejšnje države že zgolj s tem, ko je zaznala, da ljudje kupujejo manj rož. In že dolgo, preden je razpadla, je napovedala njen konec - ker ljudje niso imeli več za rože.

Vsako delo je častno in vsaj načeloma ni razlogov, da bi bilo delo za državo in za splošni interes, po slovensko nerealno delo, manj vredno kot pa delo za dobiček, po slovensko realno delo. Pokojni hrvaški humanist in liberalni politik Vlado Gotovac je svoje razmišljanje o delu strnil takole: "Lepo je delati, še lepše je sanjati, še najlepše pa je delati tisto, kar sanjaš." Delati pač.