Tam so se na hitro postavili za družinsko fotografijo z Maovim portretom v ozadju in se nato - gospodje s čepicami, gospe z razprtimi čipkastimi dežniki - podali do cilja: v dolgo vrsto za obisk Prepovedanega mesta, največjega kompleksa palač na svetu, ki jih Mao Cetung bogvedi zakaj ni dal zravnati z zemljo, tako kot na stotine ali tisoče drugih arhitekturnih biserov v morda najbolj morastem desetletju kitajske zgodovine, med kulturno revolucijo 1966-1976.

A tisto petkovo dopoldne za nasmejane obraze izletnikov ni bila strašansko daleč le kulturna revolucija. Tudi na krvavo dogajanje pred 23 leti - po zahodnih ocenah naj bi vojska ubila in povozila od 700 do 2000 študentov - in na pred štirimi dnevi zatrte proteste mater žrtev ni spominjalo prav nič. Ne pozabljen letak ne izraz na obrazu mimoidočih. Tako se je vsaj zdelo tujki, ki je prvič in le za deset dni pomolila novinarski nos v to veliko, fascinantno državo s starodavno kulturo in z občudovanja vrednimi dosežki, z marljivimi, izobraženimi ljudmi in čudaškim pojmovanjem človekovih pravic in medijske svobode.

"Tiananmen? Zakaj vas zanima Tiananmen? To se je vendar zgodilo pred mnogimi leti. Kitajska ima ta hip pred seboj veliko bolj pomembnih izzivov!" Wang Juyi, namestnik direktorja oddelka za mednarodne stike pri Vsekitajskem novinarskem združenju, ki je na študijski obisk na Kitajsko povabilo tri slovenske novinarje in zanje organiziralo obisk Pekinga, Šiana in Šanghaja ter vrsto pogovorov z uredniki najvplivnejših kitajskih časopisov in drugimi državnimi uradniki, ni bil navdušen nad vprašanjem, zakaj je Tienanmen za medije tabu. Nato je vendarle odgovoril. "Študentski upor se je junija 1989 iz Pekinga širil v druga kitajska mesta; oblast je morala ukrepati. Če bi dopustili širjenje upora, bi se nam zgodila Libija." Nato je pomolčal in pomenljivo pristavil: "V državi z 1,3 milijarde prebivalcev."

Podobno intonirane odgovore na vprašanja o cenzuri oziroma medijskem molku, ko gre za Tienanmen, kulturno revolucijo, Bo Xilaia, v nenavadnih okoliščinah odstavljenega člana politbiroja, ali za bližajoče se spremembe v vrhovnem partijskem organu, smo dobili od vseh uradnih sogovornikov ne glede na to, kako smo vprašanja zasukali. Stavki tipa "kulturna revolucija je bila napaka", "predsednik Mao je grešil, a je zaslužen za neodvisnost Kitajske", "zdaj ni čas za ukvarjanje z zgodovino", "vsaka država regulira medije" so bili vtkani v skoraj vsak odgovor. Res pa je, da se je prevajalka pred vsakim "občutljivim" vprašanjem najprej v zadregi posmejala, nekateri so rahlo znižali ali zvišali glas, nekaterim pa je bilo mogoče v očeh brati, da ob naših vprašanjih neizmerno uživajo…

Cenzura in družbena odgovornost novinarjev

Fan Jianping ni bil med slednjimi. "Tuji mediji tega ne razumejo, a kakšen smisel bi se imelo v tem trenutku ukvarjati z davnimi dogajanji. Kitajska je v občutljivi fazi svojega razvoja, mediji seveda iščemo informacije, toda izogniti se moramo vsemu, kar bi jo destabiliziralo. Na Kitajskem temu pravimo družbena odgovornost novinarjev: ne sme nam biti vseeno, kakšne posledice bo povzročilo naše pisanje," je medijsko "zadržanost" opravičeval mladi vodja oddelka za Rusijo in Vzhodno Evropo na pekinškem CRI (China Radio International). Še bolj jasen je bil v odgovoru na vprašanje, zakaj kitajski mediji ne pišejo o ozadju odstavitve Bo Xilaia. "Ni naloga medijev raziskovati kriminalne incidente, to je naloga pristojnih organov. Ko bodo preiskavo opravili, bomo o njej poročali."

Z g. Fanom bi se zanesljivo strinjal Gao Yunfei, elegantni, (straho)spoštovani podpredsednik ene največjih in najvplivnejših šanghajskih založniških hiš Wenhui Xinmin, ki je nastala leta 1998 z združitvijo dnevnika Wenhui in večernika Xinmin in ki s približno 17 publikacijami dosega okoli 2,5-milijonsko naklado. "Razvojni dosežki Kitajske vključujejo tudi svobodo izražanja nezadovoljstva ljudi, s čimer ni nič narobe. Ne moremo pa pristati na to, da medije zato spremenimo v koš za smeti. Na Kitajskem pač drugače definiramo svobodo izražanja kot na zahodu, zaradi naših specifik," je s prstom narahlo potolkel po mizi. In pojasnil: "Pred tridesetimi, dvajsetimi leti so se ljudje na Kitajskem borili s pomanjkanjem hrane in oblačil, zdaj nihče več ni lačen. To je pomemben dosežek tudi na področju človekovih pravic. Kitajska se še odpira, a ta proces mora biti postopen. Za vse nas je najpomembnejši ekonomski razvoj."

Ampak ali ni tako, sem vztrajala pri evropskem pogledu na razmerje med duhovnim in materialnim, da je za zdravje naroda pomembno tudi soočenje z lastno zgodovino, ne le boljše življenjske razmere? "Komunistična partija se je do kulturne revolucije ob koncu sedemdesetih let opredelila s posebnim dokumentom, v katerem je zapisano, da je bila kulturna revolucija velika napaka. Izšlo je tudi kar nekaj tako imenovane 'brazgotinaste literature'. In lahko mi verjamete, da brez samorefleksije Kitajska danes ne bi bila to, kar je," je odrezal g. Gao in pomenljivo dodal: "Narod, ki se ne ukvarja s svojo preteklostjo, nima prihodnosti, toda tudi narod, ki se preveč ukvarja s svojo preteklostjo, nima prihodnosti."

Gao Junfei se ta hip sicer ukvarja s podobnimi problemi kot slovenski mediji. Tudi kitajskim časnikom naklade, za naše razmere kajpak sanjske, padajo. In z njimi oglaševanje, ki je še donedavna naraščalo po 20-odstotni letni stopnji; v obalnih mestih upada za slabe tri odstotke na leto. "Ne bojimo se, da bi tradicionalni mediji izginili, v njih so navsezadnje zaposleni najbolj kvalitetni novinarji, ki edini lahko pripravljajo kvalitetne analize, komentarje in članke. Toda trendi niso dobri, zato moramo širiti prodajo še v druge province in odgovarjati na izzive časa." Formula, ki jo še razvijajo, je povezovanje z novimi mediji in iskanje novih poslovnih priložnosti. "Na primer," pojasnjuje naš sogovornik, "nekateri podjetniki bi radi svoje izdelke in storitve prodajali on-line, mi imamo kredibilnost in zaupanje kupcev. To je ena od tovrstnih možnosti."

Internetni novorek: lopovi kot "rečni raki"

Razmah interneta in socialnih omrežij seveda ni le tehnološki in gospodarski dejavnik, na Kitajskem je predvsem politični. Oblast počne vse, da bi uporabnike spleta in mikroblogov učinkovito nadzirala, a mladi najdevajo nove in nove načine, da prelisičijo oblast. Bodisi z ilegalno opremo bodisi z internetnim novorekom. Lopovi so denimo rečni raki, ker ti besedi v kitajščini zvenita kot osovražena beseda harmonija, ki je izgovor za vse vrste prepovedi. Do podatkov, povezanih s 4. junijem, obletnico krvavih protestov, so dolgo vodila gesla, kot so "danes", "nikoli ne pozabi", "535" (35. maj - ker je 31. maj plus 4 enako 35) ali "tank". Toda cenzorji so tolkli nadure in vse več neprijetnih gesel je bilo zablokiranih. Tudi "trg nebeškega miru" v slovenščini. Kaj bo prinesla prihodnost, še ni povsem jasno. Zdi se, da nove uzde. Oblast načrtuje obvezno uvedbo registracije internetnih uporabnikov. Toda mlade generacije se pospešeno učijo tujih jezikov, le kdo jim bo zaprl vse kanale…

Ne glede na vse je ocena, da je Kitajska v zadnjih dvajsetih letih naredila razvojni korak, primerljiv s korakom Neila Armstronga, upravičena. Tako kot Armstrongov je tudi kitajski korak velik za človeštvo. V minulih desetletjih so zgradili največji jez na svetu, najvišje ležečo železnico, najdaljši most in poslali človeka v vesolje, pred dnevi celo prvo kitajsko astronavtko. Strahotno ceno je tako kot na zahodu, le da v krajšem času, plačalo okolje, česar se oblast dobro zaveda. Navsezadnje je predsednik Jintao hidroinženir, premier Jiabao pa vrhunski strokovnjak za redke minerale. Eppur si muove, bi morda lahko sklepali po količini objavljenih člankov o nevarni hrani in onesnaženem zraku ter jasni napovedi v pravkar objavljenem državnem načrtu krepitve človekovih pravic, po katerem bodo oblasti poostrile nadzor nad zastrupljevalci hrane in onesnaževalci voda in zraka. Ljudje to zahtevajo vse glasneje. Očitno tudi oblast bere mikrobloge…

Stranišče, ki je lahko tudi laboratorij

Po poročanju Guardiana je Kitajska po BDP leta 2004 prehitela Francijo, leta 2006 Nemčijo, lani Japonsko. Ko so nam v promocijskih dvoranah industrijske cone Pudong (vzhodnega dela 20-milijonskega Šanghaja) predstavljali svoje dosežke, denimo briljantno oblikovano straniščno školjko, ki za povrh avtomatično analizira urin, ali pristaniško dvigalo, ki lahko dvigne Eifflov stolp, so na stenah viseli grafi, ki so le še mokre sanje Evrope. Vsi gospodarski kazalci so od leta 1998 samo in zgolj naraščali, in nič ne kaže, da bi se trendi obrnili…

Kitajska je upravičeno samozavestna. Zahodu, do katerega je imela doslej ambivalenten odnos - sovražila ga je in občudovala - bi rada tudi kaj povedala. Na primer, da ima pravico do svoje poti do človekovih pravic in da (dvojni) zahodni standardi niso ravno dobra motivacija.

Kitajski mednarodni radio, ki zaposluje kar 2000 ljudi in je pod neposrednim nadzorom zunanjega ministrstva, med 61 jezikovnimi programi premore tudi oddelek za srbsko in hrvaško govoreče poslušalce; slovensko redakcijo še načrtujejo. Plače novinarjev so spodobne, nam je v odlični hrvaščini razložila Yu Li, ki je pred kakšnim desetletjem diplomirala na zagrebški univerzi. Preračunano znašajo v povprečju kakšnih 900 evrov, plačajo pa jim tudi osnovno socialno, zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, kar je privilegij državnih uslužbencev. Lastniki zasebnih podjetij k temu niso obvezani. Ga. Yu se je zdela zadovoljna. Brez gledanja na uro se je z nami sprehodila po redakciji, nam na internetu poiskala podatke o številu kandidatov za letošnji gaokao - enotni državni izpit za vpis na univerze - in nam razkazala razstavljene artefakte na hodniku: med njimi velikanski leseni globus, na katerem je mogoče Slovenijo le slutiti, velikansko reprodukcijo fotografije Maa Cetunga ob razglasitvi neodvisnosti Kitajske in originalne starinske zvočnike, preko katerih je 1. oktobra 1949 na že omenjenem trgu zadonel njegov glas.

Mao in česa ne razume zahod

Jung Chang, ena prvih kitajskih diplomantk po kulturni revoluciji, prva kitajska doktorandka v Veliki Britaniji in pisateljica - pri nas je na voljo njen sloviti roman Divji labodi -, je v svoji novi biografiji z naslovom Mao na podlagi izkušenj svoje družine in dolgih let preučevanja zapisala, da je pokojni kitajski voditelj odgovoren za smrt kakšnih 70 milijonov ljudi. Torej več kot Hitler in Stalin skupaj. Grozovita mučenja, ki so jih v času najhujšega terorja izkusili zlasti učitelji, znanstveniki in drugi intelektualci pa tudi mnogi predani partijski funkcionarji, so zaznamovala življenja generacij ljudi, ki še živijo ali so o njih slišali od svojih sorodnikov. O mučnih doživetjih praviloma molčijo. Vsaj javno. Pojoči vodnjak je bilo na primer ime mučenja, pri katerem so z glavo obsojenca trkali ob tla toliko časa in tako močno, da je začela špricati kri.

Ne morem si kaj in ge. Yu vljudno razložim, da preprosto ne razumem, kako lahko še vedno častijo Maa po vsem, kar je storil ljudem. Xi se najprej umakne za nekaj korakov, nato me roteče pogleda: "Razumite, Kitajska je prevelika država, da bi raziskali vse krivice, ki so se zgodile. S tem bi ljudem bolj škodili kot koristili." Njene besede sem si razložila šele nekaj dni kasneje, ko smo se v tišini noči, stran od nadzora sicer prijaznih in profesionalnih kitajskih gostiteljev, pogovarjali z Li Feng (ime je izmišljeno), prodorno in uspešno strokovnjakinjo, ki nam je sita sprenevedanj predstavila temno stran kitajskega čudeža.

Vsi novinarji si želijo neodvisnih medijev

Seveda si novinarji želijo neodvisnih medijev, tako kot vsi novinarji na svetu, a vsi morajo govoriti in pisati tako, kot oblast od njih pričakuje. Zlasti o občutljivih vprašanjih. Če ne, letijo. Na Kitajskem, pripoveduje, se natančno ve, o čem je dovoljeno pisati in kaj je tista tanka meja, ki se je ne sme prestopiti. Nikoli ne smejo pisati o Tiananmenu, o spornih dogajanjih v politbiroju ali o potresu v Sečuanu. Zakaj ne o potresu? "Ker je umrlo ogromno študentov, ki bi bili še živi, če bi študentske domove zgradili tako, kot je treba. Zakaj jih niso? Ker so jih postavile skorumpirane gradbene firme. Do danes ne vemo niti tega, koliko ljudi je v potresu umrlo."

Ali lahko kitajski mediji sploh pišejo o korupciji? Lahko, po premisleku odgovori Li, zadeve se izboljšujejo, a le na lokalni ravni. Marsikaj pa je seveda odvisno od moči tistega, ki se mu mediji ali ljudje postavijo po robu. Ko so pred nekaj leti delavci v neki tovarni začeli umirati - pred upokojitvijo so pomrli vsi, z izjemo nekega invalidsko upokojenega delavca -, niso nikoli raziskali vzrokov za nenavadne smrti. To stane, Erin Brokovich pa ni bilo od nikoder. Nezaposlena vdova enega od delavcev, ki jo Li pozna, je dobila odškodnino v višini, preračunano, 180 evrov na leto. Seveda so delavci protestirali - tovrstnih protestov je po poročanju zahodnih medijev menda več tisoč na leto - , a protesti niso trajali dolgo… Delavci, ki delajo za zasebnike, so tudi sicer socialno slabo zaščiteni; "socialistična država s kitajskimi značilnostmi", kot so trenutni gospodarsko-politični model poimenovali naši sogovorniki, je v tej točki precej posebna. Niso redki primeri, ko država proda podjetje zasebniku, ta pa delavcem ponudi v podpis pogodbe, v katerih ni več delodajalčeve obveznosti, da bo plačeval socialne prispevke. Zakaj ne, ni skrivnost. Pred vrati tovarn čakajo tovornjaki cenene delovne sile, ki se je po začetku družbenih in gospodarskih reform v osemdesetih letih, ki so Kitajsko ustoličile za drugo velesilo sveta - in druga bo po napovedih le še kakšnih 15 let -, začela zlivati s podeželja v mesta.

Nekoč kmetje niso smeli zapustiti svojih kmetij, četudi jih te niso mogle prehraniti, po kitajski (r)evoluciji v osemdesetih pa se je po poročanju zahodnih dopisnikov samo v zadnjem desetletju z vasi v mesta priselilo 120 milijonov ljudi. To, da v velikih mestih, kot sta Peking in Šanghaj, ni najti slumov latinskoameriškega tipa, je sicer spodoben dosežek oblasti. A prav za tem velikim preseljevanjem tičijo najbolj grobe oblike korupcije.

"Takole je šlo: državni uradniki so neuke kmete s sladkimi besedami ali pa tudi z izsiljevanjem prepričali, da svoje kmetije prodajo za majhen denar, recimo za 70.000 juanov (slabih 10.000 evrov, op.p.). Kmetje so se vdali in v nešteto primerih nato živeli slabše kot prej. Država je zemljo nato prodala zasebnikom in ti so na njej zgradili poslovne in stanovanjske komplekse. In obogateli. Državni uradniki pa prav tako," pojasnjuje Li, ki ima svoje mnenje tudi o tem, ali bi bilo treba več pisati o krivicah, ki so jih doživeli ljudje v času Maovega terorja.

"Ljudje na Kitajskem so travmatizirani od krivic, ki so jih doživeli sami ali njihovi najbližji. Toda o kulturni revoluciji nočejo govoriti. Deloma zato, ker so utrujeni od zgodovine in bi radi končno uživali v blagodatih ekonomskega razvoja - tudi na podeželju ima že večina ljudi hladilnik in televizijo -, deloma zato, ker so mnogi v zlu kulturne revolucije sodelovali."

Pa saj so bili tudi mučitelji na neki način žrtve sistema, ugovarjam. "Da, toda tega ljudje ne razumejo. O tem se na Kitajskem ne govori." Ga. Li je izobražena, veliko ve o drugi svetovni vojni in holokavstu, zato razmišlja drugače. "Če bi razumeli, kaj se nam je zgodilo, bi tako kot povojna Evropa lažje vplivali na prihodnost." O zahodnih medijih, do katerih po internetu dostopa na različne načine - ko jo vprašamo kako, se le zasmeji -, nima dobrega mnenja. "Malo razumejo in vsako stvar prenapihnejo," je jasna.

90 odstotkov komunistov je bogatih

Po poročanju BBC je 90 odstotkov članov partije - teh je okoli 80 milijonov ali 0,6 odstotka populacije - premožnih. Na Kitajskem se sicer krepi srednji razred, priznava tudi ga. Li. Delavske plače se povečujejo, tudi za kmete načrtujejo nekakšno pokojninsko varstvo, ki ga ti v glavnem še nimajo, toda tisto, kar bode v oči in razburja mnoge Kitajce, navajene enakosti, so vse večje socialne razlike. Bogati Kitajci so si v Pekingu za visokimi zidovi zgradili prave provansalske vile in golf igrišča, svoje otroke pošiljajo na ugledne tuje univerze, nam pove neka tujka, ki je kot učiteljica angleščine poučevala tudi otroke bogatih. Kitajce hudo jezi tudi to, da kitajska politika enega otroka za bogate ne velja.

Minuli teden so mediji skoraj hkrati poročali o dveh primerih, ki dobro ilustrirata tovrstne zagate Kitajske. Bogati par iz province Zhejiang, ki ni spoštoval politike enega otroka, je bil kaznovan z visoko denarno kaznijo - 1,3 milijona juanov (okoli 200 tisoč dolarjev). Plačal jo je lokalnim oblastem, ki so bile v medijih kritizirane, češ da s tako visokimi kaznimi - ki so za bogate še vedno bagatela - polnijo svoje proračune. V neki drugi provinci so skoraj istočasno mlado dekle, ki ni mogla plačati kazni v višini 6000 dolarjev, prisilili, da je splavila, kljub temu da je bila že v sedmem mesecu. Mrtvega otroka so ji položili na posteljo, slika, ki jo je naredil presunjeni sorodnik, pa je obšla svet. Mediji so poročali, da bodo krivci kaznovani. Za izsiljeni splav, ne za rušenje medijske harmonije.

Tisto, kar tujca na obisku Kitajske očara, pa so zagotovo ljudje: radoživi, odprti, delavni. Natanko sekundo potrebujejo, da ujamejo pogled tujca in se nato rade volje slikajo z njim. V bleščečem šanghajskem nakupovalnem centru so med našim obiskom na vsakem vogalu peli ali plesali, brez steklenice na dosegu roke. Kar tako, za lep večer, le "beli" ulični violinist si je pred noge postavil kovček za drobiž. V Šianu, prelepem mestu na severovzhodu Kitajske, gospe vsak večer plešejo v parkih, v skupini ali posamično. Za moža, radovedne tujce, za veselje. "Kitajci so vsakršni, a večina jih je iskrenih in čistih v srcu," nam je kljub nekaterim zameram do tamkajšnjih ljudi dejala učiteljica angleščine, ki se po mnogih letih odpravlja domov. "Pogrešala jih bom," tiho doda ob slovesu.