Kdor se vrne, je nevaren

Maja, njen partner Sean in še dva kolega, Irec in Belgijka, so v mestu Fuengirola, nedaleč od znanega španskega letovišča Malaga, odprli lokal, kjer strežejo hrano in pijačo. "Čeprav je naš Coasters bar (coaster pomeni podstavek za kozarce, lahko pa označuje tudi človeka, ki živi na obali, op.p.) odprt šele od začetka maja, smo vsi pozitivno presenečeni, saj že prinaša dobiček," je povedala Maja. Mnogi menijo, da ima Španija tako hude gospodarske in finančne težave, da tam ni prihodnosti, a naša sogovornica je zatrdila, da so se s kolegi odločili za varno naložbo. V kraju je polno angleških turistov in ugodno razmerje med britanskim funtom in evrom zanje pomeni precej ugodne cene. V mestu z okoli 70.000 prebivalci jih je kar četrtina iz tujih držav, predvsem Anglije, Škotske, Irske, Švedske in Finske.

Zakaj sta se Maja in Sean odločila za tako veliko spremembo v življenju? "Zato, ker v Bruslju nisva našla več izziva. Nihče od naju ni omejen s tem, kje živi. Saj nama ni šlo slabo, a relativno dolgočasno je ves dan preživeti v pisarni in se vsak večer utrujen vračati domov," je razkrila Maja in se pošalila, da sta lahko, ker nimata "otrok, živali in dolgov", hitro sprejela odločitev o selitvi na jug Evrope.

Zakaj ne v Slovenijo? Glavni razlog za "nevrnitev" v Slovenijo je, da človeka, ki se vrača, dojemajo kot neke vrste nevarnost. "Predstavljaš nevarnost, če si ambiciozen, dinamičen in razmišljaš zunaj ustaljenih in predpisanih okvirov," je prepričana Maja Rijavec.

"Mladi enostavno nimajo priložnosti," je še dodala. Po njenih izkušnjah so se v javni upravi dodatnih izobraževanj praviloma udeleževali le starejši uslužbenci. "Mlademu človeku moraš nekaj ponuditi, in to ni vedno in edinole denar," pravi Maja.

Ko sta se s partnerjem odločila za odhod v Španijo, je vse potekalo presenetljivo enostavno: navezala sta stik z agencijami v Španiji, ki se ukvarjajo s prodajo in nakupom barov, ter za nekaj dni odpotovala v regijo. Skrbelo ju je sicer, kako jima bo samima uspelo voditi lokal, vendar o tem nista govorila na glas. Naključje je hotelo, da sta njuna kolega, ko sta jima omenila, da gresta "na izlet" v Fuengirolo, presenečena razkrila, da sta tudi onadva namenjena v to isto mesto, saj nameravata najeti bar. Nihče od četverice ni mogel verjeti, da so takšna naključja možna. Kaj hitro so se dogovorili za sodelovanje - kupili so posel z vsemi licencami, za prostor pa plačujejo najemnino.

Maja je svojo zgodbo sklenila še z enim omembe vrednim poudarkom. "Kar me sicer ne preseneča več, me pa vedno vrže iz tira, je ta konstantni strah pred tujino, tako v odnosu do Bruslja in EU kot tudi do drugih držav." Namesto da bi se obnašali samostojno in suvereno, torej tako, kakršni smo, se skrivamo, bojimo in v kotu z zaprtimi očmi upamo, da nas ne bodo pri čem zalotili. "Ne vem, pri čem, ampak ravno ta majhnost v razmišljanju je glavni razlog, da nimam nobene želje po vrnitvi v domovino," je dejala.

Beg od vrtičkov

Na drugi strani Evrope, v Oslu na Norveškem, je svoj novi dom našla 33-letna Eva Turk, magistrica ekonomije iz zdravstvenega menedžmenta; pred odhodom v tujino je delala na inštitutu za varovanje zdravja. Danes dela na oddelku za raziskovanje in inovacije Det Norske Veritas. Gre za neodvisno in neprofitno globalno fundacijo, eno največjih za standardizacijo in akreditacijo, prisotno v več kot stotih državah. Fundacija zaposluje več kot deset tisoč ljudi 85 različnih narodnosti.

Prav mednarodno okolje je bilo tisto, ki je Evo pritegnilo že v času študija, nato pa še na delovnem mestu, ko je sodelovala pri različnih evropskih projektih. Ko je dobila štipendijo v okviru norveškega finančnega mehanizma in odšla za pol leta na raziskovalno delo v Oslo, jo je ta popolnoma prevzel. "Navdušili so me način življenja, delovno okolje, mednarodna prestolnica ter možnost osebnega in poklicnega razvoja," je povedala.

Na razpis za delovno mesto na raziskovalnem oddelku omenjene ustanove se je prijavilo več kot sto ljudi z vsega sveta. Zakaj so izbrali prav Evo? "Menim, da so bili ključni izkušnja z evropskim prostorom ter poznavanje različnih metodologij vrednotenja zdravstvenih sistemov ter raziskovalnih metod," razmišlja Eva. Ko je izvedela za izbor, ni pomišljala, da ne bi šla. "Odšla sem, ker to zame pomeni novo izkušnjo in ker se lahko na profesionalnem področju razvijam naprej." Veliko ji pomeni, če lahko svoje ideje uresniči v širšem timu, na Norveškem pa ima v svojem delovnem okolju občutek, da kot posameznica prispeva k usmeritvi raziskovanja in posledično k načinu delovanja zdravstva. Zadovoljstvo ji je bistveno bolj pomembno kot denar, ki ga zasluži; premamila je torej ni plača, prej pozitivno vzdušje v njenem novem delovnem okolju.

"Tukaj je delovno okolje izredno stimulativno. Hierarhija se izgublja. Ve se sicer, kdo je šef, a on ni samo šef, je hkrati tudi del ekipe. Vsakdo ve, kaj dela drugi, tako da imamo dober pregled. V takem vzdušju so tudi vsi predlogi za izboljšave dobrodošli."

V Sloveniji se po drugi strani stvari lotevamo parcialno in vsak obdeluje svoj "vrtiček". Po njenih izkušnjah (ki so podobne izkušnjam Rijavčeve) v slovenskem javnem sektorju primanjkuje horizontalnega povezovanja med institucijami in tudi med posamezniki. Kot primer je izpostavila zelo aktualen problem zdravniških napak. V slovenskem zdravstvu ni dovolj poročanja o napakah, zato je družba do napak izrazito kritična. "V večini držav se ne sodi, ne linča in na zdravnike ne kaže s prstom. Pri nas pa obsojamo, saj imamo pomanjkljiv sistem poročanja o neželenih dogodkih." Po njenem bi morali bistveno več časa nameniti načrtovanju dela in timskemu delu.

V Sloveniji kariere ni mogoče načrtovati

Tudi London je izredno zanimiv za tujce. Tam sta svoj dom pred šestimi leti našla Matija Tonejc in Barbara Levak Tonejc. Kot pravi Barbara, sta odšla zaradi dela in ker nista imela kaj izgubiti. Oba z diplomo iz novinarstva sta predtem delala na Pop TV; on redno zaposlen, ona preko pogodbe. Televizija je v tistem času dobila novo opremo podjetja Avid, ki je nedolgo zatem na spletu razpisalo prosto delovno mesto svetovalca za delovne procese. "Preprosto povedano, so iskali osebo, ki se pri projektu uvajanja novih tehnologij v medijske hiše ukvarja z ljudmi in njihovim delom, prilagodi procese novim tehnologijam in uporabnike nauči, kako opremo uporabljati," je pojasnil Matija, ki se je prijavil na razpis in so ga kot najmlajšega (takrat je imel 26 let) skupaj z drugimi kandidati povabili na razgovor v London.

Ko je Matija izvedel, da ga želi podjetje zaposliti v Londonu, Barbara ni pomišljala o tem, da se v tujino ne bi odpravila skupaj. "Stanje v slovenskih medijih ni bilo idealno, denarja za projekte, ki so se mi takrat zdeli zanimivi, pa tudi vedno manj," je izpostavila. Najprej se je s slovenskimi medijskimi hišami še poskušala dogovoriti za dopisništvo, a zaradi slabih pogojev neuspešno. Zato pa je zelo kmalu sklenila pogodbeno razmerje v podjetju, kjer dela Matija.

"Delo večinoma poteka na terenu, tam, kjer televizija je. Zame to v zadnjem času pomeni predvsem Bližnji vzhod, sva pa oba delala v različnih državah, od Amerike, Azije do Avstralije in Nove Zelandije," je povedala Barbara, ki je s svojim delom zelo zadovoljna, saj veliko potuje.

"Novinarstvo sedaj opravljam na nekoliko drugačen način," je primerjala svojo sedanjo in nekdanjo službo. V Sloveniji po njenem manjka resno načrtovanje, tako da bi posamezniki vedeli, kam se bodo s svojim delom in talentom lahko prebili oziroma povzpeli. "Sploh se ne ve, kam peljemo določene stvari. Danes je tako, jutri drugače, ne veš pa, kje boš čez tri mesece," je poudarila.

Problem so tudi birokracija in upravni postopki. Matija je priznal, da je "daleč največ energije" porabil za urejanje davčnega statusa v Sloveniji. Maja Rijavec, ki je sedaj v Španiji, pa je izpostavila, da je bilo tam urejanje dokumentacije za oba s Seanom neverjetno enostavno. "Medtem ko je bilo urejanje papirjev v Španiji opravljeno v štirinajstih dneh, bi za urejanje Seanovega statusa v Sloveniji potrebovala mnogo mnogo več."

Specialisti za balinanje in brezpilotna letala

Z zbirokratiziranimi postopki ima izkušnje tudi 30-letni Mitja Mitrovič, ampak ti zanj niso glavni, morda le še dodatni razlog, zakaj se ozira v tujino. Trenutno je na podoktorskem študiju genetike avtoimunskih bolezni na ameriški univerzi Yale. "V tujino, v Groningen na Nizozemskem, sem za leto in pol odšel že v času doktorata, in sicer predvsem zaradi boljše znanstvene infrastrukture, od dostopa do znanstvenih revij, tehnologij, ki se trenutno uporabljajo v genetskih raziskavah, do povezanosti laboratorija v Groningenu z drugimi vrhunskimi laboratoriji po svetu. Ob tem pa so pomembni tudi osebni motivi, kot denimo širjenje obzorij s spoznavanjem drugih družb, navad in običajev, lahko bi rekel tudi vaja v prilagajanju in sprejemanju tujega okolja," je razloge naštel Mitja. Ko se je odločal, kaj po doktoratu, so bili razlogi za odločitev za Yale podobni, vendar "bi k temu lahko dodal še zapletene in zbirokratizirane postopke javnega naročanja ter atmosfero, v kateri se institucije ukvarjajo bolj same s seboj kot s servisiranjem raziskovalcev".

Ko se pogovarjava o tem, kaj bi morali spremeniti, da bi mladi ostali, pravi, da gre za več stvari. "Po eni strani razumem, da smo majhna država, ki si le stežka privošči vse po vrsti. Po drugi pa se mi zdi, da se včasih lotimo prav vsega, od svetovnega prvenstva v balinanju do brezpilotnih letal." Po njegovem bi lahko namenili več denarja za raziskave in razvoj, tudi socialna in stanovanjska politika sta mladim zelo nenaklonjeni. Po strokovni plati pa ga poleg že omenjenih postopkov javnega naročanja in precej okrnjenega dostopa do znanstvenih člankov moti tudi premajhna povezanost matičnega laboratorija z drugimi laboratoriji na fakulteti, po Sloveniji in po svetu. "Tudi v smislu skupne rabe dragih laboratorijskih naprav."

Mitja podobno kot Eva dokazuje, da se bodo določeni posamezniki vedno odločili za študij ali delo v mednarodnem okolju, saj jim to da neko novo dimenzijo. "Po doktoratu bi v vsakem primeru odšel nabirat dodatne izkušnje v tujino, ne glede na stanje doma," je poudaril in dodal, da se po končanem študiju za zdaj sicer namerava vrniti domov, kako bo v resnici, "bomo pa še videli".

Nekaj je narobe z vrednotami

Medtem ko so nekateri že zapustili državo, drugi o tem resno razmišljajo. Gradbenik projektant Andrej in njegova soproga, vzgojiteljica Tea Likar se resno pogovarjata o selitvi na Novo Zelandijo. Počakala bosta še kakšno leto ali dve, če se ne bo obrnilo na bolje, bosta odšla. Andrej pravi, da možnosti pri nas ne vidi, denarja za projekte je vedno manj, premalo se vlaga v razvoj in ljudi. "Poleg tega je nekaj narobe z vrednotami. Ljudje se samo prepirajo. Ni sožitja," je razočaran 33-letnik. Poudaril je, da je Slovenija sama zase perspektivna, a država ne ponuja prave strategije za vzpostavitev perspektivnega okolja, zlasti za mlade. "Država je slab gospodar in regulator," je prepričan. Težava je že pri prehodu iz šole na primerno delovno mesto. Če teh ni, pa je šolan človek, za kar je plačala država, le strošek in ne dodana vrednost.

"Sem pesimist in ne vidim luči na koncu predora. Politika je sama sebi namen," je kritičen Andrej.