"Da li je to Evropa?!" sprašuje in z debelo delavsko dlanjo, ki jo pokriva usnjata sivkasta koža, pokaže po bedni sobi. Soba je pospravljena, a kljub temu deluje zanemarjena. Debele volnene odeje, ki pokrivajo tri postlane postelje, so na sredini zlizane in skorajda prosojne. Prav vsi robovi omar so obrabljeni, tako da stara iverka na vrhu in na dnu vrat cveti na vse strani. Na mizici, za katero v sobi pravzaprav niti ni prostora, a so jo stanovalci stisnili med postelje, stoji džezva s turško kavo, prepoln pepelnik in nekaj praznih skodelic. "Je to stvarno Evropa?" še ponovi in odpre majhen hladilnik, iz katerega zeva praznina, le na zgornji polici se hladi polovica lubenice. Poletna sopara medtem sili skozi odprto okno, a svež zrak vsaj preganja vonj po vlagi.

Hamzalija Musić je eden izmed tisočerih obubožanih bosanskih delavcev propadlih gradbenih baronov. Pred sedmimi leti se je zaposlil v odlično stoječem slovenskem podjetju. Še vedno hrani nekakšen interni dokument, na katerem piše, da je natanko 1000. delavec, zaposlen v Vegradu. Pa je v podjetje prišel, ko se je to šele vzpenjalo. V zlatih časih je za "teto Hildo", kot se je Tovšakove prijelo ime v tem samskem domu, delalo 2200 delavcev in več. Skupaj s karavano delavcev se je Musić leta selil od enega gradbišča do drugega, od Velenja do Ljubljane, od Mengša do Vodic, od Kranja do Kopra. "Aaa, je teta Hilda imala nekdaj posla," nasmejan pove. Musić je polagal izolacije.

Je izšolan zidar, ne kak "obični fizičar". Še v rajnki Jugoslaviji je končal poklicno gradbeno šolo, ki je bila takrat na Šmartinski. Takoj po zaključnem izpitu je šel v svet. Najprej je delal na Hrvaškem, nato na Nizozemskem, pa v Belgiji, enkrat vmes se je še poročil, seveda z Bosanko, kaj pa drugega, Bosanke so, kot pravi, najbolj vdane žene. Danes ima njegov starejši sin 25, mlajši 15 let. Nikdar ni bil prav veliko s svojo družino, saj v Bosni ni bilo kaj prida posla, nekdo pa je moral nositi kruh k hiši, zato je raje delal drugod po Evropi, kjer se je krasno zaslužilo, kasneje pa tudi v Iraku. To so bili časi, ko sta se cedila med in mleko, plačali so mu v ameriških dolarjih, ne v iraški valuti, zaslužil je kar 2000 dolarjev mesečno.

Devet mesecev je zdržal, potem pa se je odločil, da niti bajna plača ne more nadomestiti tisočerih kilometrov, ki ga ločijo od njegovih. In se je vrnil. Iznajdljiv je in za vsako delo zna poprijeti, še iz tistih dijaških časov je "čutil neko simpatijo" do Slovenije, zato je tokrat za posel povprašal v velenjskem Vegradu. Tako dobro mu je šlo tam, da je hotel pripeljati tudi svojega starejšega sina, ki se je medtem izučil za električarja, a mu ni uspelo pridobiti vizuma in je ostal v Bosni.

Se je pa zato Musić lahko pogosteje vračal domov, v Gradačac. Ta kraj je posebej znan po gozdnih jagodah, borovnicah, malinah in ribezu, čeprav je zemlja tam zelo rodovitna in uspeva malodane vse, trdi. Prav od te rodovitne zemlje je njegova družina pravzaprav živela, ko so leta kasneje njegove plače postajale vse bolj borne, sčasoma pa popolnoma presahnile. Junija 2010 je prejel zadnjo plačo, natanko 518 evrov neto. Devet let mu je manjkalo do upokojitve, ko je šel Vegrad v stečaj. Prihrankov kmalu še zase ni več imel, kaj šele, da bi lahko kaj poslal domov. "Možete zamisliti, moja žena je preživljala družino. Imala je vrt in prodajala na tržnici," prizna s pogledom, uprtim v shojena tla.

Težko je bilo, pravi. In dodaja: ko sem imel kruh, ni bilo mleka, ko je bilo mleko, ni bilo salame, ko je bila salama, ni bilo kave. "Stalno nešto fali. Znaš, kako smo preživeli? Od danas na sutra. E, tako!"

Nikoli ne bo pozabil dneva, ko je šel na center za socialno delo. Tistih nekaj kilometrov je bila najdaljša pot, kar jih je kdajkoli v življenju prehodil. Tako ponižan ni bil še nikdar, pravi. Prijavil se je tudi na zavodu za zaposlovanje. Brezdelja ni zdržal, že po nekaj mesecih si je sam našel drugo delo. Ni pa se izselil iz Vegradovega samskega doma. Kaj izselil, tudi najemnine ne plačuje več. Vse te najemnine smo delavci že odplačali, ta dom je naš, pravi. Na vse kriplje se bo upiral prisilni izselitvi, in če bo treba, bo skupaj z ostalimi 72 delavci, od katerih nosi vsak svojo zgodbo, naredil živi zid pred vhodom.

In vendar niti vsa beda, ki jo je preživljal mesece in mesece, Musiću ni izbrisala nasmeha z obraza. Morda mu je to položeno v zibko, rojen je namreč 1. aprila. Tudi na led se ne bo več pustil speljati, natanko je preučil priročnik, ki ga je izdalo ministrstvo na notranje zadeve, kjer so navedene pravice delavcev migrantov. Zato si ne dela utvar in odkrito pove, kaj pravzaprav pričakuje, da se bo izcimilo iz vsega tega, kaj od tistega, kar mu dolgujejo, bo dobil povrnjeno: "Ništa. Baš ništa. A ne mogu još jednom izgubiti i ponos!"