Izjemno plodovit pisatelj, pesnik in dramatik Franjo Frančič se v močno lirično obarvanem romanu Ljubiti Abadona loti analize tragičnega bivanja v tem svetu in pekočih čustev, ki nas ob tem spremljajo. Bralci so vrženi v območja obupa, bolečine in trpljenja, kjer je treba za veselje plačati oziroma si ga na neki način prislužiti. Soočeni so tudi z dejstvom, da v svojih težkih in zatohlih mislih vselej obtičimo vsak zase ter se zato spopadamo z absolutno osamljenostjo in eksistencialno tesnobo, kar v knjigi dobro ponazarjajo številni notranji monologi. Frančič, ki se izraža predvsem skozi geometrično čist in notranje uravnotežen jezik, življenje in vse njegove težke priveske opisuje kot bitko, v kateri ni ne zmagovalcev ne poražencev. sk