"Krivec" za takšno dotikanje neba pa je predvsem sir Simon Rattle. Dunajski filharmoniki so Ljubljano obiskali četrtič, toda priznati je treba, da je bila njihova pregovorna sijajnost v zadnjih dveh nastopih pod vodstvom Ivana Fischerja in Riccarda Mutija precej bleda, zaradi česar je bilo mogoče pomisliti, da so morda pota stare slave celo nekoliko zabrisana. Toda pod nevsiljivo, a vendarle mentalno ves čas aktivno prisotno taktirko Rattla so raznolike barve, inštrumentacijske posebnosti, voluminoznost in imanentna virtuoznost dunajskih gostov zaživeli z vsemi kalejdoskopskimi odtenki. Še pred glasbo samo je imponiral imenitno sestavljen spored, ki je kot okvir ponujal zgodovinsko in biografsko povezani tretji simfoniji (Brahms v svoji Tretji citira Schumannovo Tretjo kot nekakšen hommage skladateljskemu prijatelju in tudi posvetilo Schumannovi ženi Clari, Brahmsovi neuslišani ljubezni, hkrati pa simfoniji predstavljata dve postaji v poizkusu izvijanja iz Beethovnovega simfoničnega objema in nakazovanja prihodnosti - tako Wagnerjeve kot tudi Schönbergove), v sredico pa se je pomaknil Anton Webern, "avtohtoni" dunajski skladatelj, ki ga razumem kot sodobno zamenjavo za blagovno znamko Mozart.

Ob izvedbi Brahmsove Tretje simfonije, nespornem višku koncerta, koncertne sezone in tudi piščevih življenjskih koncertnih izkušenj, ostajam praktično brez besed. Ingenioznosti Rattla in Dunajskih filharmonikov se velja samo tiho prikloniti. To velja prav za vse "parametre" izvedbe: orkestrska nasičenost je dosegala neslutene gostote (že sekvenca akordov iz začetka, na videz nepomembna uvajalna figura, se je razlila v esenco hrepenenja simfonije), nato tudi nežnosti, povsem logične prehode in tudi izjemne poživitve, v katerih je utripala prav vsaka struna in sapa orkestra. Rattle je vodil oblikovno in melodično linijo z neverjetno gladkostjo in pri tem neprenehoma, a z osupljivo naravnostjo spreminjal tempe, se zaganjal in večinoma umirjal, pozorno oblikoval detajle in obenem ohranjal pregled nad celoto. Izvedba ni razmišljala o historičnih razsežnostih izvajalske prakse - Brahms je bil potopljen v globoko tinto godalnega zvoka, a kadar je ta lahko tako izjemno prilagodljiv, božajoč, rohneč in agogično elastičen, se zdijo premisleki o zgodovinski ustreznosti odveč. Rattle je s svojim pristopom pravzaprav še bolj jasno razkril Brahmsovo temeljno razklanost med željo po subjektivnem, romantičnem izražanju v razpetih melodičnih izjavah in zvestobo zaprti, kvadratasti, z asketsko ekonomičnostjo cepljeni "protestanstki" skladateljski etiki - glasba je pela in bila hkrati božansko urejena.

Povsem osupljivo se je v drugem delu natančno enak božajoč in osrediščen pristop prenesel tudi v Webernovo glasbo. In kadar je vsaka najtanjša zvočnost, Webernov fragmentirani pregib, zaigran s tako pozornostjo in zbranostjo (občinstvu je slednje žal zmanjkalo), z lahkoto dobimo potrditev o tem, kar sicer vedno pridigamo, a zelo redko slišimo - da imamo opraviti z veliko glasbo, ki na široko odpira vrata tudi čutnosti, celo sentimentu.

Schumannove Renske simfonije se je Rattle lotil z jasno željo po energetičnem prežarjanju in valovanju. Mogoče bi bilo razpravljati o tem, ali ne bi takšen pristop zahteval tudi manjše godalne sekcije in nekoliko bolj vitke godalne igre, ki bi preprečila tudi kakšen ritmični zdrs, a vendar so po drugi strani nekatere melodične linije pele s tako prepričljivo lepoto, da se vprašanja historične in tehnične ustreznosti v trenutku zabrišejo v nepomembno. Rattle je spet odpiral vrata, ki vodijo od Schumanna k grandioznosti Wagnerja, in obenem vztrajal v navdušujočem utripu (kako evforično so zveneli že uvodni takti!) klasicistične fakture.

Koncerta superlativov gotovo ne gre primerjati z domačimi izkušnjami, toda pomembno mora biti spoznanje, da je za glasbeno odličnost odgovorno predvsem mentalno stanje in glasbena občutljivost vodje. To pa na domačih koncertih zdaj že obupno pogrešamo.