Ker v šoli sredi slovenske prestolnice, obkrožene z mestnimi ulicami ter stisnjene med srednjo šolo in trgovsko-poslovni center, pravzaprav ni na voljo nobenega odvečnega prostora, so dober kvadratni meter veliko zaplato zemlje, ki je ubežala usodi asfaltiranega šolskega igrišča, v vrt preuredili predvsem "za dušo oziroma zaradi simboličnega pomena", pravi Mladenovićeva.

Ekovrtovi omogočajo mladim celovito izkušnjo

A čeprav je vrt majhen in vsake toliko nanj pade kakšna zablodela žoga, pretekli teden pa ga je zdelala še toča, ledinski prvošolci z veseljem vsak dan - razen ob dežju, ko ne gredo na igrišče - skrbijo zanj. "Ker nam je všeč," so v en glas pojasnili Nal, Marija Julija in Grega, ko so iz učilnice pritekli pokazat svoje pridelke. "Paradižnik, jagode, solato, vrtno krešo," so naštevali, kaj gojijo.

"Šolski ekovrtovi mladim omogočajo celovito izkušnjo, zaradi katere bodo kot odrasli razumeli in prevzeli odgovornost za svoje življenje in okolje," pravi vodja projekta Šolski ekovrtovi Anamarija Slabe z Inštituta za trajnostni razvoj. Projekt, ki so ga zagnali januarja lani in v katerem sodeluje že 155 slovenskih šol, vrtcev in dijaških domov, naj bi otrokom pokazal, da se splača hrano pridelovati doma. Ne le da to trije ledinski osnovnošolci že počnejo, nekatere od svojih pridelkov so tudi že pospravili za kosilo.

Pridelki iz simboličnega šolskega vrta sicer ne bodo končali v šolski kuhinji, vendar tudi tam skrbijo, da ledinski osnovnošolci jedo ekološko pridelano in predvsem zdravo ter raznovrstno hrano.

Pravijo, da ideje niso pobrali od slavnega angleškega kuharja Jamieja Oliverja, ki poskuša zdravega prehranjevanja navaditi angleške in ameriške šolarje. Vodja projekta Zdrava šola Natalija Rožnik je povedala, se trudijo čim več živil odkupiti od okoliških ekoloških kmetij, pri čemer po izvoru hrane sprašujejo celo otroci sami.

Zdrava šola se prepleta s programom Unesca

"Zelo so ozaveščeni, za to skrbimo tudi v šoli," pojasnjuje Rožnikova. Po hodnikih in v razredih so tako učiteljem kot otrokom vse do kosila na voljo košare z raznovrstnim sadjem in zelenjavo, po njih pa radi posežejo tudi starši, ki spremljajo svoje otroke v šolo.

"Košare čez dan večkrat napolnimo, a do kosila so vedno izpraznjene," pripoveduje Rožnikova in zgolj odkimava ob vprašanju, ali otroci nimajo nobenih predsodkov do živil zelene barve. "Rdeče, zeleno, rumeno, kakršno koli, vabi, če je le ponujeno."

V sklopu projektov Ekošola in Zdrava šola, ki se prepletata tudi s programom Unesco, šola ne skrbi le za poudarke na področju zdrave in doma pridelane hrane, temveč učiteljice učence skozi razne delavnice in praktične izkušnje poučujejo tudi o pomenu vode, gibanja, ločevanja odpadkov, varčne rabe energije, ohranjanja narave...

Ledinski osnovnošolci tako po vsakem obedu ostanke hrane odvržejo med biološke odpadke, embalažo pa v za to namenjen zabojnik, medtem ko nedotaknjena in zapakirana hrana roma v Lakotnikov kotiček, kjer je na voljo tistim z nepotešljivim tekom. Vsako leto zbirajo tudi star papir, letos so se lotili še zbiranja starih oblačil, sodelovali so v ekokvizu.

Te programe v sklopu Ekošole izvaja še več kot 700 drugih slovenskih vrtcev, osnovnih in srednjih šol, centrov šolskih in obšolskih dejavnosti ter domov. Tudi starši zelo podpirajo zelene šolske aktivnosti in po svojih močeh sodelujejo tako v projektih Ekošole kot Zdrave šole, pravita obe učiteljici. "Včasih še preveč," je bilo mogoče brati med vrsticami.

Na barju dvakrat več vrst metuljev kot na britanskem otočju

Da na šoli veliko pozornost posvečajo zdravemu načinu življenja in skrbi za okolje, je mogoče opaziti že na prvem koraku ob vstopu v šolske prostore, saj po vseh hodnikih visijo plakati in fotografije, ki opozarjajo na to.

"Na Ljubljanskem barju je dvakrat več vrst metuljev kot na celotnem britanskem otočju," je eno od sporočil, ki si ga zapomni vsak obiskovalec šole, se je nasmehnila Vladka Mladenovič.

Načel Ekošole ledinski osnovnošolci ne izvajajo le v šoli, temveč jih skušajo vključevati tudi v širšo četrtno skupnost. "Predsednica četrtne skupnosti je bila že nekajkrat na obisku pri naših učencih, nekateri pa so se celo že udeležili sestankov svojih četrtnih skupnosti. Vem, da je eden od njih na primer zahteval ureditev otroškega igrišča," pripoveduje Vladka Mladenović.

V bližini šole je tudi dom starejših občanov, ki ga obiskujejo otroci in preživljajo čas s prebivalci doma, z njimi so na primer izdelovali koledarje. Ker je občinski sedež blizu šole, težav nimajo niti z apeli na mestno upravo. "In kaj se bo zgodilo z vrtom čez poletje, ko v šoli ne bo ne otrok ne učiteljev?" je še zadnje vprašanje, ki ga zastavimo Mladenovićevi. "Zanj bo skrbelo tehnično osebje," sklene Mladenovićeva.