Cerkvica, kjer je hranjena še originalna glava Janeza Krstnika, stara več kot 200 let, je resnično polna zgodb in dokazuje, da je bil Bohinj nekoč res poseben kraj. Tako poseben, predvsem pa tako odmaknjen, da so se še Turki obrnili pred Sotesko, skozi katero vodi danes cesta vanj, saj so bili prepričani, da od tod naprej ni ničesar več. Njihov umik dokazuje ime kraja Obrne tik za Bohinjsko Belo.

Verjetno najslavnejša moderna bohinjska skrivnost pa je Bohinjski trikotnik in z njim povezano izginjanje ljudi. A tudi ta je že dobila povsem logične razlage, dogajanja znotraj stranic Pokljuka - Uskovnica - Jelovica pa so podrobno opisana v knjigi Zlati rep Borisa Žagarja. Bohinj je pač tipični kraški svet, poln brezen in težko prehodnih območij, kjer se je prav enostavno izgubiti, če stopimo z označene poti. Če k temu dodamo še morebitno hitro spremembo vremena, mit o izginulih ljudeh kar hitro izgubi svoj čar, čeprav so nekateri med njimi še vedno pogrešani.

Kam je izginil vlak

Tako recimo še do danes pogrešajo moškega, ki je šel s kanujem po jezeru, so pa našli kanu. Ali nekega Angleža. V jezero naj bi med prvo svetovno vojno iztiril tudi vlak, ki je bil bolj nekakšna vprega z dvema ali tremi vagoni, ki so vozili municijo, a ga do danes še nihče ni našel. Pa tudi za živi pesek je razlaga povsem enostavna, saj so jezerska tla na mestih močvirnata in se zato pod težo človeka globlje ugreznejo kot na asfaltu.

Bohinj je pač deželica pripovedk, odmaknjena od gorenjskega turističnega vrveža, in morda se je tudi zato večkrat držijo oznake mistično, skrivnostno, nenavadno. Ker narava je v tem delu Slovenije res poskrbela za pravi raj in igro njenih preobrazb, ki jih je mogoče še najlaže videti takrat, ko za dežjem posije sonce.

Ta z gorami obdana dolina, ki jo zaključuje ledeniško jezero in slap Savica, je prav tako prevzela pisatelja in novinarja Miha Remca, ki si je Bohinj sposodil v svojem romanu Mana. "Bohinjski trikotnik, izginuli ljudje, tam so možnosti, da človek kam zaide. Meni osebno so se v Bohinju vseskozi dogajale čudežne, zanimive reči. Bohinj mi je zelo blizu. Na Voglu sem spoznal ženo, bilo je tako nemogoče srečanje v zasneženem večeru, vse ceste so bile zametene. Milijarde naključij je, da se srečaš, in potem hipec, ki postane trajnost," pojasni Remec, zakaj prav Bohinj. A da pojasnimo, zakaj prav Remec in njegova Mana. Gre namreč za znanstveno-fantastični roman, v katerem ljudje v Kamniku videvajo majhne postavice, imenovane kamniške postavice, novinar Jereb pa mora vso zadevo raziskati in napisati o postavicah reportažo. Čeprav je na začetku nejevoljen in nejeveren, se vse spremeni, ko ga s kroglasto strelo obišče postavna mladenka Mana. Njegovo življenje dobi v hipu smisel, še posebej po burni noči v Bohinju, nad katerim posije svetla zvezda.

Majhni možički na vrtovih

(Več v tiskani izdaji Nedeljskega)