Moj veliki tekmec Krisztian Pars nam je odčital lekcijo v metu kladiva, saj je mene na drugem mestu presegel za več kot štiri metre. Sam sem z rezultatom 77,35 metra zadovoljen. Glede na fizično in tehnično pripravljenost sem dosegel želeno. Zaradi slabše pripravljenosti od pričakovane sem se odločil, da izpustim evropsko prvenstvo v Helsinkih. S Primožem Četrtičem sva se odpravila na priprave v češki olimpijski center Nymburk pri Pragi. Če bo potekalo vse po planu, si želim tukaj ostati do odhoda v London. Zaostanek za najboljšimi je velik, a še vedno verjamem, da se jim lahko približam. Trening, ki ga izvajam, je izjemno naporen in bo potrebno tudi nekaj sreče, da bo telo zdržalo. Količina in intenzivnost bosta največji doslej. Tveganje za poškodbe je veliko, a kaj drugega, kot hoditi po robu zmogljivosti, mi v tej situaciji ne preostane.

V zadnjem tednu smo slovenski atleti pokazali, da se forma pred glavnimi dejanji sezone stopnjuje. V Velenju smo glavni aduti za visoka mesta v Helsinkih in Londonu pokazali napredek. Marija Šestak je v troskoku krepko presegla 14 metrov. Martina Ratej je kopje vrgla preko 61 metrov in jaz kladivo preko 77 metrov. To so rezultati, ki nas uvrščajo v finala velikih tekmovanj. Ponovno sta se izkazala mlada atleta, ki bosta krojila svetovni vrh v prihodnjih letih. Mladinec Žan Rudolf je v teku na 800 metrov zrušil dvajset let star državni rekord Rafka Mariniča in nadaljuje z izjemnim vzponom proti vrhu. Barbara Špiler pa je v metu kladiva znova vrgla preko 68 metrov in upravičila napovedi trenerja Vladimirja Keva, da se mora stabilizirati na dolžinah okrog te daljave. Vse nas je prijetno presenetil Rožle Prezelj, saj je na atletskem pokalu Slovenije v Mariboru preskočil 232 centimetrov in s tem izboljšal svoj lastni državni rekord. Ta rezultat ga uvršča med najboljše skakalce v višino na svetu. Še en dokaz, da stari še nismo za odpis.

V Nymburku je lepo jutro. Ura je še zgodnja, deset minut čez peto. Ne morem spati. Razmišljam, kako je življenje zanimivo. Človeku je vse dano z naravo, a vedno išče nekaj novega, nekaj več. Postavljamo si cilje, ki so na robu naših zmožnosti. Zakaj, mi še danes ni znano. Logične razlage ni. Ali gre za nagon dokazovanja, ali za užitek trenutka, ali iskanje novih dimenzij, ali... Verjetno je resnica v skupku vsega. Cilj je znan, na poti pa iščeš različne razloge in izgovore, zakaj to počneš. Moj cilj je zlata olimpijska kolajna. Trenutno realno gledano nedosegljiv cilj. Pomembna je tudi pot do cilja, na kateri sem naredil kar nekaj napak. A vsaka napaka te dela močnejšega, če se ji ne vdaš. Pri cilju, kot je moj, je vključeno veliko ljudi. Vsak ima svoje mnenje, kaj in kako. A večina jih pozablja, da sem direktno v cilj vpet samo jaz. Če ni mene, ni cilja. Gre za izjemno odgovornost do množice ljudi, ki pričakuje 5. avgusta vsaj kolajno. Brezkompromisnost, ki jo zahteva takšen cilj, in odgovornost do množice pa sta včasih kruti do posameznikov. Moja naloga je priti do cilja. Ovire, ki so na poti, moram obiti ali jih porušiti. Beseda brezkompromisnost zveni veličastno, kot veličastno zveni besedna zveza zlata olimpijska kolajna. Udejanjiti eno ali drugo pa je včasih kruto dejanje, ki ni nič kaj veličastno. Brezkompromisnost ne pomeni le narediti trening, počivati in jesti. Pomeni tudi družina, prijatelji, sponzorji, družbena odgovornost. Vse to je zajeto v cilju. Brezkompromisno delamo naprej.