Kljub takemu vtisu pa je težišče zbirke nekoliko odmaknjeno prvemu branju in prvemu vtisu ter je locirano pod plastmi teles in rjuh, ki kot motivi prej kot nakazujejo dejansko prekrivajo pravo "zadevo" te poezije. Najbolj konkretno značilna in prvemu vtisu prigovarjajoča je prav naslovna podoba čezse polzečih src: "[T]voj koščeni torzo se zaplete v moj koščeni torzo / in najini srci / čezse polzeči zabijeta skupaj." Bojeviti ljubezenski duh te pesmi, izklesan v motivu koščenih torzov in poudarjen v besedi "zabijati", je hkrati omiljen s podobo polzečih src, izvirnim simbolom prisilne in hkrati voljne predaje. Podoba, ki se pne iz poželenja in volje do (spolne) moči, je hkrati znanilka tanke meje med grobostjo in nežnostjo. Resnična materija se postopoma razkriva v nadaljevanju zbirke, kjer telesa počasi postajajo (le) projekcije, do katerih lirski subjekt vzpostavlja bolj kompleksne odnose in čeznje polaga bolj zahtevne vizije. Ena takih substancialnih dialoških podob se pojavi v pesmi Child in time v liku "v razduhovljeni hibernaciji na vse pripravljenega mladega človeka", ki nastopa kot nekakšen duhovni privid in signalizira položaj govorečega v svetu, nedvomno obkoljenega s sodobnostjo.

Hkrati s tem so pesmi zadnjega razdelka zbirke mnogo bolj vrednotenjsko usmerjene v svet tostran intimnega: "Ničesar ne pričakujemo, ker / smo vajeni, da nič ne pride. // Ko nič ne pride, bomo tu." Skorajda programski značaj te izjave opominja na vpetost subjekta v družbeni total, ki je najbližji krajevno in časovno aktualnemu izkustvu mladosti. Pesmi v zadnjem razdelku so kot slike ozadja, ki je v "ljubezenskih prizorih" uvodnih pesmi le naključna in manj pomembna kulisa, čez katero mečejo intimni stiki dolge svetlobne črte. Tako v pesmih sčasoma zraste "zeitgeist", ki ga definitivno in skorajda karikirano zastopa pesem Mladost, v kateri je repertoar subjektovih možnosti sprijaznjeno zožen na popolno odsotnost ambicije in trivialna življenjska poslanstva. Podobno emocijo in držo najdemo v pesmi Zima, kjer je nujno prisluhniti tudi verzu: "Ritem je sredstvo negotovih."

Ritem je, zanimivo, najpomembnejša komponenta nekaterih najbolj uglašenih pesmi avtorjeve prve zbirke. Svoboden in neubran (ritem) pride najbolj do izraza v pesmi Inventura, ki prinaša notranjo kontradikcijo v glasovno razgibanem popisu monotonega dogajanja. Kontradikcija je na delu tudi na ravni mikromotivov pesmi, kjer so posamezni elementi soočeni s svojim nasprotjem ali neposrednim nasprotovanjem. Podobna pa je tudi lega zbirke kot celote. Intimnost, sploh poudarjen eroticizem, daje takt bivanju, je notranji ritem življenja, ki se dviga čez suhoparna in gola ozadja. Medtem ko pesemske refleksije družbenega okolja vedno znova prečkajo strahove, prelagajo malodušje in zapadajo negotovim ugibanjem, čisto drugače, polno in vročično, živi telo, čemur skuša slediti tudi beseda.