Je slovenska družba že blizu točke, ko bo pozabila na stereotipe, kot je ta, da se skozi šport manifestira zgolj moška spolna identiteta?

Stereotipi zagotovo še obstajajo. Šport, ki vključuje ženske, ni razvit, kot bi lahko bil. Lani je bilo svetovno prvenstvo v ženskem nogometu, ki je bilo medijsko zelo slabo pokrito. Že od tega, da je šport moški in heteronormativen, se težko oddaljimo. Po drugi strani je šport sredstvo za širše množice, v katerem se vidi veliko ljudi, mladih z manj priložnosti... Šport je v heteronormativni družbi zaprt in ima mačistično podobo, kar je zelo dobro vidno na evropskem prvenstvu v nogometu.

Ker gre za pop kulturo, ki to mačistično podobo oglašuje?

Drži. Kot antipod so se razvila športna društva za istospolno usmerjene, najprej za geje, nato za lezbijke. Zanimivo je, da so se heteroseksualne ženske začele priključevati lezbičnim društvom, ker so se tako odmaknile od tekmovalnosti in heteronormativnosti.

Šport združuje, a po drugi strani ga nekatere skupine izkoriščajo za razpihovanje nestrpnosti. Česa je več - združevanja ali razdruževanja?

Šport sam po sebi nima veliko pozitivnih učinkov. Gre za to, kam ga pelje družba. Za zdravo življenje je seveda pozitiven, medtem ko so ekstremni športniki fizično deformirani. Imamo navijaške skupine, ki same po sebi niso negativne. Dajejo podporo športnikom, brez njih bi se šport težko razvil. Od družbenega razvoja je odvisno, kaj te navijaške skupine počnejo. Predvsem v množičnih športih navijaške skupine pokažejo malo dobrega. Gre za izgrede, pretepe, žaljenje... Obstajajo tudi drugi tipi navijaških skupin. Zelo dober primer je v Zagrebu, kjer obstaja skupina Bijeli anđeli (beli angeli, op. p.). V svojih pravilih imajo zapisano, da ob navijanju spoštujejo vse. Podpirajo boj proti diskriminaciji, tudi na področju spolne usmerjenosti. Navijajo za NK Zagreb.

Kaj si mislite, ko preberete izjavo, kot jo je pred dnevi o domnevno istospolno usmerjenih soigralcih dal italijanski nogometni reprezentant Antonio Cassano? Vas to prizadene?

Osebno me prizadene, pa tudi kot predstavnika organizacije, ki deluje na področju LGBT športa. Tovrstne izjave podpihujejo sovraštvo in izgrede, obenem pa jim dajejo še opravičilo. Ko se je mednarodna skupnost odzvala, se je Cassano opravičil. A je treba vedeti, da bo opravičilo zelo malo ljudi doseglo. Pojavlja se tendenca, da lahko posameznik pljuva in dela, kar hoče, potem pa se opraviči.

Vprašanje je, ali je bilo opravičilo iskreno.

Zapisano je bilo, da se iskreno opravičuje (smeh).

Takšne izjave so problematične vsaj z vidika vpliva na mlade, ki športnike vidijo kot vzornike.

Zagotovo. Problematično je še marsikaj drugega. Žal bo trajalo še precej časa, da se bodo v naši kulturi nekatere stvari korenito spremenile. Lahko se vprašamo, kaj se sliši s tribun na tekmah tretje ali četrte lige. Še bolj žalostno je, kaj starši sporočajo svojim otrokom, ko gledajo tekmo do 12 let. Ponavadi sodnika zmerjajo s pedrom, s sočnimi besedami otroke spodbujajo, naj delajo prekrške, in podobno.

Kam v primerjavi z drugimi državami glede homofobije v športu sodi Slovenija?

Naša prednost je, da smo majhni. To pomeni, da če je na stadionu 500 gledalcev, je takšnih, ki delajo izgrede, le peščica. Precej lažje je obvladati manjšo skupino ljudi. Na splošno pa nismo ravno napredni. Recimo, da smo na evropskem povprečju. Ampak s tem se ne smemo zadovoljiti.

Dokler stanje nestrpnosti ne bo ničelno?

To je sicer ideal. A že veliko je, da se dogodki in izjave, ki izražajo nestrpnost, ne prezrejo. Da se jih ne opravičuje z izgovorom, da je šlo le za trenutek strasti, da s tem nihče ni nič slabega mislil in podobno.

In tako se tisti, ki ni nič slabega mislil, lahko nauči, kaj sporočajo njegove besede in dejanja.

Tako je. Naučiti pa se morajo tudi drugi. To je mogoče doseči s kaznimi. Veliko večji učinek imajo preventivne akcije in izobraževanje.

Kako se počutite, ko ste na tekmi in slišite homofobne vzklike s tribun? Kdaj pomislite, da bi najraje zapustili stadion?

Če sem iskren, se na nogometni ali kakšni drugi tekmi še nisem počutil tako ogroženega, da bi želel oditi domov. Se pa počutim nelagodno. S tem ko navijači vzklikajo tovrstna gesla, žalijo mene, torej navijača svoje ali tekmečeve ekipe. Veliko huje od tega je, da s tem žalijo pet do deset odstotkov slovenske populacije.

In določen odstotek ljudi, ki so v tistem trenutku na stadionu...

Tudi to.

Šport je maskuliniziran. A obstaja tudi feminizirana stran. Si pred tem ljudje zatiskajo oči?

Kot moški športi so definirani hokej, nogomet, košarka, odbojka..., kot ženski pa badminton, namizni tenis, gimnastika, še posebno ples... Ti športi so definirani kot športi, ki niso čisto pravi športi. Že to je problem. Seveda je v vsakem posamezniku tudi ženska stran.

V resnici moških in ženskih športov ni?

Se strinjam. Obstaja le šport.

Na to kaže tudi podatek, da se v stereotipno moških športih kaže feminizirana stran?

Vzemimo za primer nogomet, ki je zelo homofoben šport. V najboljših ligah se je kot prvi razkril Anglež Justin Fashanu. Nekaj let po tem je naredil samomor, ker so bili pritiski preveliki. Drugi in doslej zadnji je Anton Hysen, ki igra v nižji švedski ligi. Je pod velikim pritiskom. Pravi, da znotraj kluba nima težav, a ima jih izven kluba. Kljub vsemu mačizmu se ob vsakem golu nogometaši objemajo in poljubljajo, menjajo si majice... Če bi ista športnika to naredila na ulici, bi bil sledil grozen škandal. Na igrišču je torej objemanje in poljubljanje moških opravičljivo, kje drugje ne. To kaže, da mačistična percepcija stoji na zelo trhlih nogah.

Kje vidite razloge, da se tako malo nogometašev in tudi drugih športnikov javno razkrije?

Obstaja veliko anonimnih intervjujev, predvsem nemških ekip, ki potrjujejo, da je med nogometaši več istospolno usmerjenih. Pa tudi v primeru Cassano je bilo zapisano, da sta dva italijanska reprezentanta homoseksualca in eden biseksualec. Poraja se vprašanje, zakaj so se športniki razkrili šele po koncu karier. Eno je bila njihova notranja homofobija. Torej so se bali, da če se bodo razkrili, da jih kolegi ne bodo sprejeli, da se jim bodo navijači in sponzorji odrekli... Ameriški košarkar John Amaechi, ki se je razkril po karieri, je rekel, da ni nujno, da gre samo za notranjo zadevo. Dejal je, da v nekaterih klubih za istospolno usmerjenost igralcev vedo vsi, a športniku prepovejo javno razkritje, ker menijo, da bi dalo to negativen vtis klubu. Razkrilo se je precej plavalcev. Nekateri po karieri, drugi med kariero. Eden teh je Matthew Mitcham, ki je bil olimpijski prvak v skokih v vodo. Razkril se je pred olimpijskimi igrami, ker je dejal, da je vedno pet odstotkov svoje energije porabil za skrivanje svoje spolne usmerjenosti. Nekateri se bojijo zase, za svojo kariero, nemalokrat jih klub in soigralci prepričajo, da je za vse bolje, da se ne razkrijejo. S tem se ne strinjam. Ravno s tem, ko skrivajo, dajejo moč nestrpnežem. To so lahko razlogi za izsiljevanja, tabloidne zgodbe, žaljenja, napade...

Od slovenskih športnikov pa ni javno razkrit nihče, kajne?

So slovenski športniki in športnice, ki so razkriti v svoji družini, med prijatelji, javno pa o tem ni še nihče spregovoril. Ko smo imeli razstavo na temo gejev in lezbijk v športu, smo med športniki in športnicami, ki so bivši vrhunski športniki ali so še vedno aktivni na dovolj visoki ravni, poizvedeli, ali bi se bil kdo pripravljen javno razkriti. Za to se ni nihče odločil.

Koliko ste jih vprašali?

Stopili smo v stik s tistimi, za katere vemo, da so istospolno usmerjeni ali biseksualni. Šlo je za šest športnikov in športnic. Vsi so se odločili, da še ni pravi trenutek.

Kaj bi za družbo pomenilo, če bi se javno razril prvi vrhunski slovenski športnik ali športnica?

Šport razdvaja na različne načine. Že v šoli so tisti, ki so športniki, več vredni kot tisti, ki niso. V vrhunskem športu je to še bolj očitno. Če se na svetovnem prvenstvu uvrstijo športniki med 10 najboljših, ne bomo zadovoljni, kajti hočemo kolajno. Torej razslojujemo vrhunske športnike. Če ima športnik še lastnost, ki mu jo družba pripisuje kot slabo, je še težje. Kdo bo to reševal? Športniki ali družba? Na obeh področjih je potrebno narediti premik. Družba mora biti toliko odprta, da športnikov, ki bodo javno razkriti, ne bo linčala. Po drugi strani se morajo športniki zavedati, da jih samo ovira, če njihovega partnerja ali partnerice ne sme biti v občinstvu in podobno. S tem ožjo družino postavljaš v položaj, da se mora pretvarjati in skrivati. Če se bo čakalo na pravi čas, tega časa nikoli ne bo. Treba je nekaj narediti. Nevladne organizacije opozarjamo na različnost, ki bogati. Ne moremo biti vsi enaki, smo pa lahko enakopravni.