Predrage stojnice, skromna ponudba

Pridevnika domače in ekološko pridelano sta postala sinonim za nekaj, kar je zares dobro in se dobro tudi prodaja. A recesija je, kot kaže, segla vse do kmetov. In to ravno zdaj, ko smo ljudi že dodobra ozavestili, da bolj posegajo po lokalno pridelani hrani in izdelkih. Prodaja je slabša, so nam v en glas zatrjevali tisti redki ponudniki, ki so minulo soboto prišli s podeželja v mesto in upali, da bodo njihove dobrote šle za med. Žal so se ušteli. Mesto je bilo tokrat dokaj pusto.

Še tisti redki obiskovalci, ki so prišli, pa so razočarano ugotavljali, da tistega, po kar so prišli, na stojnicah ni. "Žal, danes pa ni nič zame," je razočarano dejala gospa srednjih let, ki se je zastonj ozirala za stojnico, na kateri bi kdo od kmetov ponujal domači sir.

Je pa zato nekaj zase našla Zinka Kerhlanko iz Celja, ki se skozi mesto sprehodi vsak dan. "Sem redna obiskovalka tržnice, še raje pa se ustavim v mestu, kadar so kakšni posebni dogodki, kot je ta prireditev, ki zelo popestri dogajanje," nam je dejala Kerhlankova.

Da je bilo tokrat resnično malo stojnic, le 18, nam je potrdila tudi Snežana Gabrovec iz Zavoda Celeia Celje, ki organizira številne prireditve v mestu, med njimi tudi Podeželje v mestu.

"Čemu tak osip? Recesija se brez dvoma pozna. Dejansko se je prodaja kmetom zmanjšala, res pa je tudi, da je v tem času ponudba pridelkov skromnejša kot jeseni, ko v mestu pripravljamo enako prireditev," poudari Gabrovčeva.

Obenem doda, da se nekaterim ponudnikom, predvsem tistim, ki niso člani društva Raznolikost podeželja in morajo stojnico plačati sami, zdi 37 evrov (brez davka) za najem stojnice odločno preveč. So pa organizatorji, to jim je treba priznati, tudi tokrat pripravili številne spremljajoče dogodke.

Vse dopoldne je odmevala harmonika, Zavod za gozdove je skupaj z Vrtcem Anice Černejeve pripravil skupni projekt, v katerem so najmlajši spoznavali vse koristi naših gozdov, zaplesali pa so tudi mladi folkloristi iz OŠ Lava ter celjska folklorna skupina. Obiskovalci pa so se lahko brezplačno popeljali po mestu s kočijo.

Namesto cele le rebro potice

A vse to, vsaj tokrat, obiskovalcev ni privabilo k stojnicam, ob katerih je bolj kot ne samevala tudi Romana Štrljič iz Nove Cerkve, ki se s peko drobnega peciva in slaščic ukvarja osem let. Ima tudi certifikat, da je mojstrica domače obrti.

"Lahko rečem, da se zadnja tri leta recesija sploh ni poznala, zdaj pa se je kar nenadoma naredila tema. Ljudje so običajno za praznike naročali predvsem potice pa tudi pecivo, zelo veliko so ga tudi kupovali. Zdaj se obnašajo zelo racionalno in tudi za praznike namesto cele potice naročijo le polovico oziroma eno rebro. Običajno se izgovorijo na bolezen, kot je sladkorna," pove Štrljičeva. In prizna, da je treba biti pri prodaji veliko bolj iznajdljiv kot pred leti, ko je bilo dovolj, da je šel dober glas od ust do ust.

"Zdaj moraš biti kar malo vsiljiv in velikokrat grem med ljudi kar s košaro, v kateri imam dobrote," nam pove sogovornica. "Ne vem, ali je to recesija, vem le, da ljudje nimajo denarja," pove mojster domače obrti Franc Buser iz Prožinske vasi, ki že desetletja izdeluje izdelke iz gline, predvsem različne sklede in pekače.

Prvič je v Celju ponujala svoje dobrote tudi Irena Pečnik iz Sedlarjevega. "Doslej sem bila le v Ljubljani, kjer je bila prodaja izredno dobra," je povedala Pečnikova, ki je ponujala za pokušnjo domačo zaseko. Njena stojnica pa je bila dodobra založena tudi z ocvirkovko, pa belim, sadnim in rženim kruhom, potratno potico, suhomesnatimi izdelki, medom in marmeladami. In njena posebnost?

"Kozjanski ajdov parjek, ki je dejansko ajdov kruh z orehi in dodanimi začimbami," pravi Pečnikova, ki zadnje čase doma, na njihovi turistični kmetiji, pogreša predvsem goste iz sosednje Hrvaške. Teh je, pravi, zadnje čase občutno manj. "Upamo, da bo tudi južna meja enkrat odprta, saj bi to brez dvoma pomenilo, da bo k nam prihajalo več gostov," pove Pečnikova.