Doslej je obstajala le tanjša knjižica izbranih odlomkov v prevodu Mirka Rupla, nato pa so se tega obsežnega dela na več kot 3500 straneh lotili v družini Debenjak. Zakonca Božidar in Doris Debenjak sta s sinom Primožem delo prevajala štiri leta - za vsako od knjig so potrebovali eno leto. Petnajst Valvasorjevih "knjig" oziroma poglavij je namreč v slovenski izdaji vezanih v štiri zvezke. Trenutno so že dostopni trije, četrti je v tisku, naslednje leto bo sledil še peti, ki bo obsegal spremne študije, opombe, pojasnitve k izvirniku in stvarno kazalo.

Zaradi napredka prezrti Valvasor

"Temeljno delo slovenskega naroda", "simbol slovenstva", "kulturno-zgodovinski spomenik", "baročna mojstrovina" - to so nazivi, s katerimi je založnik, Zavod dežela Kranjska, ovenčal svoj večletni projekt. Pri tem se nam zastavi tudi vprašanje: kako to, da "temeljnega kamna slovenske zgodovine" nihče ni prevedel že prej? So posredi finančni razlogi in težavnost prevoda? Družina Debenjak ponuja drugo razlago: tisti, ki so znali brati, so še sto let po izidu knjige razumeli nemško in prevod preprosto ni bil potreben. "Kasneje pa je niso prevedli, ker se jim je zdelo, da se to ne splača!" razlaga Doris Debenjak. 19. stoletje je namreč prezrlo Valvasorja in je nanj gledalo podcenjujoče. "To je bila doba, ki je 'izumila' napredek, in Valvasorjeve razlage so bile za tisti čas tako rekoč 'stara jajca'," pojasnjuje Primož Debenjak. Eni izmed redkih, ki so cenili Valvasorja, so bili literati. Prešeren je tako v prvi izdaji Povodnega moža v Kranjski čbelici zapisal, da gre za balado, ki jo je prevzel iz njegovega dela, in tudi v prvi izdaji Krsta pri Savici so opombe, kjer se poet sklicuje na Slavo vojvodine Kranjske, nadaljuje Primož Debenjak.

V preteklem stoletju je večkrat prišlo do zamisli o integralnem prevodu te polihistorične enciklopedije, a jo je veliko prevajalcev označilo za "neprevedljivo". Ob besedici "neprevedljivo" se Debenjakovi zarotniško nasmejijo. Doris Debenjak je že pred leti dokazala nasprotno in to tako, da je Valvasorjevo besedilo dala prevajati študentom zgodovine, ki jih je na kilozofski fakulteti poučevala nemščino. "In je šlo!" zadovoljno ugotavlja. A tudi mojstrski prevajalci priznavajo, da gre za kompleksno in težaško delo. Nosilni jezik besedila je starinska nemščina s konca 17. stoletja, obdobja brez slovarjev, ki bi jih danes lahko uporabili kot pomoč za razvozlavanje številnih besed, ki so izginile ali spremenile svoj pomen. Pravopis je "vratolomen" in tako rekoč brez pravil, namesto ločil pa so uporabljene poševnice, ki označujejo premor pri branju na glas. Debenjakovi so morali sami dodati sodobna ločila, v pomoč pa so poklicali še prevajalce iz drugih jezikov, saj se poleg starinske nemščine v besedilu pojavljajo dolgi odstavki v latinščini, različni citati, navedki in fraze v grščini, hebrejščini, francoščini in italijanščini, ljudski reki in številne besede v slovenščini, hrvaščini in istrskih dialektih, kot dodatno začimbo pa najdemo še nekaj arabskih besed.

Znaten prevajalski problem je bila tudi Valvasorjeva navada, da iste kraje hkrati imenuje z različnimi slovenskimi, italijanskimi in nemškimi imeni. "Reko Soča v istem odstavku imenuje z italijanskim imenom Isonzo in nato z nemškim Istniz, a to ni nič nenavadnega, saj takrat niso imeli navade, da poenotijo poimenovanje," razlaga Primož Debenjak. In to tudi ni razlog, da bi nekaj označili za "neprevedljivo", saj se da z nekaj "detektivskega dela" vse razvozlati, so enotni prevajalci.

Od Trsta do Bihaća

"Velika škoda je, da Valvasorja niso prevedli že prej. Če bi ga, bi se slovenska nacionalna zavest morda drugače razvila in bi bilo manj manjvrednostnih kompleksov, saj bi videli, kako pomembna je bila Kranjska v določenih zgodovinskih obdobjih," meni Primož Debenjak. Kranjska je namreč imela izjemen politični pomen v času prihoda Turkov. "Tedaj je od Hrvaške ostal le ozek pas Vojne krajine, ki so jo avstrijske dežele finančno vzdrževale in oskrbovale z vojaškimi komandanti. Med njimi je bila tudi Kranjska in tako so se pod njeno upravo znašla tudi mesta, kot sta Senj in Bihać," razlaga Božidar Debenjak. Valvasor pa ne bi bil pravi raziskovalec, če se ne bi še sam odpravil v novopridobljeni del vojvodine, se pogovoril s tamkajšnjimi pravoslavci in spisal posebno poglavje o njihovih običajih in religiji.

Sicer pa moramo geografsko-politične pojme, ki jih srečamo v Valvasorjevem besedilu, brati v kontekstu tedanjega časa, opozarja Božidar Debenjak. V Slavi vojvodine Kranjske se namreč pojavlja tudi "Bruselj na Nizozemskem", pa "Holandci", s katerimi so mišljeni tisti, ki jim danes pravimo Nizozemci, in "Nizozemci" ali "španski Belgijci", ki označujejo tiste, ki jim danes rečemo Flamci. Ko tako Valvasor pravi, da je študiral doma, na Reki, se moramo spomniti, da je tedanja Kranjska segala do Reke in Lupoglava na Hrvaškem ter Devina v Italiji, obsegala pa je še Gorenjsko, Dolenjsko, sedanjo Kranjsko, Notranjsko, vzhodni del Istre in Trst, ki ga je obravnavala kot svobodno mesto. Morda je prav ta mešanica različnih kultur, etničnih skupin in jezikov vplivala na to, da je Valvasor zasnoval svojo zgodovino Kranjske na zelo "sodoben" način. "Ne lokalno, temveč globalno," pravi Božidar Debenjak. Kranjska je v središču Valvasorjevega zanimanja, a so opisane tudi vse druge dežele, ki nanjo vplivajo, od Severne Italije in Češke do Konstantinopla.

Jedilnik z artičokami, a brez jurčkov

Valvasorjeva sistematična raziskava Kranjske se presenetljivo približuje tudi drugim sodobnim smernicam v preučevanju zgodovine, ki poudarjajo, da preteklosti ne gre razumeti kot sosledja vojskovanj, temveč je treba raziskati tudi zgodovino vsakdanjega življenja, načine bivanja in mišljenja, ki so potekali onstran tako imenovanih velikih dogodkov. Konkretneje, zgodovina naj opiše tudi to, kako so ljudje trgovali, potovali in gospodarili, kaj so kuhali in jedli, kaj zapisovali v kronike in kaj se jim je zdelo pomembno. Tudi v Slavi vojvodine Kranjske lahko izvemo celo vrsto tovrstnih podatkov, od tega, da so Kranjci 17. stoletja jedli artičoke, a niso cenili jurčkov, do tega, kako pogosto so se pretepali na vaških proslavah in celo morili iz pijanosti. Lahko pregledamo še seznam dobrih in slabih letin, primerjamo cene za tovor vina, mernik žita, pšenice ali ajde, opise prazničnih jedi ali napotke za izdelavo precej kompleksnih lesenih trobil.

"Iz Valvasorjevih zapisov je videti, da baročni ljudje, tudi tisti nižjega stanu, niso imeli tako grozno primitivnega življenja, kot so nas učili," opozarja Doris Debenjak. "Ne smemo si jih predstavljati kot reveže, ki so hodili goli in bosi," dodaja Primož. Prav nasprotno, že podatek o tem, da so Benečani vdrli v tri vasi v okolici Ilirske Bistrice in naropali 2000 glav živine, nazorno pokaže, da je bil premoženjski status tamkajšnjih kmetov precej dober. Tudi norme obnašanja niso bile tako puritanske, kot si jih predstavljamo. Lep primer tega je opis ribolova na Cerkniškem jezeru. Ko je voda iz jezera začela ponikati, so kmetje ob plačilu novčiča smeli vstopiti v jezero, kjer so si ribe nabrali z golimi rokami in - brez oblek. "Si predstavljate, moški, ženske, mladi, stari - vse nago!" se smeje Doris Debenjak. Barok sicer velja za obdobje, "obsedeno z moralo", a se je ta kazala v drugih segmentih življenja, na primer v zavesti o strogih pravicah in dolžnostih, določenimi z družbenim stanom, ki mu je posameznik pripadal, in trdnem prepričanju, da je nemoralnost vzrok človeškega propada in usodnih zgodovinskih dogodkov. Tudi propad celjskih grofov je bil po Valvasorju pogojen s tem, da sta bila Friderik in Ulrik nemoralna epikurejca, pojasnjuje Božidar Debenjak. Ali z drugimi besedami: "Požeruha in, če rečemo grdo, fukača," pristavi njegova žena.

Politično korektni racionalist

Slava vojvodine Kranjske prinaša še številne raziskave tudi s področja naravoslovnih ved, kot so paleontologija, biologija in geografija. Pri tem nas je zanimalo, ali je Valvasorjeva raziskovalna metoda sploh primerljiva z današnjim pojmovanjem znanosti in kako zanesljive so njegove razlage. Za Valvasorja smo namreč že večkrat slišali, da je verjel tudi v čudeže in čarovnice... "Pa ni!" je ostra Doris Debenjak. Ravno tovrstni predsodki so "krivi" za to, da Valvasorjevega dela niso prevajali, je prepričana, saj sam Valvasor izraža veliko skepse do mitoloških pojasnitev naravnih pojavov in ima na sploh racionalen odnos do sveta. Sicer pa je presojanje Valvasorjevega dela glede na znanstvena merila nekoliko nesmiselno, saj znanost kot poseben način in področje raziskovanja s svojimi specifičnimi metodami tedaj še ni obstajala, opozarjajo Debenjakovi.

"Valvasor je živel ravno na prehodu iz srednjeveške vere v duhove in čarovnice, a je bil do njih veliko bolj skeptičen kot številni drugi pisci, med drugimi tudi njegov urednik, nemški polihistor Erazem Francisci," pojasnjuje Primož Debenjak. Slednji je namreč verjel v duhove in je večkrat neposredno dopisoval in komentiral Valvasorjeve racionalistične razlage. V besedilo Slave vojvodine Kranjske sta tako uvrstila tudi njuno celotno pisemsko polemiko o pojavih v Cerkniškem jezeru, ki naj bi bili po Francisciju posledica "pakta s hudičem". A da bi popolnoma razumeli Valvasorjevo mnenje, ga zopet moramo brati v kontekstu njegovega časa, opozarja Primož Debenjak. Tudi Valvasor je namreč moral biti "politično korekten", kar je v tem času pomenilo, da ni smel zanikati obstoja čarovnic in hudičev. Zato so njegovi odgovori diplomatski in previdni, a jih vendarle zaključi z obsodbo fizičnega mučenja čarovnic in ugotovitvijo, da bi morali sodniki, ki obsojajo čarovnice, bolje poznati naravoslovje.

Pogosto se je tudi skliceval na Avguština in njegovo geslo: "Marsikaj od tistega, kar štejemo za čudež, ima preproste naravne vzroke." Z logičnim mišljenjem je Valvasor pobil tudi teorijo o svetovnem potopu, s katero so tedanji učenjaki pojasnjevali ostanke morskih živali v kamninah. Če bi teorija o vesoljnem potopu veljala, bi morali biti vsi ostanki v eni plasti, je z enostavnim argumentom zavrnil prevladujoče mnenje - ne bi se dotaknil problematičnih cerkvenih dogem. "Valvasor je bil racionalist," so prepričani Debenjakovi. "In ravno zato, ker so 'zavedni Slovenci' 19. stoletja nad njim dvignili nos, ker je bil malce zastarel in ni poznal znanstvenih metod, ga danes ne poznamo kot takega," je kritična Doris Debenjak. Z njihovim prevodom se nam končno ponuja tudi nova priložnost za srečanje z velikim možem, ki je bil v marsičem pred svojim časom.