"Če bi potegnili črto pod tako imenovanimi investicijami v razvoj slovenskih blue-chipov v zadnjem desetletju, bi prišli do zaključka, da v povprečju niso presegle niti donosa bančnih depozitov. Še bolj verjetno pa so te investicije vrnile manj denarja, kot je bilo investiranega." Po njegovem bi bilo zato bolje, da bi bil menedžment največjih borznih podjetij vsa ta leta kar na celoletnem plačanem dopustu, podjetja pa bi se osredotočila zgolj na operativen posel "brez nekih glorificiranih razvojnih naložb".
Letos je pri izplačilu dividend pričakovati bistveno več trenj med upravami, ki si prizadevajo izplačati čim nižji znesek, in lastniki, ki bi želeli povečati znesek, namenjen za izplačilo dividend.
Nič ni lepšega za menedžment kot zadržati ustvarjen denarni tok na transakcijskem računu podjetja. Tako si ustvarijo lagoden položaj, v katerem lahko zelo dolgo vegetirajo skupaj s podjetjem. Poleg tega se lahko veselo lotevajo razvojnih investicij z zelo dolgim strateškim načrtom. Tako si kupijo vrsto let, ko se lahko izgovarjajo, da še niso zaključili naložbenega cikla, ki bo čez tri, štiri ali pet let podjetje postavil na bistveno višjo raven dobičkonosnosti. Ko se izteče teh pet let, se zagotovo najde kakšna kriza, ki je lahko priročen izgovor, zakaj dobičkonosnost ni taka, kot se je obljubljala.
Torej morajo delničarji zahtevati korenite spremembe dividendne politike?
Delničarji slovenskih blue-chipov morajo zahtevati in skozi dividende pobrati ne samo tekoče denarne tokove, ampak tudi pretekle ustvarjene rezerve. Če bo menedžment borznih podjetij našel kakšen prepričljiv razvojni projekt, ga lahko takrat predstavi delničarjem in izpelje dokapitalizacijo. Delničarji bodo zagotovo pripravljeni investirati v projekt, ki bo v prihodnosti močno povečal dobičkonosnost. Največji absurd, ki se je množično dogajal, je, da so borzne družbe zadrževale dobičke in jih investirale v delnice drugih družb na borzi. Še huje, določeni so kupovali nelikvidne papirje svojih vplivnih manjšinskih ali večinskih lastnikov. Praktično noben slovenski blue-chip v preteklosti ni dokazal, da zna finančno smotrno investirati, zato je zahteva delničarjev po izplačilu dividend popolnoma na mestu. Na žalost delničarji zahtevajo svoje 10 let prepozno.
Glede na to, da bo dividendna donosnost pri več velikih borznih družbah letos prvič presegla donos pri bančnih depozitih, pričakujete, da bodo vlagatelji končno začeli gledati na trg drugače kot doslej?
Po desetletju večinoma zavoženih razvojnih investicij slovenskih borznih družb delničarjem postaja jasno, da morajo menedžerjem pristriči krila in zahtevati izplačilo dividend. V kotaciji Ljubljanske borze so praktično samo zrela podjetja, ki ne dosegajo omembe vrednih rasti dobička. Čeprav nekatera rastejo po prometu, je to irelevantno, saj dobički stagnirajo oziroma padajo. Taka podjetja so lahko samo "molzne krave" (cash-cow podjetja) in morajo ustvarjati prosti denarni tok v izobilju in ga izplačevati delničarjem. Na tak način lahko dejansko borzne družbe v Sloveniji ponovno vzbudijo zanimanje vlagateljev, saj jim redno zagotavljajo lepe donose, poleg tega pa še možnost kapitalskih dobičkov, ko bo splošno makroekonomsko okolje ponovno dopuščalo rast.
Kakšne spremembe pa bi bile potrebne, da bi se spremenilo to stanje?
Že samo zavedanje, da je podjetje od delničarja, ne pa od menedžmenta, je velik preskok v miselnosti slovenskih vlagateljev. Ko bodo delničarji tudi aktivno začeli uveljavljati svojo lastniško pravico, se bo prenehalo dve desetletji dolgo obdobje ugrabitve slovenskih borznih družb s strani menedžmenta. Da se bo to dejansko zgodilo tudi v Sloveniji, mora država dobesedno izginiti iz lastniškega odločanja. Četudi ostane v lastništvu, naj preda opravljanje in glasovanje izkušenemu globalnemu upravljalcu kapitalskih naložb. To se je zgodilo v Romuniji, kjer je globalni velikan Templeton prevzel upravljanje velikega dela državnega lastništva. Samo takrat lahko v podjetju prevlada poslovna in delničarska logika. Noben delničar ne more tako finančno in poslovno nesmiselno vplivati na družbo kot to lahko država s svojimi iz mandata v mandat spreminjajočimi se kadri in političnimi cilji, ki so skoraj vedno poslovno in razvojno škodljivi za družbo. Za začetek lahko delničarji zahtevajo imenovanje tujcev na vodilna mesta v slovenske blue-chipe, da se preseka začaran krog lokalnih lobistov, nepotizma pri kadrovanju in korupcije, ki najeda in razžira naše korporativne velikane ter posredno prek dobaviteljev širše poslovno okolje.
matjaz.polanic@dnevnik.si
