Kristijan Koren je razkril, da sta se med kraljevsko etapo pogovarjala o počutju. Kaj se je potem zgodilo na Soriški planini?
Kolesarji Liquigasa so že na Pokljuko narekovali ritem, ki zame ni bil pretirano zahteven, in predvideval sem, da želijo Kristijanu omogočiti čim manj zaostanka na Soriški planini. Ustrašil sem se, saj sem bil prepričan, da bo v Ljubljani nevaren za končno zmago. Tako sem pomočniku Belgijcu Seeldraeyersu naročil, naj iz Bistrice dvigne ritem v klanec. Štiri kilometre pred vrhom sem še sam zapeljal na čelo. Ko pa je Pozzovivo priletel mimo, sem edini sledil.
Z vrha Soriške planine do Škofje Loke, kar 45 kilometrov, vama je uspelo ohraniti lepo prednost. Tudi zaradi poznavanja ceste proti Petrovemu Brdu?
Poznal sem te ceste. Pred tujimi kolesarji sem imel nekaj prednosti. Moral sem celo paziti, da Pozzoviva ne "potresem" navzdol, saj sem potreboval njegovo pomoč. Sicer je bil to mali poker, saj sva bila dva proti Korenovi skupini res počasnejša, vendar se je izkazalo, da zadaj kolesarji Liquigasa niso našli sožitja z drugimi.
Jure Zrimšek, nekdanji kolega, ki je letos prvič vozil obveščevalno tablo na motorju Aleša Galofa, je kot priča na motorju dejal, da ste opravili večino dela na čelu in Pozzoviva praktično ni omenjal.
Pozzovivo je zadnjih 20 kilometrov tožil zaradi krčev. Dajal je bolj redke izmene na čelu. A glede na to, da je prej zelo veliko pomagal, ga nisem želel pustiti tam pred Škofjo Loko. Kot veste, je v kolesarstvu nepisano pravilo, da je treba včasih tudi kaj podariti. Na Soriški je bilo brez velikih besed hitro jasno, kdo kaj želi. Vse se je lepo izteklo. Tudi v Ljubljani.
Zanimanje za dirko je bilo zelo veliko, tudi domači so vas vseskozi spremljali. Kako ste občutili vse to?
Spremljali me niso samo domači, temveč vsa Slovenija. V mojih krajih je veliko za promocijo naredil prijatelj Primož Šegina, tudi v šolah. Drugi drugod. Vzdušje je bilo tako prijetno, da sem prepričan, da bom tudi prihodnje leto prišel na dirko Po Sloveniji. Zagotovo pridem.
Kakšno potrditev ste dobili za Tour de France?
V kraljevski etapi je bilo celo prvič letos, da sem imel res dobre noge, čeprav sem se počutil energijsko prazen in sem praktično iztisnil iz sebe zadnje atome. Strah me je bilo že pred startom, saj sem imel nekaj želodčnih težav. Na kronometru sem verjetno tudi čutil posledice tega.
