V popoldanskem času se na internetu tudi veliko pogovarja s svojim dvanajstletnim sinom, ki je ostal v Santo Domingu, glavnem mestu karibske Dominikanske republike. E. upa, da bo letos dobila dovoljenje za stalno prebivanje, kar ji bo omogočilo, da v Slovenijo pripelje še njega. "V Sloveniji sem, ker mi je tu všeč," je v četrtek rekla v skromni slovenščini. "Zanima me drugi svet, novi ljudje."
Zgodbe prostovoljk
Na pogovor v šefovi pisarni je prikupna črnolaska prišla v oprijeti poletni majici in hlačah. Smejala se je, igrala s prameni, z mobilnim telefonom, bliskala z očmi. E. pleše erotični ples v enem od treh ljubljanskih nočnih klubov. Na pogovor nas je lastnik lokala, recimo mu A. A., pod pogojem anonimnosti sprejel, ker je, kot je sam dejal, želel prikazati svojo plat zgodbe. Zadnji medijski zapisi o trgovini z ljudmi, o izkoriščanju in sumljivih poslih so ga, kot pravi, razjezili. "Pri nas imajo vsa dekleta urejena dovoljenja in ves čas imajo pri sebi potne liste," je rekel dinamični možakar športnega videza. "Prišla so prostovoljno, nisem jih klical. Če jim kaj ni všeč, lahko odidejo. Bolje, da gredo, kot da mi v lokalu ustvarjajo slabo voljo." A. A. je rekel, da je nekaj deklet - pri njem jih pleše okrog dvajset, večinoma Dominikanke pa tudi tiste iz vzhodne Evrope - že napodil. Nekatere, pravi, pa so k njemu prišle, ker pri drugih lastnikih barov niso zdržale. "Z njimi so delali grdo. Pri meni tega ni."
Vprašati se je treba, zakaj odhajajo od doma
Prejšnji teden je afera s pridobivanjem dovoljenj za dominikanske plesalke znova odprla debato o izkoriščanju položaja tujih delavcev in delavk v Sloveniji. Mizeriji Vegradovih delavcev iz Bosne so se - ponovno, kot že tolikokrat doslej - pridružila opozorila, da v družbenem podzemlju živijo dekleta, ki so prisiljena prodajati (pogled na) svoje telo.
A. A. je rekel, da velja ravno nasprotno. Deklet po njegovem ni smiselno siliti, ker bodo to stranke opazile in z njimi ne bodo zadovoljne. Večkrat je zatrdil tudi, da se njegova dekleta ne prostituirajo. "Pozna me vsa Ljubljana in jaz poznam vso Ljubljano," je rekel. "Takoj izvem, če se kaj zgodi. Taksisti mi povedo, kje so bile in kaj so počele." Takrat, pravi A. A., dekletom naloži finančno kazen. Njegova poslovna strategija, kot jo je predstavil, je naslednja: več zasluži z drago pijačo, ki jo dekletom plačujejo moški obiskovalci njegovega lokala, kot pa bi zaslužil s provizijo od prostitucije. Moški, pravi, so namreč pripravljeni za zapeljiva, lepa dekleta zapravljati, dokler jih ne dobijo v posteljo. Ko se to enkrat zgodi, pa se njihova denarnica zapre. Pojasnil pa je, da se prostitucija barskih plesalk dogaja zunaj Ljubljane, kjer je kupna moč klientov manjša. Tam ljudje nimajo denarja za šampanjec, ki stane 150 evrov, je rekel. Toliko plačajo za seks in - odidejo.
Sandi Čurin, slovenski nacionalni koordinator za boj proti trgovini z ljudmi, je za Dnevnik povedal, da so "v primeru, o katerem govorimo - plesalke iz Dominikanske republike - vlagale prošnje za dovoljenja, kar je potekalo na legalen način". Dejal pa je, da bi lahko bila izdaja dovoljenj tudi zavrnjena, če bi slovensko veleposlaništvo v Argentini ob pogovoru v živo z dekleti ugotovilo, da obstajajo indici, da gre za trgovino z ljudmi. "Vendar morajo za to obstajati argumenti in vnaprej ne moremo trditi, da bo prosilka postala žrtev. Če obstaja sum, pa se mora vsak državni organ ustrezno odzvati."
Dekleta "prodajo" v klube, delavce pa na gradbišča
A. A. se je trudil predstaviti drugačno zgodbo: plesalke iz Dominikanske republike prihajajo v Slovenijo, ker jih sem povabijo njihove sorodnice in prijateljice, ki so prišle pred njimi. E. je rekla, da njena sestra na slovensko dovoljenje v Argentini čaka že več kot leto dni. Pot iz Dominikanske republike v Buenos Aires, kjer je pristojno slovensko veleposlaništvo, in bivanje tam naj bi jo doslej stala že več tisoč evrov. A. A. je rekel, da je takšen odnos slovenske države do njegovih deklet ponižujoč. Po njegovem Slovenija tujke neupravičeno zadržuje, da bi obupale in ne bi prišle. Zaradi tega, pravi, ima težave on, ki dekletom vnaprej pošilja denar, pa tudi dekleta, ki se zadolžijo doma, preden odrinejo v Argentino, in potem dolga ne morejo odplačati. A. A. je imel prav tedaj, ko se mu je Slovenija zazdela kot trdnjava. Vsa EU je takšna. Tujci ne morejo vanjo. Dilema pa je v resnici peklenska: kdaj je zavrnitev prošnje za vstop in za delo državljanom tretjih držav upravičena in kdaj ne?
Nekdanja Jugoslavija je šibka točka
Čurin se postavlja na preventivno pozicijo, ki trgovino z ljudmi primarno obravnava s stališča kazenskega prava. "V Sloveniji je bilo doslej obravnavanih več zadev v zvezi z državljankami Dominikanske republike in tudi trenutno potekajo nekateri kazenski postopki," je rekel. V nekaterih primerih so bile zadeve iz kaznivega dejanja trgovine z ljudmi prekvalificirane v zlorabo prostitucije. "Mnogokrat se plesalke ne prepoznajo kot žrtve, zato ne pričajo proti svojim delodajalcem. V nekaterih primerih so sicer uspešno pričale, a nikoli v zvezi z dominikanskimi plesalkami ni prišlo do obsodilne sodbe za trgovino z ljudmi." Do takšnih sodb je v zadnjih letih prišlo le v zvezi z državljani drugih držav.
V društvu Ključ, ki se bori proti trgovini z ljudmi, so na naša vprašanja odgovorili, da "če pogledamo število izdanih delovnih dovoljenj za tujce v zadnjih nekaj letih v rizičnih sektorjih, gradbeništvu in pri delovnih dovoljenjih za plesalke, kaj hitro postane jasno, da je število prepoznanih žrtev zelo drugačno od dejanskega stanja". Iz Čurinovega letnega poročila je razvidno, da je lani društvo Ključ med drugim pomagalo 23-letni Kitajki, ki je bila žrtev družinskega nasilja in trgovine z ljudmi, 19-letni državljanki Romunije, ki so jo silili v prostitucijo, 21-letni Slovakinji, ki je bila žrtev spolnih zlorab in trgovine z ljudmi, Čehinji, žrtvi češko-slovenske mreže, ki se ukvarja s prisilno prostitucijo, ter Ukrajinki, plesalki, ki je bila prisiljena v prostitucijo. Zaznali so tudi sum zlorabe treh Dominikank, vendar se te niso prepoznale kot žrtve nasilja.
V Ključu pravijo, da je trgovina z ljudmi lahko del mednarodno organiziranega kriminala, kar pomeni, da njene lovke segajo po vsem svetu. "Slovenija je država izvora, država prehoda in država, kjer so žrtve izkoriščane. Žrtve trgovine z ljudmi prihajajo z vzhoda, iz Ukrajine, Slovaške, Romunije, Bolgarije, z zahodnega Balkana pa tudi iz karibskih in latinskoameriških držav, Dominikanske republike, Kube in Brazilije." Tudi Bronwyn Jones, strokovnjakinja za trgovino z ljudmi, je v četrtek zvečer prek skypa iz New Yorka razmišljala o širšem kontekstu. Rekla je, da je treba razumeti dogajanje v regiji, saj je trgovina z ljudmi mednarodna. "Razlogov za razmah trgovine z ljudmi v nekdanji Jugoslaviji je veliko. Vojna je uničila mnoge temeljne inštitucije. Obenem pa so EU in druge zahodne države uvedle vizumske režime in druge ovire. V takšni kombinaciji dobimo zelo šibko regijo, kjer na žrtve preži organizirani kriminal."
Preseči "žrtve in storilce"
V zraku pa je obviselo vprašanje, kaj storiti, ko se domnevne žrtve ne prepoznajo kot žrtve in ko si celo želijo delo, ki bi bilo za druga dekleta sporno, opravljati še naprej ter vanj privabiti tudi prijateljice in sorodnice. Položaj Dominikanke E. se temu približuje. Oba z A. A. sta prostodušno in spontano navrgla, da je v njunem lokalu vsak večer na obisku policija. "Ves čas nas preverjajo," je rekel on. Trikrat je ponovil ugotovitev, ki se mu je zdela ključna: v Dominikanski republiki, kjer je bil na obisku tudi sam, slovenske turiste zelo spoštujejo. "Z dominikanskimi dekleti pa naša država ravna kot s smetmi," je rekel.
Poznavalka migrantskega dela Mojca Pajnik, predavateljica na fakulteti za družbene vede in raziskovalka na Mirovnem inštitutu, je v zadnjih dveh letih intervjuvala skoraj vse lastnike slovenskih nočnih klubov in tudi vrsto njihovih plesalk. Rekla je, da so lastniki pri predstavljanju svoje dejavnosti zelo prebrisani. Vse je domišljeno. Dopustila pa je možnost, da je v določenih primerih odnos med njimi res obojestransko zadovoljiv. V takšnih razmerah je treba preseči dihotomijo "žrtev-storilec" in se začeti spraševati o ekonomskih, političnih in družbenih vzrokih za nenehno perpetuiranje trgovine z ljudmi, je rekla. Sicer bo, kot že tisočletja doslej, obstajala še naprej.
