"Misija Lahovnik" je bila kratka in učinkovita

Alstomovo izsiljevanje s poroštvom je posledica Lahovnik-Križaničevega scenarija iz leta 2009 in 2010. Minister Lahovnik je začrtal in izpeljal vladno "Pismo podpore" bankama EIB in EBRD, obenem pa je v svetu za energetiko pri predsedniku vlade onemogočil razpravo o tej temi. Kot ekskluzivni zaščitnik tega projekta je tedaj še državno sekretarko in poznejšo ministrico Radićevo skrbno varoval pred informacijami o TEŠ6. Ko je končal svojo misijo, je "zmagoslavno" izstopil iz vlade, kmalu zatem pa še iz stranke Zares. Nato je poniknil v akademsko sfero. Danes se na različne načine trudi resetirati Slovenijo in biti zagovornik odprte ekonomije in reform. O TEŠ6 pa ne reče niti besede, kar je razumljivo, saj se maslo TEŠ6 na njegovi glavi še ni raztopilo.

In prav v Lahovnikovem času se je v TEŠ pospešeno gradilo. Ne samo brez garancij, pač pa tudi brez dovoljenj. Ko je po menjavi vlade po volitvah novembra 2008 Matej Lahovnik od Andreja Vizjaka prevzel ministrstvo za gospodarstvo, je bila vsota plačil Alstomu 25 milijonov evrov (rezervacijski znesek), ko je Lahovnik odšel z ministrstva, je bila že desetkrat tolikšna - 250 do 300 milijonov evrov.

Ob tem pa se nihče ne vpraša, kako je prišlo do poroštvene prevare, ki je bila načrtovana že avgusta leta 2010. Zato poglejmo, kaj je pripeljalo do sedanjih "izrednih razmer" in indoktrinacije s tem, da bo brez TEŠ6 konec razvoja Šaleške doline. Čeprav je res prav nasprotno, šele z njegovim koncem se bodo odprla vrata za neobremenjeno razmišljanje in drugačen razvoj.

O tem sem pisal že 11. septembra 2010 v Delu (Križaničev obvod parlamenta), vendar so bili Srečko Meh in Bojan Kontič ob zahtevi o nujnosti čimprejšnje obravnave zakona o poroštvih v državnem zboru povsem tiho. Poglejmo ta zapis:

"Ob obisku v Velenju 20. avgusta 2010 je minister Križanič pred TV-kamerami razkril, kako namerava vlada v prihodnje reševati težavo glede poroštev za posojila bank EBRD in EIB za TEŠ6 … Banka EBRD po Križaniču namreč ne bo zahtevala poroštva države (kar naj bi vlado prepričalo v ekonomsko uspešnost projekta), bodo pa po njegovih besedah poroštva potrebna v drugi fazi projekta, namreč čez leto ali dve, za 440-milijonsko posojilo banke EIB. Prestavitev odločanja o poroštvih v drugo fazo projekta pa pomeni tolikšen časovni odlog, da bo alibi za nadaljevanje projekta, češ, ne moremo več nazaj, ker smo že preveč porabili, v celoti dosežen… To pomeni, da vlada namerno rine v položaj, v katerem bo potem - v drugi fazi projekta -, sama sebe razglasila za ujetnico razmer, ki jih bo sama povzročila… Ob tem pa ne moremo mimo dejstva, da nam je 13. julija 2010 sam predsednik vlade Borut Pahor v neposrednem pogovoru zagotovil demokratičen postopek o zakonu o poroštvih. Dejal je, da vlada sama ne more odločiti, da pa "bo jeseni 2010 zadeva v parlamentu".

Tako se je skoraj dve leti načrtno gradilo brez garancij, čeprav bi te morale biti dane ali pa zavrnjene že ob samem začetku. Le tako bi lahko vedeli, kakšna bo končna cena projekta. Očitno pa so se zavedali, da garancij z argumenti ne bi dobili, zato so v TEŠ sproducirali nov "argument" - težo že zapravljenih sredstev. V normalni državi bi to pomenilo kazenski pregon, v Sloveniji, ki tako z lahkoto požira tovrstne samoumevnosti, pa se to ne more zgoditi. Zdaj celo oni grozijo vladi, pritiskajo na parlament, predstavnikom civilne iniciative pa občinski svetniki mirno demokratično izglasujejo nedemokratičen ukrep - odvzem besede.

Kot vidimo, nam zdaj skušajo tisti, ki so ta denar zapravili in gradili brez poroštev, v glavo vbiti, kako so zaradi povzročene škode poroštva nujna. Žal pa avgusta 2010 noben medij ni zaznal, da gre za prvovrsten nateg - perfiden načrt prestavitve odločanja o poroštvu v drugo fazo projekta, ko bo poroštva pod težo na stotine zapravljenih milijonov zlahka izsiliti.

Poslanci sedanjega sklica parlamenta so zaradi tega pod hudim pritiskom, ki ga seveda niso sami povzročili. Ni pa njihova odgovornost glede soglašanja s poroštvi nič manjša. Nasprotno, spričo evidentno načrtovane prevare, ki ji je asistirala celo evropska banka, je njihova, to je poslanska odgovornost, zdaj še toliko večja.

Ta se ne bo mogla več dolgo skrivati pod strankarskim pokrovom, pač pa je nedvoumno javna in osebna. Individualizirana je lahko le tako, da bo javnost korektno obveščena o izidu glasovanja, vendar ne samo o končnem izidu, pač pa tudi s priimki in imeni poslank in poslancev ter z imeni strank, ki jim pripadajo. Podpisniki epohalnega slovenskega sestopa iz 21. v 20. stoletje in soglasodajalci državnih garancij za projekt z enim največjih korupcijskih škandalov si namreč zaslužijo trajno obeležje, spominsko ploščo na računalniških ekranih. Informacija o tem bo dosegljiva ne le Slovencem v domovini, pač pa tudi Slovencem po svetu. Sodobnikom, otrokom in vnukom ter generacijam potomcev sedanjih predstavnikov ljudstva.

Na sam vrh tega seznama oziroma slikovnega albuma sodita nekdanji minister za gospodarstvo Matej Lahovnik in nekdanji finančni minister France Križanič, nedvomno najbolj zaslužna politika v veliki zakulisni igri izsiljevanj in pritiskov, ki so sestavni del slovenskega ugrabljanja (ugonabljanja) države.

Nekateri poslanci (imena za zdaj niso važna) so razkrivanje glasovanja že vzeli kot grožnjo. Odgovor pa je jasen: če kak poslanec zahtevo po individualni javni odgovornosti dojema kot grožnjo, to kaže le na njegovo povsem napačno dojemanje politike, torej njegove sedanje službe. Opozarjam pa še na en vidik glasovalne mašinerije, ki je morda manj podvržen glasovalnemu nadzoru: v odboru za finance je skoraj polovica žensk, zato upam, da bodo glasovale po svoji vesti in v zavesti, da s poroštvom države trajno in nepovratno poslabšujejo bodočnost svojih otrok in svojih vnukov.

Ob glasovanju se bodo morda nekateri zatekli k vzdržanemu glasu. Vendar ima vzdržani glas ali pa odsotnost z glasovanja v tej fazi postopka (pred morebitnim odložilnim vetom državnega sveta) enako težo kot glasovanje za poroštva. Šele po morebitnem odložilnem vetu, za katerega ima zdaj državni svet zgodovinsko priložnost, je vsak vzdržani ali neoddani glas efektivno enak glasu proti.

Edina prava pot je pravna pot

Odpovedale so vse instance in ostane žal le še pravna pot, čeprav je ta v Sloveniji mnogokrat pristranska in neučinkovita. Je pa to edino, kar don kihotom brez denarja, kapitala in medijskega vpliva še ostane. To so institucije, ki naj bi po definiciji skrbele za zaščito države in državljanov. Zato pred glasovanjem o poroštvih sporočamo javnosti in poslancem, da je Civilna iniciativa DavkoPlacevalciSeNeDamo v zadnjem mesecu naredila sledeče:

19. maja 2012 je tudi uradno, z vso pridobljeno dokumentacijo, dala pobudo oziroma zahtevo generalnemu državnemu pravobranilcu, da zaščiti premoženjske koristi države in davkoplačevalcev tako, da pravobranilec vloži tožbo proti Alstomu na ničnost pogodbe in plačilo odškodnine zaradi škode, povzročene Sloveniji.

Za ugotavljanje kazenske odgovornosti Alstoma in njegovih domačih pomagačev smo isto vlogo 1. junija 2012 predložili še generalnemu državnemu tožilcu.

Enaka vloga je bila z namenom pospešitve postopkov posredovana KPK - komisiji za preprečevanje korupcije.

Obenem smo 7. junija 2012 predsedniku računskega sodišča izročili uradno zahtevo za revizijo poslovanja HSE v tistem segmentu poslovanja, ki se nanaša na projekt TEŠ6. Razlog o nepristojnosti računskega sodišča za vstop v HSE v tem primeru odpade.

Zadnja opcija je referendum. Kritična masa je vse večja in referendum ni le grožnja, pač pa vse bolj realna možnost. Tudi to je zdaj v rokah vlade in poslancev.

Pričakovali smo, da bo pred odločanjem javna predstavitev mnenj pred poslanci državnega zbora. Ta predstavitev, resnici na ljubo, v državnem zboru nikoli ni bila opravljena. Zelo zaskrbljujoče pa je, da so jo poslanci zadnjič na odboru za finance z glasovi 10:5 zavrnili, čeprav gre za usodo 1,4-milijardne investicije. Dosežek je brez komentarja!

Skratka, več kot dovolj je zahtev, da bi se moralo nekaj premakniti v drugo smer. Vendar Slovenija (še) ni normalna država, prej bi rekel, da je slepa in gluha dežela. Koliko časa še? Neodobritev poroštva bi bila pomemben in velik korak k normalizaciji države. Zdravilna pa bi bila tudi v vrednostnem pogledu: pomenila bi rdečo luč vsem v Sloveniji, da poslovne zvijače, laž in prevara na koncu ne uspejo. To bi pomenilo tudi simbolni konec nekega obdobja in začetek novega, v katerem novodobne vrednote laž, prevara, izsiljevanje in indiferentnost do skupnih zadev ne bodo splošno sprejemljive, ne za politiko in ne za javno mnenje. Vrednost tega pa je bistveno večja, kot je vsota vseh zneskov, ki so v obtoku v zvezi tem projektom.

Leta 1991 smo se osamosvojili, osvobodili pa se še nismo. Po dvajsetletnem oklevanju in tavanju je čas, da storimo tudi to. TEŠ6 je lakmusov papir sposobnosti Slovenije za takšno dejanje.

Vili Kovačič, Civilna iniciativa Davkoplačevalci se ne damo