Tudi meni je Anže Kopitar všeč. Zanj sem izvedel šele pred kratkim, potem ko je Slovenijo zajela manija Kopitarjeve zvezde, predvsem pa, ko me je urednik prosil, da bi za športno stran napisal nekaj o finalu Stanleyjevega pokala, ki je potekal v sosednjem New Jerseyju. Prebrskal sem vse o @AnžeKopitar, kraljih in angelih Los Angelesa, po twitterju sem poizvedoval, kaj je popadlo Slovence. Iz vsega branja in pogovorov je bilo nemogoče izluščiti osebnost Anžeta Kopitarja. Toda nenadoma sem se zalotil, da sem z nepričakovanim zanimanjem začel spremljati bliskovito in zelo intenzivno igro na ledu, ki sem jo v živo videl le enkrat v svojih otroških letih. Predvsem pa se mi je zdela fascinantna drama kalifornijskih kraljev in zagnanost treh generacij njihovih navijačev.

Edini detajl, ki mi ga je uspelo izbrskati o Anžetu, je iz Los Angelesa prišel preko youtuba. Po dveh tekmah v New Jerseyju je Kopitar v svojo vilo sprejel televizijsko ekipo. Po kratkem sprehodu po prostorih, kjer je po mojem okusu vse preveč rjave barve, se je Kopitar lotil peke palačink. "Edina stvar, ki jo naredim doma," je dejal in pojasnil, da se sicer ne dotakne domačih opravil, ker hoče biti vselej osredotočen na hokej! Fanatik? Da, toda s premislekom. Ko je v ponev z oljem vlil testo za prvo palačinko, jo je spretno obračal tako, da je tekoča masa testa pokrila celo dno ponve. "Vse je v rokah, v gibljivosti zapestja," je Kopitar s ponvijo za palačinke v roki v sekundi preklopil na hokej, na tisti trenutek, ko je s fenomenalnim preigravanjem v podaljšku druge finalne tekme premagal Martina Brodeura, golmana vragov, ki je pred zadetkom kot nepremagljiva gora zakrival vsa hokejska vrata.

Je Kopitar filozof? Ne, toda gre za kvintesenčni stavek atleta, ki je v vrhunski formi, ki je z vadbo svoje telo usposobil, da deluje na osnovi popolnih avtomatizmov. V neki povsem drugi situaciji in ure po zgodovinskem zadetku se je v njem utrnil razmislek na gib, na kretnjo, ki je odločila tekmo, njegovo kariero, sprožila solze Los Angelesa in delirij v Sloveniji. Igriva zavest o popolnosti telesa, nasmeh ob ugotovitvi, da so njegove roke enako pomembne kot prsti vrhunskega pianista. Kot pravi Elliottova, Kopitar je izpopolnil vse vidike hokejske igre.

Kopitar pa je naredil še nekaj drugega. Premagal je svoj slovensko obarvani ego, ga prerazporedil, reorganiziral, podredil novemu kolektivu, brez katerega ni skupinske hokejske igre. Ne zlodejev ne angelov. Brez požrtvovalosti in popolne podrejenosti tveganju Kopitarju ne bi uspelo. Pri 16 letih pa je, sicer z veliko podporo družine, zapustil tisto, kar Američani imenujejo comfort zone, se pravi okolje lagodja, varnosti. Lahko bi dejali, da je Kopitar prerasel okolje. Toda koliko Slovencev ga ni, pa kljub temu vztrajamo pri prijetnem pogledu na slovenske Alpe? Tveganje je poplačano, dobesedno. Kajti za razliko od Slovenije, kjer so kvaliteta, prodornost in drznost plačane po slovensko in malo, nagrajene z zavidljivostjo in ogovarjanjem, majhno podjetje Kopitarjevih prerašča v korporacijo.

Ob vsem tem se lahko vprašamo, zakaj je Slovenija tako zelo navdušena nad Kopitarjevim uspehom. Mnogi trdijo, da je nacija na tleh, da ji je dovolj krize, patrij, korupcijskih škandalov in neuspehov. In to le nekaj let potem, ko je bila Slovenija trdno zakoreninjena zgodba o uspehu, dežela na sončni strani Alp. Še bolj pragmatična in vljudna ugotovitev razloga za splošno navdušenje pa navaja, da si Slovenija spet želi športnih uspehov. Toda nihče od navdušencev kljub temu niti za trenutek ne pomisli, da je Slovenija čez noč postala hokejska nacija. In če smo že pri tem, med vso norijo za Kopitarjem glavnega junaka Slovenci nismo nikoli oklicali za "našega Anžeta"! Se še kdo spomni našega Bojana, Braneta…?

Skratka, Kopitarja si ne moremo (več) prisvojiti. Uspelo mu je tam, kjer je, in kot sam pravi, brez Kingsov ne bi bilo Kopitarjeve zgodbe.

Smo mar anžemanijo sprožili mediji, je Slovenija postala moderna medijska družba? Nedvomno, toda še vedno nismo tam. Kajti, kako to, da nam v dveh tednih finalnih tekem za Stanleyjev pokal ni uspelo v Slovenijo pripeljati zgodbe o kraljih iz Kalifornije, o naporih ekipe, o organizaciji, strasteh in norosti Kingsovih navijačev, ki imajo za zvestobo do svojega kluba podobne razloge kot navijači Jesenic? Je vso evforijo, sproščanje frustracij sprožil skromen vložek komercialne televizije, ki je ob iznajdljivosti in nadarjenosti dveh novinarjev zaradi ekskluzivnosti zgodbe ob tem dogodku pobrala največ oglaševalskega denarja? Nekaj nedvomno je na tem, saj smo po preboju "Kopitar novice" oranžni alarm dobili vsi slovenski dopisniki v ZDA in le malo je manjkalo, pa bi si v Los Angelesu hodili po nogah.

Preteklo sredo je plakatno fotografijo iz Los Angelesa, na kateri Kopitar visoko v zrak dviga Stanleyjev pokal, na Dnevnikovi naslovnici spremljal tekst briljantnega kolumnista iz Dalmacije. Boris Dežulović nam je v duhovitem tekstu med vrsticami navrgel, da bi se morali zavedati, da smo Slovenci lahko imeli svoje šampione, vse dokler smo bili še v Jugoslaviji. Vsebina te opazke bi si v prihodnosti vsekakor zaslužila bolj poglobljeno obdelavo.

Še danes ne vem, kako razumeti čestitke slovenskih političnih voditeljev in prvakov. Zakaj premier in predsednik države čestitk namesto Kopitarju nista poslala županji Los Angelesa ali guvernerju Kalifornije? Če sta navijača Kingsov in Kopitarja, pa bi se lahko oblekla v njihov dres in se pridružila vaščanom Hrušice ter tako praznovala epohalno zmago ekipe, ki igra hokej sredi večnega poletja. In če smo že pri tem Anže Kopitar je domovino zapustil pri 16 letih, kar pomeni, da v Sloveniji še nikoli ni volil. Hitre čestitke Kopitarju so bile torej namenjene slovenski publiki, slovenskim volilcem. V politiki to seveda ni nič novega, le da je tokrat celotna zadeva dobila bizaren prizvok. Le kdaj se je še primerilo, da sta predsednik države in šef vlade državljanom, ki so se odpravili v tujino s trebuhom za kruhom, pošiljala pozdravne telegrame?